Igor Krmelj, voditelj
»Z mamo sva gledala prenos po televiziji. Jaz še nisem zares razumel, kaj pravzaprav to pomeni, a sem čutil neko evforijo. Ko so z Iskre začeli spuščati ognjemet, pa sva hitro tekla v spalnico, saj se je s tistega okna videlo v center Ljubljane. No, čez dva dni, ko me je mama poslala zjutraj v center na tržnico, pa na Tržaški cesti naletim na vojake, policijo, španske jezdece ... Šok!«
Rebeka Dremelj, pevka in podjetnica
»Takrat sem bila stara 11 let, in če sem čisto iskrena, se bolj malo spomnim. Vem, da je bil ati v vojni, kratki seveda, in da sva ga z mamico šli obiskat v kasarno ravno, ko so začele tuliti sirene. Mama je imela malega hyundai matiza rdeče barve, ki se je v trenutnku spremenil v ferrarija. (smeh) Tako sva drveli domov, da se je kadilo za nama. In ko sva bili ravno na brestaniškem mostu, sta dve letali preleteli Savino strugo. Noro. Potem pa domov in takoj v bunker, v klet. Zanimiva izkušnja, a se je hvala bogu dobro izšla za nas, Slovence. Lahko pa bi zelo nasrkali, saj ko poslušam bosanske zgodbe ... Bog pomagaj!«
Jernej Kuntner, igralec
»Slovenije sem se vedno veselil, saj smo jo v družini tudi aktivno soustvarjali. Z vsem bitjem in žitjem, z vsem srcem in dušo. Na dan razglasitve in dan slavja tistega junija 1991 sva z očetom pripeljala brata iz JLA na Ptuju, na proslavi smo z zavednimi kolegi nosili velik transparent s karantanskim panterjem, ker slovenske zastave še ni bilo mogoče dobiti. Do polnoči smo uživali slad nove države, na jutrišnji dan pa sem se soočil z resnostjo novega dne in kasneje tudi oblekel uniformo. Slovenija je uresničen tisočletni sen naših modrih in pogumnih prednikov. Vse najboljše, draga domovina. Tvoj zvesti sin Jernej!«
Miran Rudan, pevec
»Spomnim se, da je bil 25. junij pred 30 leti, ko smo dobili svojo državo, zelo lep trenutek. Spomnim se proslave in kar ne morem verjeti, kako hitro je minilo teh 30 let. Preprosto je tako moralo biti. Vesel sem bil takrat in sem še zdaj, da smo v svojo državo lahko šli po lažji, ne po težki in z vojno zaznamovani poti kot ostali narodi iz nekdanje skupne države Jugoslavije. Ne spomnim se natanko, kje sem takrat bil, se pa spomnim, da je bilo tik pred rojstvom mojega najstarejšega sina Lukca, ki bo prav tako v kratkem praznoval 30. rojstni dan.«
Jasna Kuljaj, voditeljica
»Prav tega dne se ne spomnim, takrat sem bila namreč stara devet let. Se pa spomnim tistega obdobja, leta 1991. Takrat je bila desetdnevna vojna in spomnim se, da smo spakirali kovčke, zapustili Ljubljano in nato bivali v zidanici na Dolenjskem, v Ljubljani bi morali oditi v bunker. Tam, na Dolenskem, so nas preletavala letala, mi pa smo v klet zidanice nosili odeje, konzerve s hrano in druge potrebščine. To je vse, česar se spominjam iz tistega obdobja.«
Natalija Bratkovič, voditeljica
»Takrat sem bila res še premajhna, da bi se spomnila podrobnosti. Tudi 25. junija 1991 se slabo spomnim, le kakšnih trenutkov iz obdobja vojne. Takrat sem bila stara šest oziroma skoraj sedem let, in spomnim se, da smo se otroci igrali v peskovniku pred blokom, ko je nenadoma začela tuliti sirena. Spomnim se tudi vojaških letal, ki so preletavala mesto, prazne ulice, sama sem živela v središču mesta, visoko v bloku, nikjer nikogar ...«
