Olivera Ćirković – rekli so ji Olivera Pink Panter – nekdanja voditeljica zloglasne mednarodne kriminalne organizacije z istim imenom, je vse svoje življenjske napake in pustolovščine obrnila sebi v prid. Knjiga, v kateri opisuje, kako se je iz vrhunske košarkarice razvila v organizatorko največjih ropov, je postala prava uspešnica. Po dolgih letih, ki jih je prespala na zaporniškem pogradu v Grčiji, zdaj potuje po Balkanu in predstavlja svoj knjižni prvenec, ob tem pa brez olepšav in prikrivanja govori o svojem življenju.
Za pogovor sva se dogovorili s pomočjo Katje Škrabar, njene agentke v Sloveniji. Svojo knjigo Jaz, Pink Panter je v Ljubljani predstavila 5. decembra. Katja me je opozorila, da Olivera pravkar potuje iz Sarajeva, kjer je predstavljala knjigo, proti Beogradu, kjer živi, in da je zato bolje, da pogovor po Skypu preloživa na naslednji dan dopoldne, da se bo lahko naspala. Pred srečanjem se tudi rada lepo uredi in naliči. Vse do danes se ta devetinštiridesetletnica ni nikoli odrekla temu obredu. Visokorasla lepotica, ki se je rodila v ugledni beograjski družini, si je vedno prizadevala, da je bila urejena, v zaporu pa je z jekleno voljo, bojevitostjo in samodisciplino ohranjala svojo psihično kondicijo na zavidanja vredni ravni, in to celo v položajih, ko bi vsi drugi pokleknili. Ko se spominja dni, ki jih je preživela v grškem zaporu, pravi, da je bil to v resnici svojevrsten Alkatraz. Njej pa je uspelo iz njega pobegniti.
Kavica Beograd–Ljubljana
Oliverina prisrčnost, zgovornost, preprostost in odkritost v hipu odpravijo vse ovire, ki bi se lahko pojavile ob prvem srečanju. Je izobražena, ukvarjala se je s slikarstvom, bila je uspešna košarkarica in pozneje celo športna direktorica v Crveni zvezdi. Vsekakor je karizmatična osebnost. Povedala mi je, da se je v Sarajevu dogovarjala o svoji udeležbi na knjižnem sejmu. »Čudovito je bilo. Moja mama je Bosanka in najraje bi se kar potopila v dobrodušnost vseh teh ljudi. Tako kot povsod so tudi tam ljudje stali v vrstah, da bi me videli, se z menoj rokovali, kupili knjigo ... Kako doživljam to evforijo? Tudi po Titu Tito!« pravi v smehu.
»Pravzaprav mislim, da sem s svojo prisotnostjo osvežila javno prizorišče, saj se je končno pojavil nekdo, ki govori resnico; stvari, ki mu jih ne bi bilo treba govoriti, nekdo, ki je očarljivo neubogljiv in na čigar obrazu piše 'nikogar in ničesar se ne bojim'. Ta primerjava s Titom in njegovo priljubljenostjo se mi zdi prav ljubka. Sicer pa sama ne poznam evforije, vedno sem z obema nogama trdno na tleh in sem sicer zelo močna osebnost. Ker je bila knjiga tako čudovito sprejeta, zdaj vlada v meni nekakšna zamaknjenost, značilna za vsakega idealista, ki leti na krilih svoje norosti. Dolgoročno pa si želim to svojo neverjetno, a resnično življenjsko zgodbo izkoristiti za to, da se približam vsem dobrim ljudem in jih opozorim na veliko resnejše stvari, kot so kriminalna dejanja, kajti obstaja veliko zlobnih ljudi, katerih edina prednost je v tem, da so zaradi koristoljubja med seboj povezani in da delujejo kot sekta. V šali pogosto pravim 'Tudi po Titu Tito!', ker je on zame asociacija za ljubezen, prijateljstvo in mir. Tito je bil šarmanten zapeljivec, ki so ga imeli vsi radi. Če je to uspelo Titu, zakaj ne bi tudi meni? Ženska sem in vsaj z moškimi bom zlahka opravila. (smeh) Ženske morajo izkoristiti svojo pamet, intuicijo, miroljubnost in nežnost.«
Med tem virtualnim pitjem kave na liniji Beograd–Ljubljana omenim, kako se ne morem znebiti vtisa, da jo ljudje morda sprejemajo kot igralko iz kakšnega uspešnega kriminalnega filma. »Menim, da so ljudje utrujeni od hinavščine in laži, še zlasti javnih oseb, ki vedno govorijo tisto, kar je treba govoriti, ne pa tistega, kar v resnici mislijo. K temu modnemu trendu so pripomogli predvsem politiki in priliznjenci, ki jih podpirajo. Ker vodilne ideje časa vedno določa vladajoči razred, smo prišli do stanja v družbi, v katerem sta laž in hinavščina najzanesljivejša pot do uspeha. Nato pa se pojavim jaz in iskreno povem svojo življenjsko zgodbo. Jaz, Olivera, ženska, ki je v določenem obdobju svojega življenja skočila iz resničnosti in pokazala določeno mero norosti in poguma. Morda je moj nasmeh v resnici podoben pogumu, morda imajo moji lasje vonj po svojevrstni svobodi, kar je slišati kot absurd, a je resnično. Ljudje slutijo, da je bilo v svetu kriminala vse polno različnih stvari – ne le strahu, tudi strasti. Moja prednost je v tem, da sem ženska. Moške umirjam, saj bi se celo zadrti nacionalisti in kriminalci z menoj raje ljubili kot vojskovali. Mar ni to čudovito? Če bi v zadnjih desetletjih vladale ženske, ne bi nikoli bilo vojne.«
