Tako si jaz predstavljam človeka, za katerega rečemo, da je »stara duša«. Pravi, da je njegovo osnovno poslanstvo, pravzaprav poslanstvo njegove duše, da pomaga ljudem; da postavi človeka samega pred sabo in mu pomaga dojeti, zakaj je na tem svetu, kaj si želi njegova duša. Jernej Zorec pravi, da ko nekoč to ugotovimo, zaživimo polnejše in zadovoljnejše življenje. Razvil je povsem svojo tehniko, ki jo imenuje dušna aktivacija.
Dobimo se v prostorih podjetja Pot do srca v Novem mestu, v katerem delata z življenjsko in poslovno partnerico Mileno Matko, ki smo jo v Zarji predstavili že lani. Sedemo, vročina zunaj kljub zgodnji uri že pritiska in napoveduje še en peklensko vroč dan. Morda se najin pogovor zaradi tega kar ne razvije. Jernej se preseda na stolu, njegovi odgovori so splošni in zaviti. Nič konkretnega. Sprašujem ga, kako »začuti« ljudi, kako najde pot do njihove notranjosti, v kateri tisti, ki pridejo k njemu po pomoč, praviloma zelo trpijo. Malce utihne, potem pa me povabi, naj ga pogledam v oči in ob tem mislim nanj. To naredim. Po nekaj trenutkih se mu usta razlezejo v nasmeh. »Ne veste, kam bi me dali, v kateri predal bi me umestili, mar ne?« Neverjetno, čisto zares sem se ukvarjala s tem vprašanjem! V sebi sem se bojevala s predsodki. Slišala sem namreč, da Jernej »vidi« več kot velika večina ljudi. Oba se zasmejeva in pogovor steče.
Pomembno je, da veš, od kod prihajaš!
Ko ga vprašam, od kod prihaja, kje so njegove korenine, Jernej pove, da je Slovenec, da njegova družina izhaja z Dolenjskega vsaj sto rodov nazaj. To poudarjanje korenin me malce zmoti in mu to tudi povem, saj velja, da »duhovnost« ne pozna ozemeljskih meja in različnih narodov. Zelo prepričano mi odgovori, da so korenine zelo pomembne v smislu zavedanja, da so naše življenje na Zemlji omogočili prav predniki. »Če jih poznam, lažje razumem sebe,« je prepričan. »Veste, čim močnejše so naše korenine, tem lažje ohranjaš svoj notranji mir, lažje razumeš sebe in svoje bistvo.« Zase pravi, da je del podeželske kulture, odraščal je v bližini Šentvida pri Stični, izhaja iz delavsko-kmečke rodbine, ki je pozneje postala obrtniška. »Imel sem priložnost 'v živo' spremljati, kako sprememba poslovnega okolja vpliva na vso družino. Doživljali smo vzpone in padce, tudi v odnosih,« se spominja svoje mladosti.
Hotel sem biti original, ne kopija!
Svoje korenine je Jernej začel raziskovati že zelo mlad. Dobra in skrbna mama, ki je za sina hotela najboljše, je Jerneja hotela spraviti pod svojo perut. Pod skrbnimi perutmi naših mam pa včasih zmanjka zraka. Jernej, ki je bil zelo razmišljujoč otrok, malce poseben, je hotel življenje vdihovati s polnimi pljuči. »Nisem hotel, da me izklešejo mamina prepričanja in vrednote, hotel sem biti sam svoj, hotel sem biti original!« Mladi Jernej, ki ga je zelo zanimalo, od kod prihajajo družinska prepričanja, je začel raziskovati življenje svojih prednikov in prišel do marsikaterega zanimivega odkritja. Kmalu je ugotovil, da z njim ni nič narobe, še manj pa z njegovimi starši. Vsi so bili »ujetniki« rodovne zgodovine. »Kot duša je moja mama podedovala 'rodovni nahrbtnik' in v skladu z njim delovala in živela. O bolečih stvareh v naši rodbini se v družini nismo pogovarjali in energija 'skrivnosti' je zelo negativno vplivala na vse naše odnose in delovanja. Pa ni bilo tako samo v naši družini, to je vzorec, ki se kaže v skorajda vseh družinah. In tukaj lahko pomagam, ker delujem iz lastnih izkušenj,« pripoveduje Jernej.
Celoten članek si lahko preberete v reviji Zarja, številka 28, dne 11.7.2017
