Knjižica je zbir modrosti, ki izvirajo iz življenjskih izkušenj lastnice. Zelo me je zanimalo, kdo je ta ženska, ki tako spretno in modro vihti pero (najprej napiše s svinčnikom na roko, potem prepiše), zato sva se s fotografom odpravila v Radovljico.
Bil je vroč poletni dan, začetek zadnjega in najhujšega vročinskega vala, ki so ga meteorologi napovedovali že nekaj dni prej. Bilo je tako vroče, da se nama s fotografom Šimnom niti pogovarjati ni ljubilo. O vseh službenih stvareh sva se med vožnjo dogovorila kar z enozložnicami. Ko sva prispela v Radovljico, sva zavila v trgovino, ki se nama je na zunaj zdela to, kar iščeva. Prodajalki v trgovini sva povedala, da iščeva Meto Palčič, misleč, da je prav ona ta gospa. Pa se je prodajalka nasmejala in povedala, da to ni iskana trgovina. Prijazno je stopila izza pulta in nama pokazala, kje je »Meta«. Neverjetno se mi je zdelo, kako je lahko gospa tako prijazna, da nama je z veseljem pokazala pot do svoje konkurence. Po pogovoru z Meto pa mi je kmalu postalo jasno, zakaj – zato, ker je lastnica »Mete« posebna ženska. S posebno trgovino, ki jemlje svojo konkurenco kot »darilo«, saj pomaga rasti njej in njenemu poslu. In to uspešno. Pa ni bilo vedno tako, to si lahko mislite.
Ni bilo vedno vse super!
Meta je človek, ki te takoj objame, čeprav se te fizično niti ne dotakne. Njeno energijo začutiš vsepovsod okoli sebe že takoj, ko jo zagledaš. Prepričana sem, da to svojo posebno energijo pušča v svoji trgovini tudi, ko tam ni fizično prisotna. Smeje se glasno, govori hitro, in kadar govori strastno, pride do izraza tudi njena klena gorenjska govorica. V svoji »Meti« je srečna in zadovoljna. Pravzaprav imam občutek, da ji dobro gre v obeh »Metah«, v trgovini in pri njeni duši. Ampak … vedno je kje kakšen ampak, to že vemo, mar ne? Brez tega ampak danes niti Meta niti njena trgovina ne bi bili to, kar sta. Danes se zdi vse lahkotno in preprosto, v trgovini potekajo stvari gladko, brez kakšnih velikih dram. A je šla Meta tako kot vsi uspešni in modri ljudje skozi mnogo preizkušenj. Moram priznati, da sem se kar precej »namučila«, da sem iz nje izvlekla njeno življenjsko grenčino, saj pravi, da je vse to že mimo in preteklost in nič več ni pomembno. Že, že, ampak morda lahko s svojo zgodbo obvaruje koga, da bi počel enake napake! Po tem nagovoru pa se ji je odprlo.
Prodajala je plivadone in aspirine
Meta je odraščala v tipični gorenjski družini v Mošnjah blizu Radovljice. Radi so se imeli brez besed, oče in mama sta Meti dala krila, da je poletela v življenje. Odličnjakinja Meta je po osnovni šoli izbrala poklic farmacevtske tehnice. Zaposlila se je v lekarni v Radovljici. »Delala sem zadaj, takrat smo še ročno mešali čaje. Prav po 'čarovniško' sem tam zadaj delala čajne mešanice in sanjarila. Pisalo se je leto 1990, jaz pa sem si že takrat želela, da bi imela svojo domačo lekarno. Včasih sem se iz ozadja preselila za pult in ljudem prodajala plivadone in aspirine. Kakšna stranka je hodila vsak dan po novo škatlico omenjenih zdravil. Ni mi bilo všeč, da sem jim morala prodajati ta zdravila, saj sem vedela, da niso prava rešitev. Nisem se dobro počutila v svoji koži. Ampak takrat sem mislila, da imam zvezane roke, da ne morem ničesar narediti, saj sem imela dva majhna otroka in bila sem brez denarja, da bi šla na svoje. Tako sem mislila vse do neke delovne sobote v letu 1990,« pripoveduje Meta Palčič. Ne pozabite, da se je pisalo leto 1990, ko smo bili še globoko v drugih miselnih vodah in je bila nekakšna »domača lekarna« skorajda utopija!«
