Umiritve duha pa nikakor nismo potrebni samo odrasli.
Tudi naši otroci in celo malčki so vse bolj pod vplivom hitrega življenja in sprostitev je tudi zanje še kako dobrodošla.
DALJNI ZAČETKI
Pisateljica Kristina Menih se je s sprostitvenimi vajami za otroke začela ukvarjati že v začetku 90. let, skupaj s socialno pedagoginjo Renato Srebot, ki je obilo znanja in izkušenj prinesla iz Nemčije, kjer so sproščanje že uvajali v šolske programe.
Začeli sta sestavljati prva domišljijska potovanja – vizualizacije in meditacije za predšolske otroke in šolarje. »Zavod za šolstvo je imel razumevanje za najino delo in nama celo natisnil knjižico Na krilih domišljije, ki je med vzgojitelji in pedagogi še danes cenjena. Sledila je knjižica Prebujena trata, v kateri sva z Renato orali ledino v aktivno pripovedovanje zgodb, ki jih skupaj z otroki tudi uprizorimo in jih vsebinsko sooblikujemo,« pripoveduje Kristina.
Od takrat je Kristina napisala še mnoge pravljice, istrske zgodbe … Zadnji v nizu njenih del je zelo priljubljen in bran roman Lešnikova torta usodnih vezi, ki pa je namenjen odraslim.
PREIZKUSIMO
Mi smo Kristino poprosili, da nam svetuje, kako otroke popeljati v svet sprostitve. Z veseljem poda osnovna navodila: »Pred domišljijskim potovanjem poskrbimo za mirno okolje, v katerem se otrok dobro počuti; naj se udobno uleže ali usede in po možnosti zamiži. Še pred tem mu povejmo, kako bo sproščanje potekalo, da bo na to pripravljen.
Pred začetkom branja zgodbe otroku z umirjenim glasom rečemo:
»Udobno sediš (ležiš) in se umirjaš …
Zdaj globoko vdihni skozi nos …
Globoko izdihni skozi usta …
(Trikrat ponovimo.)
Tvoje telo postaja težko ... Težko in umirjeno …
Tvoje telo je toplo ...
Tvoje telo je toplo in težko in ti si vse bolj umirjen …«
Ko opazimo, da se je otrok dejansko umiril, mu začnemo počasi in umirjeno brati zgodbo. Beremo res zelo počasi, po vsakem stavku se ustavimo, meditativne misli povejmo dvakrat zaporedoma.
NA OBLAČKU
Ležiš na mehkem, puhastem oblačku …
Zelo prijetno ti je … (2x)
Tvoje telo je vse težje ...(2x)
Roki sta težki in topli … (2x)
Nogi sta težki in topli … (2x)
Celo telo je težko in toplo … (2x)
Prijetno ti je …
Oblaček, na katerem ležiš, je mehak kot puh ...
Zelo udobno ti je na njem …
Oblaček se zdaj začenja prav počasi dvigati navzgor.
Dviga se višje in višje …
Naenkrat je vse okoli tebe modro ...
Kopaš se v modri svetlobi in se prijetno počutiš …
Opazuješ modro svetlobo in jo vdihneš …
Oblaček se dviga še bolj visoko, ti pa sproščeno ležiš na njem in se dobro počutiš …
Zdaj si priplul v oranžno svetlobo …
Vse okoli tebe je oranžno …
Globoko vdihneš oranžno svetlobo …
Lepo ti je …
Oblaček se dviga še višje …
Počutiš se varno in všeč ti je …
Oblije te zelena svetloba …
Vse okoli tebe je zeleno …
Vdihneš zeleno svetlobo …
Prijetno ti je …
Puhast oblaček se skupaj s teboj dviga navzgor ...
Zdaj te oblije vijoličasta svetloba ...
Vse okoli tebe je vijoličasto ...
Globoko vdihneš vijoličasto svetlobo ...
Vse bolj si umirjen in sproščen …
Tvoje telo je toplo, težko in sproščeno …
… Zdaj pa se oblaček začenja prav počasi spuščati navzdol.
Udobno ležiš na puhastem, mehkem oblačku, ki se počasi spušča navzdol.
Oblije te topla sončna svetloba ...
Prijetno toplo ti je …
Odlično se počutiš …
Po zaključku branja začnemo zelo počasi, a malo glasneje šteti:
»Ena – počasi stisni in razpri pesti ...
Dve – počasi kroži z rokama ...
Tri – počasi dvigni nogi ...
Štiri – počasi se pretegni kot muc in zazehaj ...
Pet – odpri oči ...
Zdaj si spočit in prebujen.«
Za tem bi bilo imenitno, če bi se z otrokom tudi pogovorili, kako se je počutil med »potovanjem«.
