V znanstenofantastični knjigi "Zbogom in hvala za vse ribe" je pisatelj Douglas Adams napisal zgodbo voznika tovornjaka po imenu Rob McKenna, ki je bil, ne da bi to vedel, Bog dežja. Kamorkoli je šel, je vedno deževalo. Zgodba je zabavna.
Zgodba Dona (Donalda) Deckerja iz 80-ih let prejšnjega stoletja pa ni zabavna temveč že kar srhljiva. Začela se je 24. februarja 1983 v Stroudsburgu, v ameriški zvezni državi Pensilvaniji.
Don Decker je bil v zaporu, ko je izvedel, da je njegov dedek, James Kisnaugh, umrl. Medtem, ko je njegova družina žalovala, je vest za Dona pomenila olajšanje. Njegovi sorodniki namreč niso imeli niti najmanjšega pojma, da je James Dona, ko je bil še otrok, zlorabljal. Kljub temu je Don zaprosil za 7 dni zaporniškega dopusta, da bi se lahko udeležil njegovega pogreba. Dopust so mu odobrili.
Po pogrebu sta Bob in Jeannie Keiffer, Donova prijatelja iz mladosti, Dona povabila, da prespi pri njiju. Vse je bilo na videz normalno, proti večeru pa je Don, ki je ves čas v sebi kuhal spomine na dedka, dejal, da se ne počuti dobro in odšel v kopalnico, da bi se zbral in pomiril.
Ko je prišel tja, je nenadoma začutil, da je kopalnica postala hladna, naenkrat pa je opazil nenavadno postavo, podobno njegovemu dedku, le da je na njegovi glavi bila nekakšna krona. Hkrati je v roki začutil bolečino in ko jo je pogledal, je na njej opazil tri krvave praske. Ko se je ponovno ozrl okoli sebe, je skrivnostna postava izginila.
Zmeden se je Don vrnil nazaj k prijateljema in se pridružil večerji. Medtem ko so jedli, pa je nenadoma zapadel v nekakšen trans. Na prigovarjanja gostiteljev se sploh ni odzival, pač pa je le nemo strmel predse. Potem pa so se nenadoma začele dogajati še bolj čudne stvari - z zidov in stropa je nenadoma začela teči voda, s tal pa se je dvigovala meglica.
Bob in Jeannie sta presenečena poklicala lastnika hiše, v kateri sta živela, in ta je prišel skupaj z ženo. Preiskali so hišo od kleti do podstrešja, vendar razloga za mokroto niso mogli najti. Na koncu so, misleč, da je nekdo povzročil škodo na napeljavi, poklicali policijo.
Ko sta policista, ki sta prišla v patrulji, vstopila v hišo, sta opazila nenavadno stvar. "S kolegom sva stala takoj za vhodnimi vrati, ko so mimo švignila kapljice vode. Premikale so se vodoravno, šinile med nami in odpotovale v sosednjo sobo," je kasneje povedal za medije. Drugi policist pa je kasneje dejal, da je čutil, kako ga je zajela "groza", čim je vstopil v hišo. Občutek je bil tako močan, da sploh ni mogel govoriti.
Prvi policist je Keifferjevema tudi svetoval, naj se skupaj z Donom zatečejo v bližnjo picerijo, medtem ko sta lastnika ostala v hiši, ki sta povedala, da so se takoj, ko je trojica hišo zapustila, stvari v hiši vrnile v normalo.
Ko je trojica v piceriji sedla za mizo, so se tudi tam začele dogajati čudne stvari. S stropa je na njihove glave brez razloga začela kapljati voda in se razlivala po tleh. Lastnica je v grozi stekla k blagajni in tam vzela razpelo ter ga pritisnila na Deckerjevo kožo. Verjela je namreč, da je Don obseden, saj je bil videti kot zombi. In ko je to storila, je Don začel kričati. Razpelo je na njegovi koži pustilo opeklinam podobne sledi. Prestrašena lastnica picerije je zato predlagala, naj Don in Keifferjeva raje lokal zapustijo in se vrnejo domov.
