Lovci na jastoge so zelo žilavi ljudje. Da bi se ta specialiteta znašla pred gostom drage restavracije, se mora nekdo potopiti in jastoga izvleči z morskega dna. Še posebno znani so lovci iz Massachusettsa, ki se vsak dan potapljajo in zbirajo rake. Vedo za vse kraje, kjer se te živali zbirajo in skrivajo pred močnimi morskimi tokovi. To delo je tudi drugače povezano s številnimi nevarnostmi. Lovci se po navadi potapljajo v parih, eden pa s čolna opazuje mehurčke, ki prihajajo na površje, in spremlja premikanje para. Nekajkrat se je zgodilo, da je tok odnesel ljudi na odprto morje. Ravno tako se pogosto zgodijo napadi velikih belih morskih psov, ki lovijo v teh vodah.
Skoraj vse to je izkusil šestinpetdesetletni Michael Packard, veteran z večletnimi izkušnjami, ki je menil, da ga nič ne more presenetiti. Tok ga je nekajkrat odnesel na odprto morje in komaj so ga našli in rešili. Našel je trupla svojih kolegov potapljačev, ki jim ni uspelo priti na površje. Redno je videval velike bele morske pse, vendar niti enkrat ni doživel napada.
Ravno tako je pred desetimi leti preživel strmoglavljenje letala. Majhno letalo, s katerim je potoval po Kostariki, se je zrušilo v pragozdu. Pri padcu so podlegli pilot, kopilot in eden od potnikov. Packard je skupaj s petimi preživelimi potniki prebil tri noči brez kakršnekoli opreme in potrebščin. Poleg tega je dobil nekaj notranjih poškodb. Reševalci, ki so jih našli, so trdili, da ponesrečenci ne bi preživeli niti dneva več. Vendar Packardu tudi to ni preprečilo, da ne bi nadaljeval svoje delo.
Vse je črno
Tako je bilo tudi 11. junija lanskega leta. Packard se je zgodaj zjutraj iz hiše odpravil proti pristanišču. Z nekaj kolegi se je vkrcal na ladjo. Tik preden bi morala izpluti, se je pokvaril motor. Vsi razen Packarda so se premestili na drugo plovilo, on pa je ostal s posadko, ki ji je zaupal – tisočkrat so že izpluli skupaj, majhna okvara na motorju ni nič posebnega! Uro pozneje so se že znašli na kraju, ki ga je Packard označil za odličnega za ulov. Oblekel je potapljaško obleko, si namestil kisikove jeklenke in se prevrnil čez ograjo. Na palubi je ostal Josiah Mayo, ki je imel nalogo opazovati mehurčke.
Michael se je počasi spuščal. Zaradi neprestane nevarnosti belih morskih psov je pogledoval naokrog, vendar ni opazili niti enega. Sprostil se je in se potopil do globine petnajstih metrov. Naletel je na vrsto jastogov. Spustil se je in jih začel nabirati. Vreča se je počasi polnila. Nato pa je začutil udarec. Ni dojel, kaj se mu je zgodilo – kot bi ga pri polni hitrosti udaril vlačilec. Vse je postalo temno. Pomislil je, da je morda omedlel. Zakaj ničesar ne vidi?
V trenutku ga je prešinila misel, da ga je napadel velik beli morski pes. Toda zakaj je vse črno? Saj ga ni mogel pogoltniti. Tipal je naokrog in iskal ostre zobe, vendar jih ni našel. Zatipal je le nekaj gladkega in ploščatega. Končno se mu je posvetilo. Pogoltnil ga je kit – zdaj je v žrelu velikanske živali.
Zdaj pa svetlo
Poskušal se je rešiti, nekako zatipati izhod. Mahal je z rokami in nogami, vendar brez uspeha. Občutil je le še večji pritisk – kot bi ga kit poskušal zdrobiti z usti. Packardu je iz ust padel regulator kisika. Za trenutek je prenehal dihati. Krčevito ga je iskal. Končno ga je zgrabil in porinil nazaj v usta, medtem pa še naprej brcal in udarjal z rokami. Morda bo tako prisilil žival, da ga bo izpljunila. Zgodilo se ni nič razen tega, da se mu je začelo vrteti v glavi. Skoraj se je že predal. Pomislil je na svoje sinove. Njihovega očeta je ravnokar pogoltnil kit – to jim bo gotovo ostalo v spominu. Če bo komu sploh uspelo ugotoviti, kako je končal. Vse pustolovščine in nezgode, ki jih je preživel in iz katerih je prišel kot zmagovalec, bodo ostale v senci bizarne smrti.
Zbral je zadnje atome moči. Ponovno je začel udarjati. Nato je zagledal svetlobo. Spomnil se je na ljudi, ki so tako opisovali trenutke blizu smrti. Kljub vsemu pa je bila ta svetloba nenavadna, kot bi jo nekoč že videl. Zadnjih trenutkov si ni tako predstavljal. Potem je z glavo v nekaj udaril.
V trenutku je dojel, da je z glavo udaril v površino vode. Kit je priplaval na površje in začel močno tresti z glavo. Tako je izpljunil potapljača. Packard je še nekaj trenutkov prebil pod površino, potem pa z veliko težavo izplaval. Lebdel je na vodi in se komaj zavedal, kaj se je pravkar zgodilo. Zaslišal je zvok ladijskega motorja. Njegovi soborci so prihajali na pomoč.
Pošast je grbava
Čez nekaj sekund je bil že na palubi ladje. Slišal je, kako nekdo po telefonu kliče pomoč. Kljub vsemu je komaj verjel tistemu, kar je slišal:
– Plujemo proti obali, potapljača je ravnokar pogoltnil in izpljunil kit!
Šlo pa je ravno zanj.
V bolnišnici se je pokazalo, da nima skoraj nobenih posledic, razen številnih modric in zvina kolena. Znanstveniki so pojasnili, kako ga je skoraj pogoltnil kit. Ti velikani so dolgi skoraj 15 metrov in težki približno 40 ton. Hranijo se tako, da na široko odprejo usta in vanje sesajo vse pred seboj: manjše ribe, plankton in karkoli drugega, kar se znajde pred njimi. Packard se je po nesreči znašel ravno na tem mestu. Kljub vsemu pa ga kit nikakor ne bi mogel pogoltniti, njegovo žrelo je preozko. Lahko pa bi dobil poškodbe zaradi udarcev jezika. Kit bi mu zlahka lahko zlomil vrat ali hrbtenico.
Packardova izkušnja je podobna motoristom brez čelade, ki pogosto pogoltnejo hrošča. Podobno jo je opisal tudi sam in se kitu opravičil s prisego, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo. Ko se bo naslednjič potapljal, bo pozoren na malenkosti, kakor je kit odprtih ust, težak štirideset ton.
