Ževža začne najprej govoriti o svoji napaki, ki jo je spremenil v svojo največjo prednost. Črka r mu dela preglavice že od malega. Zaradi nje je hodil k logopedu, a ni hotel odpravljati svoje hibe s stavki riba reže raci rep. Rad je imel šport, nogomet, a zaradi astme in bronhitisa ni zdržal naporov in ga je opustil. Želel je peti, se ukvarjati z glasbo, a so ga vsi odvračali od tega prav zaradi govorne napake. »Manjkal mi je pogovor s starši, sem otrok iz razbite družine, živel sem pri babici. Vsak otrok potrebuje starše, da se zateče k njim. Babica me je vzgajala, bila je moja druga mama. A vedno me je bolelo, kako pojasniti sošolcu, da pri mojem podpisu piše podpis skrbnika, ne staršev. Na morje sem hodil z babico, ona je hodila na govorilne ure. Mamo sem videval ob vikendih, oče je izginil iz mojega življenja za dolgo – 15 let mi ni voščil za rojstni dan. In zaradi pogrešanja bližine, ljubezni sem začel pisati pesmi, v njih sem našel sebe. Začel sem ustvarjati glasbo, jo kazati drugim, najprej vrstnikom, potem sem se prijavil na free style raperska tekmovanja. Na njih moraš besedno onesposobiti, premagati nasprotnika. Tu sem izgubil tremo in začel pridobivati samozavest. Ljudje so me začeli spoznavati. Sodeloval sem z mnogimi glasbeniki, obiskoval radijske postaje, našel svojo pot. Nastopal sem za otroke s posebnimi potrebami, pomagal otrokom in družinam po Sloveniji – in tako je začel nastajati tudi album, ki ga krasi naslov Bodi to, kar si.«
Potrpežljivost je božja mast
Ževža je čakal na vrsto pri zdravniku, pa mu je starejša gospa rekla, da je neolikan, ker je ne spusti naprej. Pa jo je spustil. In tako še nekaj ljudi, čakal je tri ure in pol, pa sploh ni prišel na vrsto. Naslednji dan je prišel še enkrat. »Naredil sem nekaj, da sem osrečil druge. To je osrečilo mene. Pokazal sem gospe, da nisem takšen kot 'moja generacija', kot se je pritoževala. Izgubil sem en dan, njej pa sem dal misliti – no, vsaj upam.« (smeh)
Talenti
Na oddajo Slovenija ima talent so ga povabili pravzaprav že dve leti, preden je nastopil, a takrat še ni imel cilja, vsebine, zgodbe. Čez dve leti pa je imel vse. »Sem deček, ki imam devet prstov in pol. S temi prsti sem se učil igrati klavir. Govorili so mi, da je nemogoče uspeti z govorno napako, pa sem uspel. Naredil sem pesem za slepe in za gluhe, ko mi je slep človek povedal, da je začutil moj komad, rekel mi je, da stvari in življenje ceni bolj, odkar ne vidi. Svoje zgodbe črpam iz življenja. Od devetnajstega leta živim sam, doživel sem že marsikaj. Od razpadle družine pa vse do samostojnega življenja, kjer se na poti z vsako oviro soočam pozitivno.«
V življenju ni ovir, če se za nekaj odločiš
»Jaz bi rapal, pa če bi imel deset različnih govornih napak«, je odločen Ževža. »Mnogi so se mi posmehovali, ko sem tekmoval v free stylu, zbadali so me prav v to bolečo točko. Najprej sem nadomeščal besede, ki so imele črko r, z drugimi, nato pa sem se jih nehal izogibati. A zaradi tega sem bil vedno korak pred drugimi. In to je bilo dobro za free style. Rad tudi berem, predvsem citate in modrosti. Včasih en stavek pove več kot cela knjiga. Samo s srcem ga moraš razumeti.«
Ženske
