Novice Svet24

V čokoladnici Da Ponte me je pričakala srčna družina, ki živi in diha za to rjavo »pregreho«: Danijel in Danijela (hecno, da sta se našla dva, ki nosita enako ime, kajne?), njuna 18-letna gimnazijka Lana, manjkal pa je Luka, najmlajši, ki je bil v šoli. »Žalosten bo, ker ne bo na sliki,« je rekel tata Danijel. Nič ne de, Luka, so pa vsi tvoji veliko govorili o tebi. In o čokoladi. Družina, ki živi čokoladne sanje, to je tisto, kar jih loči od drugih podobnih čokoladnic!

Imam namreč občutek, da čokoladnice rastejo kot gobe po dežju. Spraševala sem se, v čem se ta sladki posel v Kopru razlikuje od drugih. Z nikakršnimi pričakovanji sem se v čudovitem jesenskem dnevu odpravila v Primorje. 

Toplo in božajoče sonce babjega poletja je prav vabilo, da se človek usede pred kavarnico in popije dober kapučino. Dan je še toliko lepši, če to lahko storiš na morju. S fotografom sva se počutila skoraj blaženo in družno sva ugotovila, da je najina služba včasih skoraj sanjska. Biti službeno na morju, službeno spoznati prijetne ljudi in se službeno povrh vsega posladkati še s pravimi, tako rekoč doma narejenimi čokoladnimi pralineji! Politika in vse štorije okoli nje ter vsesplošno slovensko jamranje so se tistih nekaj ur zdeli kot iluzija, ki sploh ne obstaja … V ta sončni kontekst spada tudi družina Sertič - Šegula. Že šest let imajo čokoladnico in nič ne jamrajo, čeprav jim ni z rožicami postlano. Še manj rožnati časi so bili, ko so začeli.

Slaščičar, ki zida hiše

Danijel je po izobrazbi slaščičar. »Ampak svoj poklic opravljam šele zadnjih nekaj let,« se je zasmejal prijetni Primorec. »Pred tem sem se dvajset let ukvarjal s pleskanjem in gradbeništvom. V najbolj cvetočih časih gradbeništva sem imel deset let svojo firmo, zaposloval sem celo 30 ljudi.« Ko je počil nepremičninski balon, je šlo navzdol tudi z Danijelovim podjetjem. Zadnje leto svojega gradbenega podjetništva je že slutil, da se ne bo dobro končalo, bili so težki časi. Da je vse te pritiske zdržal, je velikokrat odšel v prostor, kjer si je uredil slaščičarko delavnico. In ustvarjal sladke dobrote.

Pravi, da si je tako polnil baterije. Njegova predvidevanja, da bo z njegovim gradbeništvom konec, so se izkazala za resnična. Podjetje je prenehalo delovati. Danijel pa ne! »Že prej sem premišljeval, česa bi se lotil, saj ni v moji navadi, da bi sedel doma in čakal na božjo pomoč. Saj poznate tisto, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal?« me je šegavo pogledal iznad očal. »Ko smo bili takrat na dopustu, smo videli manjšo čokoladnico. V hipu se mi je utrnila ideja in rekel sem Danijeli: odprla bova čokoladnico v Kopru. Ona pa me je pogledala, zavzdihnila in stoično rekla: 'Ti si nor, spet sanjaš!'« Danijel je mogoče res malce (pozitivno) nor, sanjati pa očitno ne bo nehal do smrti. Vsaj tak vtis sem dobila.

Šimen Zupančič

Plemič Lorenzo da Ponte in njegova čokoladnica

Družina Sertič-Šegula stanuje v starem mestnem jedru Kopra. Ko sta se nekega dne, pisalo se je leto 2009, Danijela in Danijel sprehajala po mestu, sta se ustavila pred lokalom, ki so ga ponujali v najem. »Ustavila sva se pred njim, Danijeli sem rekel, naj pokuka skozi okno. To je naredila in me vprašujoče pogledala. Glej, Danijela, tukaj bo naša čokoladnica! Pa še nič ni bilo dogovorjeno, da bova vzela lokal v najem, niti nisva imela kupljenega nobenega stroja za izdelovanje čokolade. Ampak jaz sem že vse videl,« pripoveduje slaščičar. A to še ni bilo vse za tisti dan. Ko je Danijeli razložil vse o še nevidni čokoladnici, se je obrnil in pogled mu je obstal na bližnjem vodnjaku. Ves navdušen se je še enkrat zasukal k Danijeli in oznanil, da se bo bodoči lokal imenoval Čokoladnica da Ponte! In vse se je uresničilo.

Danijel z navdušenjem pripoveduje zgodbo o imenu. »Plemič Lorenzo da Ponte je bil bogat človek in je zaslužen za to, da je Koper dobil prvi in dolgo časa edini vir pitne vode. Dal je namreč zgraditi tisti vodnjak, ki ga vidite malo stran od naše čokoladnice. Jaz pa sem prvi in edini vir prave domače čokolade v mestnem jedru Kopra! In v tem sva si s plemičem da Pontejem malo podobna,« je razložil štorijo o izbiri imena Danijel. V njegovih besedah ni zaslediti nobenega prav posebno velikega ega, tako pač stvari stojijo. V znamenje spoštovanja do Lorenza da Ponteja, ki mu je bilo mar za ljudsko dobro, je v logotipu čokoladnice tudi risba vodnjaka s prvo javno pitno vodo v Kopru.