Od tiste sobote naprej je bila dolgo »zapufana«
Tista usodna sobota se je zgodila čisto po naključju. Enemu naključju je sledilo drugo, potem so se začela valiti kot snežne kepe, vedno več jih je bilo. »Seveda danes vem, da tu ni bilo nobenih naključij. Vse je najprej nastalo v mojem srcu in glavi, potem pa je postalo meso. Neka življenjska sila, ki ji res težko rečem Bog, saj vame udari vsa 'sfiženost' cerkvenega sistema – raje govorim o prasili, ki jo opisuje naš duhovni velikan Martin Kojc, zame največji duhovni učitelj. Ta prasila, ki vodi človeka kot odraz njegove želje, me je vodila na tej moji poti. Torej, tisto soboto sem zamenjala turnus s svojo šefinjo. Ker v lekarni ni bilo ljudi, sem razgrnila časopis in navrgla naši čistilki, češ, boš videla, danes bo tu notri zagotovo nekaj zame. In že mi v oči udari oglas, da v Radovljici oddajajo prostor v najem! Izpustila sem časopis, planila k telefonu, poklicala moža, mu na hitro razložila, za kaj gre, in mu predlagala, naj prodava vrsto za avto – takrat smo se še morali postavljati v čakalno vrsto, če smo hoteli kupiti avto. Kar takoj se je strinjal, očitno sem bila zelo prepričljiva. Po službi sem šla k očetu in mami ter ju obvestila, da bom imela domačo lekarno. Duši zlati sta potegnili iz predala zeleno devizno knjižico, na kateri je bilo naloženo takratnih 7000 nemških mark. In sta mi posodila,« se še danes smeje svojim »norim« sanjam Meta. »No, in od tistega dne naprej sem bila dolgo časa 'zapufana', začela sem dobesedno iz nič. Rodila se je »domača lekarna Meta«. Takrat pojma nisem imela, kaj vse me čaka, niti virmana nisem znala izpolniti! Ampak bila sem mlada in hudo delavna. Da je treba 'fajn' delati v življenju, je prepričanje, ki sem ga prinesla iz matične družine. To prepričanje pa me je skoraj stalo življenja, dobesedno.
Sonce je za nekaj časa zašlo
»Metinih« prvotnih dvajset kvadratnih metrov prostora je zaradi spremembe zakonodaje, ki je narekovala, da morajo tovrstne trgovine imeti najmanj 35 kvadratov, postalo premajhnih. »Kaj pa zdaj, sem se spraševala takrat. Pa je spet posegla tista inteligentna življenjska sila, zaradi katere tudi dihamo, ne da bi se posebej trudili za to. Izvedela sem, da se namerava Merkurjeva prodajalna koles preseliti v večje prostore. Tisti prostor bi bil pravšnji zame! Vzela sem nalivnik, takrat smo to pisali še na roko, in takratnemu legendarnemu direktorju Merkurja Jakobu Piskerniku pisala, da bi rada vzela v najem njihov prostor. Imela sem tudi željo ljudem ponuditi še več stvari, saj je bila moja domača lekarna res premajhna. Stvari so visele celo izpod stropa. No, iz Merkurja so mi določili dan, ko lahko pokličem njihovega direktorja. Imela sva zelo kratek pogovor: on je povedal za ceno, jaz pa sem rekla, da vzamem. In je bilo dogovorjeno. Sploh nisem nič premišljevala!
Kmalu je bila »Meta« v novih prostorih, z njimi pa je prišla konkurenca. Takrat se mi je to zdelo dokaj grozno, bala sem se, kaj bo z nami. Takrat še nisem znala videti, da je to zame darilo, saj sem zaradi tega postala boljša. Garala sem kot črna živina, zelo sem se trudila funkcionirati tako, kot je to od mene zahteval čas, v katerem živim – denar, denar in še enkrat denar, pa kupončki, pa popusti in točke. Skoraj se mi je mešalo. Vse tisto življenje je vodilo naravnost v pekel, v pregorelost. Poznalo se je na moji duši in telesu. V tistem času sem dobila močno življenjsko lekcijo – če se trudiš, se utrudiš! In to se je zgodilo tudi meni.«
Človek obrača, Boga pa obrne!