Na kratko ga povprašam, kako je z ženskami v njegovem življenju, pa ga prav nič ne spravim v zadrego ali vsaj v smeh. »Bil sem že zaročen,« mirno prizna. »Osem let sva bila skupaj, a se ni izšlo. Malo pred Talenti sva se razšla in to mi je dalo nov zagon. Danes imam novo punco, ki me osrečuje, podpira in mi sledi na vsakem koraku: 'O, Teja! Za naju samo nebo je meja!' (smeh) Medtem, ko je prejšnja ljubezen ostala sled in lep spomin, me to ne ustavlja, ker še lepše zdaj lahko delim,« zarapa. In resno doda: »Ne ustavljam se v preteklosti, tako kot ne morem več vrniti svoje družine, lahko pa obiskujem očeta.«
Oče in sin
Matevž je po 15 letih našel svojega očeta v Zagrebu, skoraj po naključju, s pomočjo glasbe in znancev, ki so ga poznali. »Zdaj imava zelo dobre stike. Izkoriščam čas, ki ga še imava.« Matevža vprašam, ali je očeta vprašal, zakaj ga 15 let ni bilo v njegovem življenju, a pravi, da za to še ni bilo časa in priložnosti. Bo pa to storil, seveda. »Ko sem ga pogledal v oči, so bile kot akvarij, v katerem težko najdeš ribo, težko je raziskati vse zgodbe, jih pa bom,« pesniško zaključi. »In vse te zgodbe bom napisal v svojih pesmih, tam sem najbolj jaz, najbolj iskren,« doda. »Za svojega očeta in mamo bom vedno poskrbel, kljub pomanjkanju marsičesa v otroštvu,« zatrdi. »Moja velika želja je, da bi šli vsi trije skupaj na kosilo,« nazadnje prizna. Mama je že pristala.
Posledice otroštva
Odkar je na Talentih pokazal, kaj zna, sta tudi oče in mama ponosna nanj in bolj verjameta v njegov »poklic«. Matevž se sicer preživlja kot prodajalec in občasno dela kot asistent tona in kamere. Ker se iz otroštva spominja alkohola in nasilja v družini, ne pije. Ker doma ni doživljal ljubezni, si jo poskuša dajati sam. »Rad bi si povrnil del otroštva,« priznava. »Ko se bom igral s svojim otrokom, si bom rekel, joj, kako je meni to manjkalo. Mnogi mi pravijo, da bom dober očka. Rad bi ga imel čim prej, zdaj, ko sem še mlad. Čas teče tako hitro.« Z novim dekletom živita skupaj že dve leti in zdaj gre bolj počasi in previdno kot prvič. Pomembno se mu zdi, da ga Teja razume. Ževža rad živi, saj se je rodil kot nedonošenček in se je moral boriti za življenje. In rad poišče dobro v ljudeh.
Bodi to, kar si
Ževža bo konec leta izdal album z naslovom Bodi to, kar si, v katerem svetuje, da moraš biti sam svoj, poslušati in spoznavati sebe ter biti dober do ljudi. Za podobo in aranžma skrbi producent Andrej Supančič, o katerem pravi: »Andrej je zelo velika oseba v mojem življenju, veliko me je naučil in me popeljal v svet glasbe, kjer je vsaka moja beseda, vsaka nota dobila svojo vrednost. To je človek, ki je prav tako 'kriv' za moja dobra dela,« zaključi v smehu.
Devet prstov in pol
Matevž se je rodil kot nedonošenček, z roko v ustih. »Zato sem še danes srečen, ker sem živ, lahko ne bi bil, in sem zadovoljen, kadar kaj dosežem.« Palec desne roke se mu ni do konca razvil, roka je malo ukrivljena. A kljub temu se je šel učit klavir, da bi bolje spoznal glasbo, harmonije, ritmiko. Z učiteljico sta istočasno pogruntala, kako vaditi preskoke s prsti pri oktavi s samo polovico palca.
Pel bo v zaporu
Ževžo so povabili, da zapoje za zapornike v celjskem zaporu. »Zanimajo me njihove zgodbe«, se veseli: »To mi je res izziv. Spet bom imel nove zgodbe.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
