To je bila najbolj drzna in zahtevna zgodba, ki so se je lotili, a vredna vsega truda, je dejala. Mnogim je spremenila življenje, sploh pa sinu in mami, ki pravi, da je njeno srce zdaj spet celo. »Ko sem po pol leta obiskala družino in videla, kako je Miguel srečen, kako napreduje, saj se je v tem času naučil slovensko in se povsem vživel v svoje novo okolje, in kako lepo se razumejo, sem se na poti domov razjokala. Mislim, da sem šele takrat začela dojemati, kaj smo pravzaprav naredili in kakšno neverjetno srečo smo imeli, da nam je vse skupaj sploh uspelo!«
Mi smo družino, ki živi v stari meščanski hiši v Renčah pri Novi Gorici, obiskali malo več kot eno leto po tistem, ko se jim je pridružil Miguel. Zdaj so si povsem domači, kot da bi bil trinajstletnik z njimi od nekdaj. So pa tako zaposleni s svojimi aktivnostmi in drug z drugim, da smo vse skupaj doma dobili edino za vikend. In kako se je njihova zgodba pravzaprav začela?
Iz revščine v obljubljeno Evropo
Slabe življenjske razmere in revščina so samohranilko Yaniris Nemec (prevzela je možev priimek) prisilile, da je takrat triletnega sinka Miguela pustila pri svojih starših ter se podala s trebuhom za kruhom v Evropo. Želela si je urediti življenje in potem sina pripeljati k sebi. Z njim je bila ta čas vsak dan v navezi le po družbenih omrežjih, vsako drugo leto pa je nekako prihranila denar, da ga je obiskala. Nikoli si ni mislila, da bo vnovična združitev tako težka, kot se je kasneje izkazalo, saj so njene kolegice, ki so se poročile v Italiji, svoje otroke brez večjih težav pripeljale v Evropo. Tudi sama je bila nekaj časa v Italiji. Delala je, karkoli je pač dobila, da je zaslužila denar in ga pošiljala domov staršem. Potem pa jo je sestrična zvabila v Slovenijo. V enem od lokalov, kamor je hodila na kavo, je spoznala Jimmyja, ta je tam delal kot natakar. Zaljubila sta se, se poročila in kmalu se jima je rodila Jenny, ki je danes že prvošolka. Takoj, ko sta si uredila življenje, sta začela razmišljati, kako bi v Slovenijo lahko prišel tudi Yanirisin prvorojenec Miguel, ki si je tega zelo želel in vedno neustavljivo jokal, ko je mama šla nazaj v Evropo.
»Vsakič sem tam pustila košček srca,« je razlagala solznih oči. »Življenje brez sina jo je ubijalo, še posebej ker je bila nekaj časa tudi brez službe,« je nadaljeval Jimmy. Zato so se začeli truditi z birokracijo za pridobitev vizuma, da bi deček končno lahko prišel v Slovenijo. A kot kaže, so imeli pri tem tudi malce smole. Ubrali so namreč podobno pot kot Yanirisine prijateljice iz Italije, vendar so se razmere medtem spremenile.
»Vse so namreč pripeljale otroke s turističnim vizumom preko italijanske ambasade, ki je bila takrat pristojna za izdajanje dokumentov za države Evropske unije,« nam je razložila Vesna Ban. »Turistični vizum izdajo po navadi za nekaj mesecev, če pa obstaja sum, da se človek, v tem primeru otrok, ne bo vrnil, ga po navadi zavrnejo. V tistem času, ko sta zakonca Nemec zaprosila za vizum, so italijansko ambasado ukinili, njene pristojnosti je prevzela švicarska ambasada, ki pa je v teh zadevah strožja. Skratka, ko so njuno prošnjo – za vse potrebne dokumente sta potrošila kar lep kupček denarja – zavrnili, so jima razložili, da vizum za združitev družine, ki sta ga v resnici potrebovala, lahko pridobita na slovenskem veleposlaništvu v Braziliji ali Ameriki. »Poskušali bomo, dokler ne bomo uspeli,« je ženo bodril Jimmy, kajti Yaniris je začela obupovati in ji je bilo vedno težje pri duši, še posebej kadar jo je Miguel milo prosil, naj pride ponj. Zakaj ga vendar ne more odpeljati, jo je nenehno spraševal. Njej pa se je ob tem še bolj trgalo srce. Kako naj to otroku sploh razloži, se je nemočno spraševala.
Preobrat
Vmes pa je tok dogodkov k sreči že začela spreminjati Jimmyjeva sestra, ki se je po pomoč obrnila k ustvarjalcem oddaje Dan najlepših sanj. Več kot mesec dni se je Vesna s sodelavci trudila po najboljših močeh storiti vse, da bi družino spravili skupaj. »Povezala sem se z Miguelovimi starimi starši in njegovim biološkim očetom, ki jim je pred tem zame povedala Yanirisina svakinja. Precej sem se morala potruditi, da so mi začeli zaupati.«
Lahko si predstavljamo, kako je to težko v tem svetu, kjer otroci izginjajo brez sledu. Kako boš zaupal neznanemu človeku? Kaj če otroka ne boš nikoli več videl? Zato je bila Vesnina naloga toliko težja. Dokumente jim je pomagala pridobiti tamkajšnja odvetnica, ki je pred tem na tak način že pomagala enemu otroku. Veliko pa je pomagal tudi otrokov biološki oče. Miguel je najprej moral dobiti vizum za Brazilijo, tam pa ga je pričakala Vesna, da sta skupaj uredila še vizum za Slovenijo. Da je bila zgodba še bolj napeta, se je začelo zapletati že pri prvem vizumu, dobili so ga v zadnjem trenutku, in pri spremstvu – nobeden od sorodnikov ni imel primernih dokumentov za potovanje v Brazilijo. A si je Miguel tako zelo želel k mami, da je pristal na to, da bo v Brazilijo potoval sam v spremstvu stevardese; ta ga je spremljala, vse dokler ga v Braziliji na letališču ni prevzela Vesna.