»V tisti noriji se sploh nisem zavedala, da je z menoj kaj narobe. Kaj pa bi bilo narobe, saj je v življenju vendar treba delati! Moje telo se je upiralo, zbolevalo je kar naprej, jesti skorajda nisem mogla, tehtala sem 46 kilogramov, vame se je plazila depresija, stanje, ko je tudi pomiti skodelico za seboj pravi podvig! Ni čudno, da mi niti v zasebnem življenju ni šlo. Zame je bil to izjemno težaven čas, imela sem občutek, da razpada vse, kar imam rada. Okoli mene je bila sama tema, nikjer nobene lučke, ki bi nakazovala izhod iz vseh težav, kakršne so se takrat nakopičile na moj hrbet. Takrat sem to pač občutila tako, saj še nisem bila sposobna pogledati na življenje iz drugega zornega kot. Čustva so me čisto prevzemala in mi zamegljevala resnično sliko. Takrat sem pomislila tudi na to, da bi bilo najlaže kar umreti. Čepela sem v skladišču svoje trgovine in premišljevala o tem, ko me nenadoma prešine – pa saj tega ne moreš narediti! Tu so otroci in starši, ki so za moj posel zastavili hišo. Ne! To je bila na neki način prva svetloba, ki je takrat posijala v moje 'temno' življenje. Čez nekaj dni sem ležala na postelji doma pri starših. In se mi je prikazala – gospa s koso! Čisto razločno sem jo videla in čutila. V polnosti sem začutila ves brezup, ki se je nakopičil v meni. In ko sem jasno gledala smrti v oči in se nisem upirala brezupu, sta kar spolzela iz mene. Od takrat naprej se smrti ne bojim. In spet trdim, da je bila na delu tista inteligentna sila, prasila. Očitno je v meni prevladala želja po življenju. Martin Kojc pravi, da človeka vodijo želje kot odraz prasile. V to globoko verjamem, saj je to moja zgodba. V tistem času sem se tudi naučila zaupati tej sili, dopuščam ji, da deluje skozme, kar ne pomeni nič drugega, kot da sledim svojim občutkom. Ki pa jih moram prej seveda 'slišati'.«
Raziskovanje duhovnosti
Meta se je počasi pobirala, začela je obiskovati razne duhovne delavnice doma in v tujini. »Če bi zbirala certifikate vseh duhovnih praks, ki sem jih opravila, bi bile moje stene polne tega. V tistem času je bila zame to pač pomoč, zdaj pa mi ni treba več hoditi na delavnice. Naučila sem se imeti rada, skrbeti zase. To je prvi pogoj, da lahko začneš pomagati tudi drugim. To pa je prav namen te moje trgovine, za katero z vso odgovornostjo in brez ega trdim, da je več kot trgovina za zdravo življenje. V njej smo zaposlene 'čarovnice', ki imamo rade sebe in ljudi, ki pridejo. Veste, včasih pride v trgovino stranka, ki bi rada kakšno reč za dvig energije. Že na prvi pogled vidim, da je izgorela. In ji začnem postavljati prava vprašanja, kot na primer, koliko jé in koliko spi, koliko dela. Mene ne more prinesti okoli, saj sem sama v hudih časih tudi jedla vse živo, da sem se obdržala na nogah! Nekaj časa nisem mogla živeti brez spiruline, japonske alge. Stranka začuti, da ji res želim pomagati, in se mi odpre. To pa je največ, kar se ti lahko v življenju zgodi: da ti človek pokaže svojo ranljivost, jaz pa ga nežno primem za roko in peljem 'čez',« Meta je pripovedovala mirno in brez evforije. Njena trgovina ima tam »za oglom« majhen prostor, kjer se lahko usede s stranko in se z njo pogovori, saj zaradi svoje izkušnje ve, kako se tem rečem streže. Stranke pa ji vračajo tako, da se v njeno trgovino vračajo. In krog je sklenjen.
V sožitju z uradno medicino
Mete danes ni nič več strah življenja, saj mu v popolnosti zaupa. V trgovini vlada res dobro razpoloženje, Emina Čaušević, ki je tam zaposlena že tretje leto, je povedala, da ima sanjsko službo, tako je »fajn«. Redka izjava delavke v današnjih časih. V ekipi je tudi Nataša, Metina hči, s katero sta povedali, da če »štacuna« ne bo šla, bosta pa prirejali delavnico z naslovom »odnos med mamo in hčerjo«. Ob tej izjavi sta se obe glasno zasmejali, saj sta po turbulentnih časih njunega odnosa danes izjemno povezani.
Meta veliko ve o duhovnosti in spoštuje alternativno zdravljenje bolezni. »Ko pa pride nekdo, ki so mu diagnosticirali raka, v trgovino s spiskom 'alternative', mu jasno in glasno povem, da uradne medicine ne sme ignorirati. In mu tudi ne prodam stvari, za katere vem, da so pri njegovi bolezni blažev žegen. Veste, jaz nisem z drugega planeta, stojim trdno na tleh. V alternativi je veliko kvazi čarodejev, ljudje v stiski pa so preveč zaupljivi! Meni se zdi izrabljanje ljudi v stiski hudo neetično,« je bila kar malce po gorenjsko huda Meta.
Na koncu se je razgovorila še o svojih strankah, iz njenih besed je bilo začutiti pravo ljubezen do njih. Da, ljubezen, začinjeno z veliko mero spoštovanja. Očitno je to recept, ki privablja ljudi. Pravzaprav je to nekaj, kar se v »Meti« dobi brez recepta in brezplačno.
