Severni Evropejci naj bi drevesno lubje žvečili že pred devetimi tisočletji, ker naj bi jim to lajšalo bolečine pri zobobolu. Starodavni prebivalci Skandinavije naj bi žvečili katran, pridobljen iz lubja, antični Grki pa so v usta tlačili vse mogoče rastlinske snovi, nekatere zaradi halucinogenih lastnosti. Za predhodnika modernega žvečilnega gumija pa vendarle veljajo Maji.
Curtisov žvečilni gumi ni bil okusen, in ko je Thomas Adams ponudil žvečilni gumi iz chicla, je bankrotiral.
Imeli so srečo, da je v njihovih krajih uspevalo drevo, katerega smolo (chicle) še danes uporabljajo za izdelavo žvečilnih gumijev. Pred tri in pol tisoč leti so ugotovili, da je primerna za žvečenje, saj je brez vonja, večinoma brez okusa, ni strupena in vsebuje kapljice vode. Moškim med dolgotrajnim lovom pa je žvečenje odganjalo lakoto in žejo. Skozi stoletja cvetenja majevske civilizacije so iznašli boljše načine zbiranja in »obdelave« smole, med drugim so jo dlje časa ohranili tako, da so jo sušili ali kuhali. Pozneje so žvečili tudi Azteki, ki so celo določili nekaj pravil. V javnosti so lahko »cmokljale« le neporočene ženske in otroci, za druge pa ni bilo primerno, zato so to počeli le v zasebnosti svojih domov.
John Curtis je leta 1948 začel prodajati na trakove razrezano in v papir zavito obdelano smrekovo smolo. Najprej jo je izdeloval v domači kuhinji, ker pa je bila priljubljena med Američani, je po štirih letih zgradil prvo tovarno žvečilnih gumijev v ameriškem mestu Portland.