»Te je bilo strah?« sem vmes vprašala Miguela. »Malo,« se je sramežljivo nasmehnil. A velika želja in dolgoletne sanje so podžigale njegov pogum in kljubovale strahu. »To je bil ogromen stres za fanta! Prvi dan je tožil, da ga boli trebuh, in bil precej žalosten, ko pa sva naslednje dni začela raziskovati naokoli in pohajkovati, se je sprostil,« je razložila Vesna. »Vsi papirji so bili k sreči v redu in na ambasadi so bili zelo prijazni do nas, povabili so nas celo na večerjo.« Največji dogodek pa je bil seveda dan, ko je Miguel v svoj potni list dobil, kar si je že toliko časa želel in po čemer je hrepenel – vizum za Slovenijo in hkrati odprto pot do mame.
V oddajo pod pretvezo
Družino so v oddajo povabili pod pretvezo, da so v izboru za žrebanje letalskih vozovnic za Dominikansko republiko. O tem, kar je sledilo, pa si niso upali niti sanjati! »Že ko so Miguela pokazali na zaslonu s slovenskim vizumom, smo bili presrečni. Mislili smo, da bomo zdaj šli lahko v njegovo domovino ponj,« se je spominjal Jimmy. Naslednje minute pa so bile šokantne za vso družino! Miguel je ves čeden prikorakal v studio ter padel v objem Jimmyju in sestrici, Yaniris pa od vseh čustev, ki so jo preplavila, ni mogla niti vstati. Vsem v studiu in tistim pred televizijskimi sprejemniki so se orosile oči. Vsaka mama se je lahko vživela v Yaniris – potem ko si je dolga leta zaman prizadevala dobiti ljubljenega sina v Slovenijo, trpela, kadar jo je v solzah prosil, naj vendar pride ponj, in se ji je ob tem trgalo srce – je njen otrok nasmejan in srečen stopil v studio.
Zgodilo se je neverjetno. »Mislila sem, da sanjam, da se bom zbudila, odprla oči in ga ne bo več tam,« je dejala. »Še dva meseca pozneje sem imela občutek, da sanjam.« Mesec dni so si vzeli časa, da so se privadili drug na drugega, da se je Miguel navadil na novo deželo in mraz – »mrzlo je« sta bili tudi eni prvih slovenskih besed, ki se jih je naučil. Potem pa je šel v šolo, v šesti razred. Za vpis je pred tem že poskrbela Jimmyjeva sestra, saj je bilo potrdilo o vpisu v šolo tudi eden od potrebnih dokumentov za pridobitev vizuma. Sošolci so ga že nestrpno pričakovali. »Na začetku je bil pravi Ricky Martin šole, dekleta so bila nad njim navdušena,« se je nasmehnila njegova mama in nagajivo dodala, da so se razmere zdaj normalizirale.
Hitro se je navadil
Vrgli so ga v vodo in hočeš nočeš se je moral naučiti jezika, že za vsakdanje sporazumevanje. »Dvakrat na teden pa ga je skozi igro slovenščine učila tudi študentka, za katero so mi povedali prijatelji. Dogovorili smo se, da jaz z njim govorim samo slovensko, če ne gre, kakšno besedo prevedem v italijanščino, ki se je je naučil v oddajah na televiziji, ali pa mu kaj tudi Jenny prevede v španščino,« je razložil Jimmy, kako poteka njihovo sporazumevanje.
Po pol leta se je Miguel že zelo dobro sporazumeval v slovenščini. Prvo leto so dali velik poudarek jeziku in pozitivnemu uspehu v šoli. Kar je bilo tudi predpogoj za aktivnosti, ki jih obiskuje to leto, ko je že polno zaposlen. Igra košarko, hodi k atletiki in ohranja pozitiven uspeh, kar je velik uspeh, pravi Jimmy in dodaja, da se vsi zelo trudijo, tako doma kot učitelji v šoli. »Tukaj sem zelo srečen, čeprav pogrešam babico, dedka in očeta, vendar se z njimi zelo pogosto slišim,« je povedal mladenič.
Yaniris in Jimmy otroka vključujeta v vsa družinska dela. »Kadar skuham večerjo, onadva vse pospravita. Včasih mi tudi kaj pomagata pripraviti in se že lotevata prvih jedi,« je povedal Jimmy. Velikokrat pa imajo seveda na mizi tudi bolj eksotično hrano, ki jo pripravi Yaniris. Imajo svoj vrt, kjer gojijo zelenjavo. »Vse sem jima pokazal, kako se kaj posadi, goji, imeli smo svoje prve jagode,« se je Jimmyju videlo, kako uživa v vsem, kar delajo skupaj. »Pri vsem, kar počnemo, ju najprej poučim o varnosti. Otroku je treba izkazati zaupanje. Mislim, da sva se z Miguelom kar lepo ujela – jaz spoštujem njega in on mene.« Fant je že poskusil smučati in se naučil plavati, in sicer že v tistih nekaj dneh, ki jih je ob prihodu preživel z Vesno. Rad in veliko riše, pogledajo kakšen film, ob vikendih pa se podajajo na enodnevne izlete po Sloveniji in Italiji. Čeprav so neločljivi in se zdi, da je Miguel že od nekdaj z njimi, se Yaniris včasih še vedno ustraši. »Kadarkoli je v hiši preveč tiho, se ustrašim, da je izginil. Potem pa se le pomirim, ko vidim, da samo gleda televizijo,« se je nasmehnila.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
