Platonov prijatelj in učitelj Arhit naj bi okoli leta 400 pred našim štetjem izumil vijak, Arhimed pa je dobro stoletje kasneje ugotovil, da lahko drži stvari skupaj in dviga vodo. Kajpada ga po slednjem večina najbolj pozna. Rimljani so jih delali iz brona in sreba ter uporabljali za vse mogoče. Za stiskanje olivnega olja, za namakanje in izsuševanje ter tudi za vijačenje stvari skupaj. Ker pa so bili ročno izdelani, so se razlikovali tako po kakovosti, ki je bila odvisna od veščin obrtnika, kot po obliki in velikosti.
Prvo stružnico za izdelavo vijakov je sredi 16. stoletja izumil Francoz Jacques Besson, vendar je preteklo še slabih sto let, da so jo izboljšali in začeli redno uporabljati. Za to je zaslužen Anglež Henry Maudsley, kajti z njegovo stružnico iz leta 1797 je bilo mogoče navoj izdelati z večjo natančnostjo. Niso pa takrat še imeli enotnega standarda. Niti za velikost vijakov niti za navoj. Tega je leta 1841 predlagal še en Anglež, Joseph Whitworth, sprejeli pa so ga, ker je bil sila preprost. Predlagal je namreč, da se kot navoja standardizira na 55 stopinj ter da je določeno tudi število navojev na »palcu« dolžine vijaka, ki pa se lahko spreminja v odvisnosti od premera vijaka. Kasneje je vijak doživel še nekaj inovacij in postal nepogrešljiv del moderne civilizacije.
