Edinburgh je po mnenju mnogih "prestolnica strašenja". Zato niti ni tako čudno, da je z eno od najstarejših zgradb v mestu - Edinburškem gradu - povezanih ničkoliko zgodb o strašenju.
Na stotine pričevanj, tako obiskovalcev kot zaposlenih, govori o tem, da se v nekdanji rezidenci škotskih kraljev in kraljic, dogajajo nerazložljive stvari, ki sodijo v domeno paranormalnega.
Na mestu, kjer danes stoji grad, je bila okoli leta 850 zgrajena majhna naselbina, v 12. stoletju pa je postal kraljeva rezidenca, po združitvi Anglije in Škotske pa je v 17. stoletju postal vojašnica in seveda je graščina v vseh teh stoletjih bila priča mnogim bitkam, smrtim, mučenjem in usmrtitvam.
Tako vse do danes ljudje poročajo o občutkih nevidne prisotnosti "nečesa" ali občutku, da niso zaželeni v prostoru, o nejasnih postavah, ki se pojavijo in izginejo, nenadnih dotikanjih in spremembah temperature ter drugih nerazložljivih pojavih.
Duh brezglavega dudaša
Ena od najbolj znanih zgodb o strašenju govori o mladem dudašu (igralcu na dude, škotski nacionalni instrument), ki je izginil brez sledu. Pred stoletji so namreč pod gradom odkrili tajni podzemeljski rov. Vendar je vhod vanje bil nizek, zato so se domislili načina, kako ga raziskati. Mlademu fantu, ki je igral dude, so naročili, naj vstopi v rov in med hojo po njem igra na ta instrument, tisti na površju pa bodo sledili zvoku in ugotovili, kam rov vodi. Ideja se je izkazala za uspešno, ljudje na površju so lahko sledili fantu pod zemljo. Ko pa je ta prišel do predela, imenovanega Tron Kirk, so dude nenadoma utihnile. In ker fanta ni bilo na spregled, so za njim poslali odpravo, vendar pa ga nikoli več niso videli. Vhod v rov so po tem zazidali.
Vendar od takrat dalje ljudje poročajo, da še vedno slišijo nejasen in šibek zvok dud, ki prihaja izpod površja. Nekateri celo poročajo, da so bežno ugledali podobo brezglavega fanta.
Duh obsojene čarovnice
V 16. in 17. stoletju je Škotsko, tako kot mnoge druge dele Evrope, zajela "čarovniška histerija". Več kot 300 domnevnih čarovnic so zaprli in mučili v gradu in jih na grajskem hribu tudi usmrtili. Običajno s sežigom na grmadi.
Eden najbolj razvpitih primerov je bilo sojenje Lady Janet Douglas of Glamis, ki je bila obtožena čarovništva in zarote, katere cilj je bil ubiti kralja Jakoba (Jamesa) V.
Potem ko so njeni služabniki med mučenjem priznali njeno krivdo, je bila leta 1537 živa sežgana na grmadi, njenega majhnega sina pa so prisilili, da je to gledal.
Duh lady Janet se po mnogih pričevanjih še danes sprehaja po gradu in joče. Nekateri poročajo tudi o zvokih, ki spominjajo na zabijanje žebljev. Te naj bi povzročali duhovi delavcev, ki so postavljali grmado, na kateri so skurili nesrečno plemkinjo. Spet tretji so v prostorih, kjer so mučili služabnike lady Janet (pa tudi druge jetnike), opažali skrivnostne lebdeče prosojne krogle.
Poskus znanstvene razlage
Leta 2001 je dr. Richard Wiseman, profesor psihologije na univerzi v Hertfordshireu izvedel 10-dnevno raziskavo, v katero je vključil 240 prostovoljcev. Ti so bili obiskovalci iz vsega sveta, ki so jih pred tem pazljivo izbrali tako, da so bili to ljudje, ki še ničesar niso vedeli o domnevnem strašenju v Edinburškem gradu.
Hkrati so v dneh, ko je tekla raziskava, v prostore gradu namestili običajne instrumente, kot jih uporabljajo "lovci na duhove" - kamere, občutljive na toplote, senzorje geomagnetizma in merilnike temperature.
Obiskovalecem so naročili, naj svoje občutke in doživetja tudi snemajo. Na koncu raziskave je skoraj polovica sodelujočih poročala o pojavih, ki jih niso znali razložiti. Največ pa naj bi jih te pojave zaznalo v obokanih podzemnih prostorih, ki so največkrat omenjeni kot tisti deli gradu, kjer straši.
Prostovoljci so poročali o nenadnih padcih temperature, videnjih "senčnatih postav", občutku, da jih nekdo opazuje, toplih občutkih na delih telesa, pa tudi, da se je "nekaj" dotaknilo njihovega obraza ali jih vleklo za oblačila.
Prostovoljce so sicer vodili po krajih gradu, iz katerih so ljudje že prej poročali o strašenju, pa tudi po tistih, kjer teh poročil ni bilo ali pa niso povezani s tovrstnimi zgodbami. Izkazalo se je, da so sodelujoči večkrat poročali o nenavadnih občutkih ali pojavih prav na tistih delih, ki slovijo po paranormalnih pojavih, ne glede na to, da pred obiskom gradu niso imeli informacij o strašenju oziroma zanje niso vedeli.
Dr. Wiseman, ki je skeptičen do obstoja duhov, pravi da je eden od faktorjev, ki pri ljudeh ustvarja občutek strašenja svetloba, ki v obokane prostore prihaja s hodnikov. "Če je bilo v hodnikih temneje kot v obokanih kriptah, so ljudje v kriptah večkrat poročali o čudnih pojavih. In tema, ko ne vidiš, kaj se dogaja zunaj prostora, v katerem si, navdaja ljudi s tesnobo. Poleg tega so kripte tudi precej velike. Morda imajo duhovi radi velike prostore, ali pa veliki prostori vplivajo na psiho ljudi," pravi.
In čeprav raziskava ni pokazala ničesar res otipljivega, pa njeni rezultati vsaj namigujejo, da se za strašenjem v edinburškem gradu skriva več, kot le fikcija.
Kaj, pa zaenkrat ne ve nihče.
