Pogled v njene oči navsezgodaj zjutraj oskrbnikom hitro razkrije, kakšne volje je. Tako kot ljudje ima tudi dvainštiridesetletna slonica Ganga svoje dobre in slabše dni. Če v njenih očeh opazi rahlo modrino, Matija Ramšak, eden od njenih štirih oskrbnikov, natančno ve, da ga je komaj čakala in da se že veseli druženja. Redni dnevni treningi, namenjeni oskrbi in zabavi, ki so jih uvedli pred desetimi leti, so popestrili njeno življenje. »Družino smo ji nadomestili oskrbniki,« pove Ramšak, ki Gango pozna že več kot tri desetletja.
Žival čuti, da ji hočeš dobro
»Nekje sem prebral, da sloni kažejo najmanj 25 čustev, eno od njih je dolgčas. In Gangi je dolgčas – vsak stik z nami ji poživi dan. Vesela je že obiska, če pa jo prosimo, da kaj naredi, se sploh rada odzove,« je Matija Ramšak opisal svoje druženje z ljubljansko slonico, ki z vmesnimi presledki traja že vse od osemdesetih let. »Ko sva se spoznala, je bila stara dobrih deset let in malo je manjkalo, da me ni mahnila s trobcem,« se spominja prvega srečanja.
A to ga je spodbudilo, da jo je hotel čim bolje spoznati. To pa ne bi bilo mogoče, če ga Ganga ne bi sprejela. Slonica je namreč navezana na svoje oskrbnike, med katerimi je eden od njih vedno najviše v hierarhiji, tako kot je to v naravi. »Biti moraš odločen in brez strahu,« dodaja. »Najprej sem se ji moral prikupiti, zato sem ji doma pekel piškotke.« Potem je začel z njo intenzivneje delati, čeprav kakšnega velikega znanja od takratnih oskrbnikov ni dobil, ker tudi sami niso prav veliko vedeli. »Vrgli so me v vodo in sem plaval.« Prebral je vso mogočo literaturo o slonih, našel je celo neka stara navodila za trening živali v cirkusih, ki pa mu niso bila všeč – njihove metode so namreč ubile duha živali.
»Naš cilj pa je, da žival prostovoljno sodeluje. Ko sama pride do tebe, si že veliko naredil, to je prva stopnja spontanega treninga.« Prva leta je delal po občutku, z Gango je preživel veliko časa in slonica ga je začela poslušati. »Ampak kadar hoče uveljavljati svojo voljo, moraš ostati trden, ne smeš se pokoriti. Žival čuti, da ji hočeš dobro. Z veliko mero zaupanja sem dosegel, da me je sprejela.« Morda tudi zato, ker se je tako zelo poglobil v njeno življenje in naravo, česar prej pri drugih oskrbnikih ni občutila.
Igra tudi na orglice
Novi član družine. Najnovejši član Gangine »družine« je petindvajsetletni Anže Rupnik, ki je v živalski vrt prišel kot študent pred šestimi leti. Nad Gango se je povsem navdušil. »Slon je tako posebna žival,« pravi. Veliko časa ji je posvetil in se začel izobraževati. Ko so ga pred pol leta zaposlili, so ga začeli uvajati v delo slonarja. »Vesel sem vsake minute z njo, ker se v njeni družbi res odlično počutim.« Seveda pa bo Anže potreboval še veliko ur dela z vodnikom ob slonu, prav tako bo moral opraviti še vsa potrebna izobraževanja, preden bo z Gango lahko delal sam.
Ganga je v ljubljanski živalski vrt prišla leta 1977, stara dobri dve leti. Na začetku ji je družbo delala še nekoliko mlajša Inda, a se slonici nista razumeli, zato so Indo oddali, Ganga pa je ostala sama. Njen trop so postali oskrbniki, ki si jih je slonica izbrala sama. Dogodek z začetka devetdesetih let, ko so jo morali uspavati (kar je za slona lahko zelo nevarno), da so ji lahko uredili stopala, je Ramšaka do konca prepričal, da je treba najti drugo pot. »Nega nog je pri slonih v ujetništvu zelo pomembna, in to vsaj štirikrat na leto. Največ slonov je pred dvajsetimi leti poginilo prav zaradi neustrezne nege nog. Oskrbniki se pač niso znali približati slonom. Gango je takrat uspaval veterinar iz Berlina, ki je imel na tem področju velike uspehe. Sloni ne smejo ležati več kot 45 minut, ker se jim sicer zlepijo pljuča in se lahko zadušijo. Ganga spi največ tri ure, a se vmes trikrat obrne. Takrat je bilo zelo nevarno zanjo, ker nismo vedeli, ali se bo zbudila in vstala ali ne.«
Vmes je Mitja Ramšak za nekaj let zapustil živalski vrt, pred desetimi leti pa se je vrnil. Všeč so mu bili novi načrti vodstva, predvsem pa so se vsi začeli učiti in iskati nove učinkovite in prijazne metode treninga (ne samo za slonico, temveč tudi za druge živali). Udeležili so se številnih izobraževanj, začeli so slediti najvišjim standardom Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) za oskrbo slonov in načrtno delati z Gango. »Vsako leto smo jo naučili nekaj novega, pri tem pa nam je bilo vodilo, da vsaka vaja pomeni nekaj dobrega za njeno zdravje.« Oskrbo začnejo izvajati ob desetih zjutraj (razen ob ponedeljkih, ko je čas za počitek). Ganga se odzove na klic oskrbnika – če je zunaj, pride v notranji prostor, kjer ji po jutranjem pozdravu pregledajo ustno votlino.
