Leta 1955 je pisatelj in raziskovalec nenavadnih pojavov Morris K. Jessup prejel pismi nekega Carlosa Miguela Allendeja, ki je trdil, da je bil priča skrivnemu poskusu ameriške vojske med drugo svetovno vojno v vojaški mornariški bazi v Filadelfiji.
V tem posksusu so, tako je trdil Allende, na vojaški rušilec USS Eldridge namestili cel kup elektronske opreme, s katero so ladjo poskušali narediti nevidno. Poskus pa se je "delno izjalovil".
Rušilec je res izginil iz Filadelfijske baze, se je pa nepričakovano pojavil v pristanišču v Norfolku, kakšnih 200 km južneje, kjer naj bi ga opazila posadka neke druge ladje, potem pa izginil tudi od tam, dokler se ni po nekaj urah spet pojavil v matičnem pristanišču v Filadelfiji. V času, ko ga ni bilo ne v Norfolku ne v Filadelfiji, naj bi rušilec bil teleportiran v druge časovne in prostorske dimenzije, kjer naj bi bil v stiku z nezemeljskimi bitji.
V poskusu je bila udeležena tudi posadka, od katere je nekaj mornarjev umrlo, nekateri so znoreli, spet drugi so začeli nepričakovano izginjati pred očmi očividcev in se nato pojavljati čisto nekje drugje, je trdil Allende.
Sam Allende naj bi, tako je trdil v pismih, bil član posadke, ki naj bi opazila, kako se je rušilec USS Eldridge pojavil in izginil v Norfolku, ostalo pa naj bi izvedel iz pogovorov z mornarji, ki so preživeli posksus, in drugimi pričami.
Skrivnostni samomor - je bil res samomor?
Jessup je Allendeja zavrnil kot "norca". Sam pa v nadaljevanju tudi ni imel sreče. Njegove knjige so se slabo prodajale, založniki so zavračali njegove rokopise, na koncu ga je zapustila še žena. Vendar ni odnehal.
Štiri leta kasneje, 19. aprila 1959, se je dogovoril za sestanek z založnikom, češ da ima nove, izredno pomembne podatke o Filadelfijskem eksperimentu, o katerem je nameraval izdati knjigo. Založnik ga je naslednji dan zaman čakal. Jessupa so namreč našli mrtvega v njegovi garaži. Vse je kazalo, da je storil samomor z vdihavanjem izpušnih plinov.
Do pisem, ki jih je Jessupu pisal skrvnostni C.M. Allende, pa se je nekaj let kasneje dokopal Charles Berlitz, uspešni avtor knjig o Bermudskem trikotniku (knjiga je izšla tudi pri nas) in NLP-jih, ki je leta 1979 s soavtorjem Williamom L. Mooreom izdal knjigo "Filadelfijski eksperiment". Knjiga je bila velika uspešnica in je sprožila veliko zanimanje javnosti za domnevni poskus.
Na pristisk javnosti je ameriška mornarica izdala uradno sporočilo, da je poskus izmišljotina, in trdila, da je v času, ko naj bi poskus po navedbah C.M. Allendeja potekal (28. oktobra 1943), rušilec USS Elridge bil na testni plovbi v okolici Bahamov, kar naj bi dokazovali tudi ladijski dnevniki. So pa potrdili, da je mornarica v tem času res eksperimentirala z "nevidnostjo" ladij, vendar na drugačen način, kot je to trdil Allende in z drugačnimi rezultati.
Vendar govorice niso potihnile. O domnevnem poskusu so posneli celo dva filma, leta 1984 in 2012.
Prvi poskus?
Potem pa se je leta 1984 pojavil moški, po imenu Al (Alfred) Bielek, ki je trdil, da je bil član posadke, ki je bila "poskusni kunec" v nekem poskusu ameriške mornarice 12. avgusta 1943, na rušilcu USS Eldridge - istem rušilcu, o katerem je pisal Allende. V tem poskusu naj bi rušilec "premaknili v času" in ga vrnili 10 minut v preteklost, zaradi česar naj bi postal neviden, in ga potem vrnili spet nazaj v pravi čas. Tudi v tem, domnevno prvem poskusu, naj bi veliko mornarjev izgubilo razum, mnogi tudi spomin, nekatere člane posadke naj bi med poskusom zajel ogenj, nekateri pa naj bi se "molekularno spojili" s trupom ladje. Bielek naj bi, skupaj z bratom preživel zato, ker sta tik preden se je odprla "časovna luknja", skočila z ladje.
Resnično ali ne?
V javnosti še vedno poteka razprava, ali je zgodba resnična ali ne. Oba opisana dogodka opisujeta podobne stvari in sta videti kot dva poskusa domnevnega Filadelfijskega eksperimenta. Oba se sučeta okoli iste ladje, oba opisujeta podobne učinke, le da sta časovno različna.
Dejstvo ostaja, da do sredine oz. konca 50-ih let prejšnjega stoletja ni poročil o kakšnih bizarnih dogodkih v Severni Ameriki med drugo svetovno vojno, še posebej ne na območju Filadelfije.
Ameriška mornarica je v resnici, to je sama priznala, izvajala poskuse, kako bi ladje naredila "nevidne", vendar za podvodne mine. Poskusne ladje so opremljali z žicami, in elektronsko opremo, ki naj bi ustvarile umetno magnetno polje, ki bi ladjo (vsaj v teoriji) ščitilo pred magnetnimi vodnimi minami, ki so jih uporabljali Nemci in preprečilo, da bi se mine "prilepile" na kovinski ladijski trup.
Če pa so zgodbe resnične, je to zagotovo ena najbolj srhljivih skrivnosti v človeški zgodovini. Vendar za resničnost zgodbe doslej nihče ni ponudil nobenega trdnega dokaza. Vse temelji na izpovedih iz prve ali druge roke, trditvah, ki jih ne podpirajo dokazi in ugibanjih (teorijah). Tako tudi po skoraj 80-ih letih vse skupaj ostaja skrivnost.
Lahko pa vse skupaj pogledamo še z enega zornega kota. Če bi mornarica v poskusu resnično odkrila način, kako teleportirati ladjo iz enega kraja na drugi, ali premakniti v času, ste lahko prepričani, da je ne bi več nič ustavilo, ne glede na kolateralne žrtve, saj bi takšna tehnologija pomenila velikansko prednost in sijajno orožje, ki presega celo atomske bombe.
Tovrstna tehnologija pa bi tudi slej ko prej prišla v civilno sfero, saj vojska sama ne more izdelati naprav, pač pa to zanjo počne industrija. Ta pa ima z vojsko samo pogodbe, in svoje (z denarjem povezane) interese.
Tako pa po vseh desetletjih teleportacija predmetov večjih od nekaj atomov še vedno ostaja domena znanstvene fantastike.
