Legendarni jeti iz azijskega gorovja, ki ga krasijo dlaka primatov, značilna človeška hoja po dveh nogah in impozantna velikost, pred katero se človeku zašibijo kolena, je eno najpriljubljenejših bitij iz svetovne folklore. Nekdaj je sam Edmund Percival Hillary, prvi človek na Everestu, zatrdil, da je med svojim slavnim podvigom s šerpo Tenzingom Norgayjem naletel na ogromne stopinje. Vse od takrat pa so drugi posamezniki vestno zbirali dokaze o tem skrivnostnem stvoru.
Kljub vsem pripovedovanjem domnevnih očevidcev in fizičnim dokazom te mitološke pošasti še vedno niso odkrili. Enigmatični jeti, ki se potika po vrhovih Himalaje, je zaposlil glave mnogih pustolovcev in biologov, ki so želeli priti resnici do dna, pri čemer so nekateri iz odprav prinesli številne dele telesa, ki naj bi mu pripadali, z njimi pa so ozaljšani tudi nekateri budistični templji.
Starodavni polarni medved?
Pretekle genetske študije vzorcev »jetija« so pokazale, da pripadajo že starodavnemu polarnemu medvedu, ki bi morda lahko preživel v prostranstvih Himalaje. Številni drugi, kot je na primer šerpa Norgay, pa so domnevali, da gre zgolj za do tega trenutka neznano vrsto opice, podobno gigantopitku.
Zdaj je ekipa raziskovalcev podrobneje analizirala devet primerkov, zbranih na Himalaji in tibetanski planoti, ki naj bi pripadali snežnemu bitju, in rezultate objavila v reviji Proceedings of the Royal Society B. Izsledki sodobne genetske analize delov kosti, zoba, kože, dlake in iztrebkov, ki naj bi jih za seboj pustil jeti, nepresenetljivo kažejo neko drugo zgodbo.
Ugotovili so, da je bil en primerek nekdaj del običajnega psa, medtem ko je preostalih osem pripadalo trem vrstam medvedov, ki še dandanes hlačajo po zasneženih vrhovih: azijskega črnega medveda, himalajskega rjavega medveda Ursus arctos isabellinus in tibetanskega rjavega medveda Ursus arctos pruinosus. Med njimi ni primatov ali polarnega medveda, kaj šele jetija.