Ker enkrat na leto potrebujejo vzorec iz njenega trobca za tuberkulozo, so jo naučili igrati na orglice. »Pripraviti jo je bilo treba do tega, da bo smrknila. Ko je pihnila v orglice in slišala, da je iz instrumenta prišel glas, se je razveselila.« Zdaj to rada počne in vzorec za pregled dobijo mimogrede, z igro. »Naučimo jo vsega, kar nam pride prav. Med igro ji tudi vzamemo kri, kadar je treba, in to brez težav.« Ganga načeloma uboga vse ukaze – leže na tla, vstane, s trobcem dviguje težke predmete. Naučili so jo na povelje dvigati noge, tako da lahko povsem mirno opravijo tudi pedikuro njenih stopal. »Celo za rep jo lahko primemo in ji ga namažemo s kremo, kar kaže, da nam res zaupa.« Seveda pa so tudi obdobja, ko je bolj muhasta in kakšno navodilo kar presliši. »To se običajno dogaja spomladi.«
Najlepše jo je zjutraj objeti
Ker je slonica mirna in krotka, oskrbniki z njo delajo prosto (ne preko zaščitne ograje, kot to počnejo v večini živalskih vrtov). Ta način je sicer precej nevarnejši, a veliko pristnejši in bolj oseben. »Slon te sprejme takega, kakršen si.« Za svojo poslušnost je Ganga nagrajena. »Naš trening temelji na pozitivni spodbudi, le izjemoma uporabimo kakšno drugo možnost, ampak za to moraš biti res zelo izkušen,« razlaga Ramšak, ki druženje s slonico doživlja kot nagrado. »To je kot jagoda na torti, potem ko opravim vse drugo potrebno delo. Ko pridem zjutraj v službo, je najlepše najprej objeti Gango,« pravi ljubeče. Svoje oskrbnike žta ival prepozna med množico ljudi. »Sloni slabo vidijo, imajo pa izredno oster vonj. Razločijo nas po vonju. Tudi če me dolga leta ne bi videla, bi me po vonju vseeno prepoznala,« razloži, medtem ko prosi slonico, naj ga s trobcem dvigne v slonjak, da jo s pomočnikom Anžetom s treningom spodbudita k akciji za še eno našo fotografijo. Ganga ga je najprej malo požgečkala s svojim trobcem, potem pa ga je poslušno dvignila k sebi, za kar je seveda dobila priboljšek.
Tudi ponoči zunaj
Kot eni najstarejših prebivalk našega živalskega vrta vodstvo Gangi tu in tam prizna kakšen privilegij. »Oskrbniki smo izprosili, da je lahko tudi ponoči zunaj, kadar so temperature višje od 15 stopinj.« Menda je bila povsem presenečena, ko so ji zvečer pustili vrata odprta. »Vedla se je, kot bi dobila najljubšo igračo! Poleti običajno spi kar zunaj, čez dan, ko je vročina in jo napada mrčes, pa se skrije na hladno in zapre vrata za seboj,« se smeji Ramšak. Zapre se tudi, kadar je hladno, piha, zunaj divja ploha ali zasliši zvok bagra, ki se ga boji. »Slon je izredno inteligentna žival, potrebuje pa ogromno časa, da se nečesa nauči, mi pa ogromno potrpljenja. Ko nekaj usvoji, pa to zna do konca življenja.«
Ljubljanska slonica se lahko še ogromno uči. Že zelo mlada si je denimo zapomnila, kje je njen novi dom. Nekoč (po nekaj letih bivanja v živalskem vrtu) se je namreč kar sama odpravila na potep. Povsod so jo iskali, nazadnje pa so jo našli v bližnjem potoku Glinščica. Na vse načine so se trudili, da bi jo spravili nazaj. Pa je trmasto še naprej stala v potoku. »Na koncu pa je zvečer sama prišla v živalski vrt.« No, danes je njeno bivališče zavarovano, tako da se kaj takega seveda ne more več zgoditi. V bližnji prihodnosti pa bo verjetno dobila še večji in sodobnejši slonjak in bo lahko v polnosti užila jesen svojega življenja. Kar ji Matija in drugi oskrbniki od srca privoščijo. Mi pa seveda tudi!
