Navadni lapuh (Tussilago farfara L.) so cenili že v stari Grčiji, kjer ga je starogrški zdravnik Dioskorid priporočal predvsem za zdravljenje kašlja. Svetoval je, da se vdihuje dim zažganega lapuha, prav tako pa priporočal inhalacije. Ker se cvetovi lapuha odprejo, še preden rastlina v celoti ozeleni, je v latinščini nosil izraz »filius ante patrem«, kar pomeni »sin pred očetom«.
Sladko dišeči cvetovi
Dve čajni žlički posušenih lapuhovih listov in cvetov prelijemo z litrom vode in po desetih minutah precedimo. Proti kašlju popijemo do tri skodelice čaja dnevno.
Lapuh prepoznamo po čudovitih rumenih cvetovih, ki sladko dišijo po medu in so po navadi polni pridnih čebel. Sicer je trajna zelika, z močno vodoravno korenino in podzemnimi pritiklinami. Lapuh socvetje oblikuje že jeseni in nato čaka pomlad, da pokuka iz zemlje. Cvetna stebla so prekrita z rjavimi luskolisti in drobnimi dlačicami, medtem ko so listi dolgopecljati, grobo nazobčani, srčasti in na spodnji strani porasli z dlačicami. Običajno ga najdemo ob vodi, cestah, potokih, pa tudi v vinogradih in po poljih.
Kdaj in kaj nabiramo
Za zdravilne namene se nabirajo cvetovi in listi. Lapuhove cvetne koške nabiramo v času cvetenja, ob lepem vremenu, ko so cvetovi razprti. Sušimo jih na hitro, v senci in pazimo, da ne izgubijo barve, zato jih shranimo v temne steklene kozarce. Veliko bolj znani so sicer listi, ki se nabirajo, dokler so veliki za dlan. Sušimo jih na hitro, nato pa hranimo v steklenih kozarcih. Tudi posušeni listi in cvetovi imajo prijeten sladkast vonj, medtem ko je okus precej grenek in sluzast. Čaj iz lapuha lahko pijemo največ deset dni, nato moramo kuro prekiniti za tri mesece. Dnevno lahko po požirkih popijemo največ dve skodelici.