Denar ni bil povod, kriminal je bil izziv
Ni ji neprijetno, če po tem navdihnjenem uvodu rečem, da je bila kriminalka. Na to ni ponosna, a če se je že odločila napisati svoj življenjepis, želi iskreno razgaliti tako temne kot svetle trenutke svojega življenja. Dnevnik je začela pisati, ko ji je po dveh letih in pol uspelo pobegniti iz grškega zapora, je pa vedela, da bo po pobegu zagotovo obsojena na še več zapora. Pisati je začela kot nekakšno terapijo, saj se je zavedala, kako stresno bo. Upala je, da ji bo pisanje pomagalo pri soočenju z dejstvom, ki je kaj kmalu dobilo jasne okvire – obsojena je bila na skupaj 32 let. Na koncu jih je odslužila dvanajst.
Po vrnitvi v zapor so ji namreč prepovedali tako šport kot slikanje. S svojim pobegom iz zapora je ponižala številne pravne institucije in izdala zaupanje – za pobeg je izkoristila prav slikanje. Njena zgodba govori o tem, kako se je lepa plavolaska iz ugledne beograjske družine poročila v Grčijo, kjer je bila znana kot uspešna košarkarica, nato pa kmalu spoznala, da njen mož deluje v krogu prevarantov, ki se ukvarjajo z nezakonitimi posli in manjšimi krajami. Ugotovila je, da bi se dalo to početi veliko bolje, in vzela vajeti v svoje roke. Postopoma je vzpostavila mednarodno kriminalno mrežo, ukradeno blago – v glavnem iz evropskih in svetovnih zlatarn in draguljarn – pa se je nato pogosto preprodajalo tudi med uglednimi, znanimi, bogatimi in vplivnimi posamezniki v Srbiji. Olivera je vse organizirala po načelih športne discipline, dobrega načrtovanja, razumnega ravnanja s sredstvi in vlaganja v prihodnje »posle«. A za to njeno početje ni bil razlog denar, saj je bila tudi prej finančno dobro preskrbljena. Zanjo je bil to izziv. Nekaj časa je živela dvojno življenje dobre direktorice in dobre kriminalke. »Seveda je bila to popačena dobrota in tega sem se tudi ves čas dobro zavedala. O skupnem znesku pridobljenega denarja ni mogoče govoriti, saj je šlo za hitro življenje, zapravljanje na veliko in za povsem druge razsežnosti.« Zaslužek se vedno razdeli med udeležence. Ne ve, kje je končal njen denar, a gre za več deset milijonov evrov.
Pobeg iz grškega Alkatraza
Kako je pripravila pobeg iz grškega zapora? »Perfidno in prebrisano, kot ženske to znamo.« To je bila njena druga zaporna kazen, tako da je že imela izkušnje. Držala se je bolj sama zase, disciplinirano je trenirala in vsak dan tudi slikala. Poslikala je na stotine kvadratnih metrov zapora in si tako pridobila naklonjenost osebja. Po dveh letih in pol je pobegnila, tako da je izkoristila zapornico, hčer uglednega grškega politika, ki je namesto premier postal zapornik. Hkrati je vzpostavila stike s svojimi zvezami zunaj zapora. Res pa je, da se tega ne da organizirati brez resnega kriminalnega ozadja, brez ljudi, ki so zate pripravljeni tvegati in ki te imajo radi. Na voljo so morali biti motorji, avtomobili, stanovanja ... V rokah je imela vse niti organizacije in sledil je uspešen pobeg z malce več nasilja, čeprav se je, kot trdi, prej vedno trudila, da se mu je izognila.
S svojo knjigo takšnih podvigov ne namerava hvaliti, temveč obsojati, saj želi pokazati, da človek v takšnem okolju izgubi kompas in spoštovanje do vseh institucij. Pove pa tudi, kako je spoznala, da je sodstvo skorumpirano, da zapor ne deluje kot ustanova, ki bo iz tebe naredila boljšega človeka. Sama si želi iz tega sveta, s tem da ga bo izkoristila. Zapor je zlo, ki je iz nje naredilo samo še hujšo prestopnico.
