Novice Svet24

Na te lakotnike je Urška vselej pripravljena. Na štedilniku (v resnici je to čisto navaden šporget na drva!) že zgodaj zjutraj vse veselo brbota: jota, žganci so že pripravljeni, sirovi štruklji so že skoraj kuhani. Po majhni jedilnici se širi opojen vonj pravkar pečenega jabolčnega zavitka (tudi on je rajši kar štrudelj!). To je planinsko kraljestvo, ki ga je za življenje v dolini zamenjala Urška. Pravi, da ji ni nič žal. Mogoče zato iz čiste radosti do življenja na planini kuha dobre jedi. In porcije niso prav nič gorenjske.

Ker naša fotografinja Mateja zavoljo dobrih slik prenaša s seboj skorajda popoln fotografski studio, pa tudi moja kolena so mi v zadnjih dneh odrekla poslušnost, sva se na Prevalo odpravili z avtom. Po naju je na Ljubelj prišel lastnik koče in revirni lovec Dane Kokalj.

Nekaj časa smo se iskali po Ljubelju, potem pa smo se le našli. Dane, ki je bil na začetku precej tih in mrkogled, se je na planini popolnoma spremenil. Očitno spada med tiste Slovence, ki jim je trdo delo najviše na lestvici vrednot. Na planini pa dela ne manjka! Tudi zato mu je verjetno »padla v oči« simpatična in zgovorna Urška, ki jo je letos spomladi pripeljal na planino. Ona pa se ni prav posebej branila.

Zdaj tam skrbi za pet glav govedi in štiri teličke, kuha, streže, obdeluje vrt, dela stvari iz domačega mleka, skratka, kot pravi, njej nikoli ni dolgčas. Ob tem pa še vedno najde čas, da se druži z obiskovalci planine, skupaj razdrejo marsikatero pametno in tudi malo manj pametno.

Mateja Jordović Potočnik

Ves svet

Urška je po svoji naravi zelo nemiren duh. V življenju jo zanima ogromno stvari, tisto pa, kar jo zelo zanima, mora izkusiti tudi na svoji koži. Klena Gorenjka, doma iz Radovljice, ni čisto nič oklevala, ko se je bilo treba odločati za poklic. Da bo gostinka, je vedela že dosti prej, preden je to v resnici postala. Radovedna in življenja polna mladenka je kot gostinska tehnica začela delati takoj po končani šoli. Njen pustolovski duh pa ji ni dal miru. Kljub dobri službi v priznani gostilni Lectar v Radovljici jo je vleklo v svet.

»Šefa sem nagovarjala, naj me spusti za eno leto. Uklonil se je mojim milim prošnjam, kaj pa je hotel?« se ga še danes s hvaležnostjo spominja. Mahnila jo je v svet. Dobesedno. Šla je delat na ameriško potniško ladjo. »To je bila zame nora izkušnja, ogromno stvari sem videla, obplula sem tako rekoč ves svet. No ja, razen Antarktike, zamudila sem pingvine!« Ob tem obžalovanju prav simpatično po gorenjsko pristavi »na žavost«. Ko se je vrnila s tega življenjskega potovanja, je šla takoj naslednji dan k Lectarju. »Moj namen je bil samo pozdraviti staro ekipo, končalo pa se je tako, da sem dobila predpasnik in začela takoj delati.« No, pa ni zdržala prav dolgo. Spet jo je vleklo v svet.

In še malo Anglije

Kulinarika je Urški zelo blizu. Blizu so ji tudi ljudje. To dvoje bi lahko raziskovala do konca svojega življenja. Saj ne, da bi imela kaj proti pohanim piškam in tenstanemu krompirju, a želela si je spoznati drugačno kulinariko. In jo je mahnila v Anglijo, kjer je ostala štiri leta.

Na ta del svoje biografije je kar malo ponosna in prav je tako. »Živela sem v kraju blizu Bristola, stara sem bila 28 let, vodila sem dve kuhinji in restavraciji,« se spominja. Rek, da kamor koli greš, sebe vedno neseš s seboj, v Urškinem primeru še kako velja. Vražja je bila, še preden je odšla v Anglijo, in tam je taka ostala.

»Spominjam se, da je nekoč lastnik restavracije sredi največje gneče prišel v kuhinjo in zahteval, naj mu spečem zrezek, ker je lačen. Meni se je kar stemnilo pred očmi, saj sem komaj dohajala naročila, njemu pa naj bi sredi te norišnice pekla zrezek! Od jeze sem videla vse rdeče, šefa pa sem nadrla in ga vrgla iz kuhinje. Šef je ves besen odvihral, potem pa zunaj hodil v krogu kot kakšen besen ris v kletki in sam pri sebi nekaj momljal v stilu »fu… Slovenian woman!« Posledic ni bilo, saj je verjetno gospod, ko ga je minila huda jeza, ugotovil, da ga je Urška z vso pravico vrgla iz lastne kuhinje.

Diplomacija

Urška Lukan daje vtis, da se vede tako, kot to ona sama želi, ne da bi se kaj posebej ozirala na toga pravila lepega vedenja. Človek ne bi pomislil, da ima za seboj tudi dve leti službovanja v diplomatski kuhinji. »Ko sem se po štirih letih vrnila iz Anglije, sem dobila službo na egipčanski ambasadi v Ljubljani, kjer so me zaposlili kot kuharico. Joj, to je bil še kar 'hec' na začetku! Kuhala sem za diplomatovo družino in seveda tudi za protokolarne dogodke. O, Marička, včasih je bil čisti šov! Spominjam se, da mi je ambasadorjeva žena, ki ni znala kuhati, rekla: 'Danes imamo goste, skuhali boste kofto.' Debelo sem jo pogledala, pojma namreč nisem imela, kaj je to!« se spominja ene od številnih kuharskih ugank, ki jih je morala razrešiti med službovanjem v diplomaciji.