Ko so to zares naredili in vstopili nazaj v hišo, je dež v hiši ponovno začel padati. Hkrati je v kuhinji začela žvenketati posoda. Lastnik in njegova žena, ki sta takrat še vedno bila v hiši, sta bila prepričana, da Keiffelova in Don izvajajo nekakšno neslano šalo. Toda takrat se je zgodilo nekaj še bolj srhljivega. Don je naenkrat začel lebdeti v zraku, potem pa ga je neznana sila vrgla ob eno od sten.
Potem so se stvari umirile. Vendar le do naslednjega dne, ko sta se pri Keifferjevih ponovno oglasila policista, ki sta prišla prejšnji večer. Tokrat sta prišla skupaj s še dvema kolegoma, ki sta jima povedala, kaj se je v hiši dogajalo. Na prvi pogled je bilo v hiši vse v redu. Potem pa je eden od policistov sklenil narediti poskus. V Donovo roko je potisnil zlat križec, ki ga je sicer nosil obešenga okoli vratu. Don je v tistem trenutku začel kričati, češ da ga "peče", zato je policist križec vzel nazaj. Takrat pa je Dona neznana sila spet dvignila v zrak in ga vrgla v steno. "Bilo je, kot da bi ga treščil avtobus," je kasneje povedal policist. Na Donovem vratu pa so se pojavile tri praske, ki so bile videti, kot da so jih povzročili veliki kremplji, iz njih pa je Donu začela teči kri.
Na koncu so se Don in Keifferjeva na predlog lastnika stanovanja odločili, da na pomoč pokličejo duhovnika. Izkazalo pa se je, da so ga komaj našli, saj so jih, ko so jim opisali dogajanje, skoraj vsi zavrnili. Nazadnje pa je eden le prišel in molil skupaj z Donom. Počasi se je Don vrnil v normalno stanje.
Zgodbe pa s tem še ni bilo konec.
Ko se je Donov dopust iztekel, se je moral vrniti v zapor. Tam pa mu je, ko je premišljeval o dogodkih, v glavo šinila ideja, da morda lahko sam "ustvarja dež". Takoj ko je na to pomislil, je voda začela zares teči z zidov in stropa njegove celice.
Ko je zaporniški paznik opazil, da iz Donove celice prihaja voda, je šel pogledat, kaj se dogaja in Don mu je povedal, da lahko nadzoruje dež. Paznik mu seveda ni verjel in ga je začel izzivati, da češ, če je to res, naj ustvari dež tudi v pisarni upravnika zapora.
Don je dejal, da bo to tudi naredil in pazniku dejal, naj se sam prepriča in pogleda v upravnikovo pisarno. Ko je paznik to res storil, je v pisarni našel upravnika, čigar srajca je bila mokra v predelu prsi. Upravnik, ki sploh ni vedel o ničemer, kar se je Donu dogajalo, je bil, ko mu je paznik povedal, kaj se je zgodilo, popolnoma presenečen in tudi prestrašen. Tudi on je na pomoč poklical duhovnika, saj je verjel, da so posredi "peklenske sile".
Duhovnik, ki je prišel, se je najprej z Donom pogovoril, po pogovoru pa mu je dejal, da si je vse skupaj izmislil. Takoj ko je to izrekel, pa se je v Donovi celici začel širiti močan smrad, ki so za zavohali tudi drugi zaporniki. Hkrati se je pojavil tudi meglen dež, ki ga je duhovnik kasneje opisal kot "hudičev dež".
Ko je doumel, da Don govori resnico, je duhovnik začel moliti. Po nekaj urah se je Don zlomil in začel jokati. Takrat pa je megleni dež v celici ponehal. In po tistem se tudi nikoli več ni pojavil.
Zgodba Dona Deckerja je prišla v medije in takrat sprožila precej zanimanja. Kaj je botrovalo nenavadnim dogodkom pa je ostalo nerazloženo do danes. Čeprav so priče bili ljudje, ki jim običajno verjamemo, kot so duhovniki in policisti, veliko ljudi meni, da je vse skupaj bila izmišljotina vseh vpletenih. Drugi menijo, da je Dona obsedel hudič, tretji, da je bilo vse skupaj "maslo" njegovega hudobnega dedka, ki je sprožil fenomen, imenovan poltergeist.
O dogodkih so posneli tudi dokumentarec, v katerem o tem, kaj so doživeli, pripovedujejo vsi vpleteni. Ogledate si ga lahko pod člankom (v angleščini).