Šimen Zupančič

Začetki s »francozom«

Sanje slaščičarja Danijela so postale resničnost konec leta 2010. Preden sta začela posel, sta se Danijel in Danijela pogovarjala, da hočeta biti najboljša, hočeta izdelovati odlično, ne samo dobro čokolado. »Moje znanje je bilo že malo zarjavelo, saj skoraj dvajset let nisem delal kot slaščičar,« je prostodušno priznal Danijel. Padla je zamisel, da na pomoč pokličeta strokovnjaka, za katerega sta z ženo vedela, da je svoje slaščičarsko znanje izpopolnjeval v Franciji. »Spominjam se, da je gospod prišel k nam domov in mi razlagal, kakšne surovine potrebujem za vrhunske belgijske pralineje in kako jih narediti. Poskusila sva kar v naši domači kuhinji. Z eno roko sem držal kuhalnico in mešal čokolado, v drugi roki pa sem držal Lukca, ki je bil takrat star leto dni,« se danes smejeta svojim začetkom Danijel in Danijela.

Oba se strinjata, da so bili začetki težki. Ko je bila čokoladnica opremljena in stroji kupljeni, so začeli delati. »Potem pa se je pravzaprav začel najtežji del. Ljudi smo morali prepričati, naj kupijo našo čokolado, ki je dražja kot v trgovini. Treba jim je bilo dopovedati, da je v čokoladi, ki jo kupiš v trgovini, ogromno sladkorja, rok trajanja je nekaj let, kar pomeni, da je v njej precej kemije. Vse naše čokolade pa imajo rok trajanja največ leto dni, sami kuhamo kreme iz naravnih sestavin, izdelke delamo sproti in nimamo skoraj nič zaloge. Naše vitrine se prav zaradi tega ne šibijo pod izdelki. Ko stvari poidejo, šele takrat naredimo nove,« je razložil svojo poslovno filozofijo mojster Danijel.

Potem pa svizec zavije čokolado

Danijela je na koncu pogovora malce skrbelo, ali bo na fotografijah videti preveč – no, ne vem, kako naj napišem, da ne bo užaljen, saj veste – debel. Skupaj smo pogledali posnetke in družno ugotovili, da je čisto pravi čokoladni chef. Le kdo bi od suhca kupoval čokolado?

Hči Lana je pozorno poslušala, kaj se pogovarjamo, modro molčala in ni rekla nič. Pa je vskočil fotograf, ki je do takrat slikal sladke izdelke, rekoč, da so na vrsti oni. Lana je takoj protestirala, da ona pa že noče biti na fotografijah. A jo je oče pregovoril, češ, to pa ne gre, saj je ona pomemben del njihove zgodbe, zlasti če bo kdaj prevzela posel za njim. Dekle je stoično privolilo, izgovorilo si je le nekaj časa, da skoči domov in si natakne kakšno drugo cunjico.

Ker stanujejo zelo blizu čokoladne kavarnice, ji je fotografski mojster to dovolil. Ko je odšla, se je tata Danijel napihnil kot žaba: »Lana je tiha, marljiva in zelo odgovorna gimnazijka. Trenutno sem jaz še vedno najpametnejši v družini, Lano pa bom podpiral pri študiju toliko časa, kolikor bo treba. Le naj študira in prinese domov vse tiste nazive, mag., dr., dipl. ing. in kar je še te akademske 'šare'; če pa bo potem še hotela, bo lahko prevzela posel!« Oče je upravičeno ponosen na svojo hčerko: »Ni razvajena 'mula', vajena je dela. S šolo gredo zdaj na izlet v Rim, ki si ga bo plačala s svojim zaslužkom. Celo poletje je namreč delala v bližnji prodajalni kristala, doma pa dela zastonj.« Kam bo odneslo mlajšega Luko, se pa še ne ve natanko …

Danijela, ki se nama je pridružila pri klepetu, ko je postregla vse stranke, podpira tako kot večina žensk tri hišne vogale v družini. »Jaz nastopim šele takrat, ko je treba vse, kar se naredi v delavnici, spakirati. Saj veste, tisto, ko pride svizec in zavije čokolado,« je nagajivo povedala. »Midva z Danijelom imava delo razdeljeno. Oba sva šefa, on za vrati delavnice, jaz pa za prodajnim pultom in pri zaključevanju oziroma pakiranju izdelkov.« Zgovorni in simpatični Danijel ji je takoj vskočil v besedo: »Pa povej, da si glavna pri denarju!« Ona mu je zelo milo odvrnila: »Če pa je blagajna na mojem pultu …« Oba priznata, da čokoladnica živi z njimi, kot bi bila njihov družinski član. Danijela, ki sicer pravi, da so se na neki način tudi njej uresničile sanje, saj si je kot otrok domišljala, da leži pod cevjo s tekočo čokolado, ki ji teče v odprta usta, je povedala, da se sprostijo na dopustu. »Takrat smo samo mi, čokolada že počaka.«