Kajenje je bilo nekaj povsem običajnega v vsakodnevnem življenju, še bolj pa morda na velikem platnu. Redki so bili igralci in igralke, ki niso puhali dima. A bržda ni igralca iz tiste dobe, ki bi ga bolj povezovali s kajenjem kot Humphreyja Bogarta.
Razloga za to sta bila dva. Prvi je, da se je pač kadilo vsepovsod. Drugi, bolj praktičen, pa je, da je bil prepričan, da bo s prižgano cigareto njegov lik verjetnejši.
Več kot le rekvizit
Da so igralci in igralke Bogartovega časa na velikih zaslonih kadili, je bila stvar tedanje kulture: kajenje je bilo priljubljeno, veljalo pa je tudi za nekaj glamuroznega. Prste vmes je imela tudi tobačna industrija, ki je igralcem in igralkam plačevala, da kadijo.
Razlog pa je bil tudi povsem obrtniški. Dolgi monologi v tistem času niso bili redkost in Bogart se je zbal, da bi občinstvu v takšnih prizorih pozornost padla. Zato je predlagal, da bi med enim od takšnih monologov v ozadje dodali dve kameli, ki bi pritegnili pozornost gledalcev. Po naravnem razvoju stvari se je pozneje začel med govorjenjem tako in drugače poigravati s cigareto: jo prižigati, vleči dim in podobno. Sicer dolgočasni monologi so tako dobili vizualno komponento.
Kajenje ga je pokončalo
Posledice uporabe tobaka so bile stvar polemik že leta 1602, kljub temu pa so morala preteči stoletja, da je bila postavljena in sprejeta povezava med tobakom in boleznimi pljuč, srca in ožilja ter nekaterimi rakavimi obolenji.
A takrat je bilo za Bogarta že prepozno. Leta 1956 je njegovo ženo Lauren Bacall zaskrbelo, da se je njegov nenehni kašelj še poslabšal. Bilo je tako hudo, da je imel občasno težave s prehranjevanjem.
Prestal je dolgotrajno operacijo požiralnika (poleg tega so mu odstranili tudi dve bezgavki in rebro), zaradi česar je ona v svoj dnevnik zapisala: »Ubogi dragec – vse te cevi, te stekleničke – kakšno je bilo telo pod odejo?«
Žal ne operacija ne poznejša kemoterapija Bogarta nista ozdravili rak. Umrl je leta 1957. Nihče ni naredil cigarete bolj impresivne, a na koncu mu je stvar, ki jo je naredil »kul«, prinesla le bolečo in prezgodnjo smrt. Imel je namreč le 57 let, ko se je za vedno poslovil – kar je še posebno žalostno, če pomislimo, da je oče postal šele pri 49 letih.
Za konec pa ganljiv prizor, ki ga je opisala Katherine Hepburn, ki je Bogarta, ko ni mogel več hoditi, obiskala s Frankom Sinatro in Spencerjem Tracyjem. To je bilo 13. januarja 1957, dan pred njegovo smrtjo. V enem od intervjujev je povedala: »Spence ga je potrepljal po rami in rekel: 'Lahko noč, Bogie.' Bogie je svoj pogled preusmeril nanj ter tiho in z nasmehom prekril njegovo dlan s svojo in dejal: 'Zbogom, Spence.' Spenceovo srce se je ustavilo. Razumel je.«