Olivera se nima za pisateljico, saj ne bi rada žalila izobraženih pisateljev. Kot pravi, je zgolj napisala prvi del trilogije, ki je pa je izključno njena izpoved. »To je groba, neolepšana, izvirna izpoved zapornice,« poudarja.
Od zvezd do blata in nazaj
Kakšnega značaja je ženska, ki je vse to preživela? »Predvsem sem upornica. Rodila sem se kot upornica in takšna bom do smrti. Moja nenadzorovana želja po tem, da hočem za vsako ceno doseči pravico, se je pokazala že v mojem najzgodnejšem otroštvu. V šoli sem vedno na glas govorila vse tisto, česar si drugi otroci niso upali. Druga lastnost, ki bi me lahko opredelila kot osebnost, je voditeljska sposobnost, ki je pri meni zelo izrazita. Trdno sem prepričana, da se s tem rodiš. Ena od mojih boljših lastnosti, ki mi je v ponos, pa je zagotovo vztrajnost, ki že meji na fanatizem. Duhovitost, tudi šale na svoj račun, to pa je darilo, ki sem ga dobila od svojih staršev. Kar zadeva napake, jih imam nešteto. Da ne bi preveč razočarala svojih oboževalcev, jih bom naštela le nekaj: zavračanje avtoritete, odsotnost strahu, pretirana čustvenost, nagnjenost k idealizmu in utopiji.«
Ji bo po izkušnjah iz življenja v razkošju zadostovalo to, kar bo zaslužila s prodajo knjige? Od česa pravzaprav danes živi? »Živim tako, kot sem živela od nekdaj. Znova sem svobodna umetnica, ki nima ne delovnega časa ne šefa. Znova zaslužim več kot drugi pisatelji, ker sem se prodaji svoje knjige posvetila bolj kot kateri koli trgovec. Ne obstajajo neresni poklici, obstajajo samo neresni ljudje, med katere pa jaz prav gotovo ne spadam. Običajno pravim, da bi bila, če bi bila prodajalka paradižnika, najboljša prodajalka paradižnika v Evropi. Vsako stvar, s katero se ukvarjam, pripeljem do popolnosti – ali pa se je sploh ne lotim. Zdaj sem na začetku promoviranja knjige tudi zunaj Srbije, kjer je že postala prava uspešnica. Začelo se je tako, kot sem načrtovala, in upam, da se bo tudi končalo tako.«
Olivera nič ne skriva, da je živela v razkošju, ki je običajnim ljudem težko dostopno. »Zabloda je, da sem živela samo v razkošju. Zato da smo v kriminalu dosegli takšne rezultate, je bilo potrebnega tudi veliko odrekanja. Tisti, ki živi takšno življenje, kot sem ga živela jaz, je vajen, da lahko spi tako v luksuznem hotelu Ritz kot na betonskih tleh policijskega pripora, ne da bi se ga to preveč dotaknilo. V teh dvajsetih letih sem večkrat prehodila pot od zvezd do blata in nazaj. V tem sem absolutna prvakinja. Tisti, ki me poznajo, prav nič ne dvomijo, da se bom znova vrnila med zvezde. Moj cilj je zdaj mesec, če ga bom zgrešila, bom pač pristala med zvezdami!«
Kaj naj bi prinesla prihodnost?
Trenutno je osredotočena izključno na promocijo knjige, je pa ta zgolj izhodišče za večje cilje. Prvi je, da postane knjiga uspešnica, kar je že dosegla v Srbiji. So pa knjige – prva je namreč že dobila nadaljevanje – samo začetek misije, ki naj bi bila koristna za številne ljudi. Tako razmišlja danes. Potrudila se bo, da bo s pomočjo svoje medijske popularnosti in svojo sposobnostjo, da pritegne ljudi, pozitivno vplivala na mlade. Rada bi jih opozorila na nevarnosti, ki prežijo v kriminalu. Želi si podpirati in promovirati mlade nadarjene pisatelje in slikarje, ki so medijsko zapostavljeni. Želi se vključiti v projekt pomoči zapornikom in prisega, da bo glede tega vedno posebej občutljiva.
Je za vedno končala z življenjem, kakršnega kroji kriminal? Jo vsaj, kadar gleda kakšen film, znova prevzame želja po avanturah? »Kriminal je pregreha in jaz sem bila v njej dvajset let. Neresno bi bilo, če bi leto dni po odsluženi zaporni kazni trdila, da sem s tem za vedno opravila. Da bi se to potrdilo, mora miniti najmanj pet let, v katerih ne smem ničesar zagrešiti. Ni potrebno, da vidim film, dovolj je, da srečam katerega od nekdanjih pajdašev, ki mi, na primer, pove za kakšen nov rolex, ki bi se mu lahko posvetili, in že se naježim po vsem telesu. Zmagovalec je tisti, ki premaga sebe.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