»Seveda sem se usedla za računalnik in raziskala, kaj kofta pravzaprav je. Ugotovila sem, da so to mesni cmočki, ki so lahko narejeni iz različnih vrst mesa, lahko pa so to tudi brezmesni.« Še danes je hvaležna spletu (verjetno pa tudi svoji iznajdljivosti), da ji je bil vodnik po do tedaj njej neznani kulinariki. No, po dveh letih službovanja na ambasadi in osvojitvi egipčanske kuhinje se ji je ponudila priložnost, da doma začne na svoje.

Avanturistka gre na planino

Vzela je v najem znano gostilno Tavčar v Poljčah. Dobro ji je šlo, tam je spoznala tudi svojega partnerja, umetnika Iztoka, s katerim sta zaživela skupaj. Zanj pravi, da je bil prava umetniška dušica, »bil je srček, vedno dobre volje«, tiho, kot ji pravzaprav ni v navadi, pripoveduje Urška. Pa to skupno življenje ni trajala dolgo, po petih letih je Iztok umrl. Urška je izkusila globoko žalost. »Hodila sem po hribih skupaj z njegovo psico Hero. Včasih mi je v hribih postalo tako hudo, da sem kar malo objela kakšno kravo ob poti, da sem začutila bližino živega bitja. In mi je malo odleglo. Se mi zdi, da so živali name delovale prav terapevtsko!«

A v naravi stvari je tako, da gre življenje naprej – in mi z njim. Urška je še naprej delala v gostilni. Danetu Kokalju s planine Prevala je čedna in pripravna oštirka padla v oko. Zdelo se mu je, da bi bila čisto prava za njegovo kočo na planini: urna, pripravna, dobra kuharica, vajena vsakršnega dela. Dane jo je začel nagovarjati, naj se preseli na planino. Urški, avanturistki po duši, je bil predlog iz dneva v dan bolj všeč. Pa Dane tudi. In se je odločila za novo izkušnjo v življenju. Zdaj je pastirica in oskrbnica koče; živi sredi prečudovite narave.

Mateja Jordović Potočnik

Zdravilna planina

Narava je tudi tista, ki Urši narekuje tempo življenja. »Okoli nas je polno življenja, to imam rada, dušo pa si nahranim s pogledom na okoliške očake,« veselo pripoveduje. Najin pogovor nekajkrat prekinejo gosti, ki so prišli iz doline, med njimi tudi dva Francoza, s katerimi se Urška pogovarja v njunem jeziku. Znanje tujih jezikov ji pride na planini še kako prav. »Tukaj govorimo angleško, nemško, italijansko – al' pa z rokami in nogami,« se pošali ob moji pripombi, da ji tuji jeziki niso španska vas.

Zaradi sončne svetlobe naju prekine tudi fotografinja, češ, gremo, svetloba je prava za fotografiranje. Z Urško odideta za kočo, jaz pa sem si dala opravka s klepetanjem z gosti. Kar naenkrat zaslišim krik naše fotografinje, ki me kliče za kočo. Skorajda malo prestrašena oddrvim tja, tam pa se mi režita obe, fotografinja in Urška. Hoteli sta mi pokazati še eno Urško – mlado teličko, ki jo je naša pastirica nežno objemala.

Ali je mladi telički čisto zares ime Urška? »Ja, čisto zares. Malo heca pa mora bit, ali ne?« se na vse usta reži Urša. Pastirica, ne telička. Urška skrbi za pet krav in štiri teličke, da o osmih pujsih niti ne govorimo. Poprime prav za vsako delo. »Zaradi svoje gorenjske trme sem se lotila celo izdelovanja pečenic in krvavic, o tem prej nisem imela pojma.« Ugotovim, da Urši in Danetu na planini nikoli ni dolgčas. »Ne, to pa ne, vseskozi se kaj dogaja, če drugega ne, pa Urša 'pripilotira' izza vogala in se zaleti v drog!« Zdaj se modro oglasi tudi Dane, ki je ves čas pogovora bolj ali manj »neslišen«, in pokomentira zadnjo Urškino izjavo: »No, a zdaj vidiš, zakaj je tele tele?«

Urška zase pravi, da je zelo zadovoljen človek. »Nimam nič, kar pomeni, da tudi vezana nisem na nič. In to je moja svoboda. Rada živim in pomagam ljudem. Pri nas na Prevali je lepo, tudi zato, ker si ne zapletamo življenja.« Ko jo povprašam, ali ima v življenju kakšno vodilo, ki ji kaže pot, pove, ne da bi premišljevala: »Ja, to pa res! Jaz pravim, da se imejmo radi in se spoštujmo. To je vsa moja filozofija!«

Če v teh poletnih vročih dneh ne veste, kam, pojdite obiskat Urško. Poleg čudovitega razgleda boste deležni tudi dobrot iz njene kuhinje. Sirovi štruklji so božanski, porcija pa bi nasitila malo manj ješčo štiričlansko družino. Čisto nič po gorenjsko!