Izpitne roke v zadnjih letih prilagaja tudi delovnemu urniku študentov, ki morajo s študentskim delom krpati družinski proračun. Vajena je pohval otrok svojih študentov: »Hvala, teta, da je ati opravil izpit.«
Ostro nasprotuje tako pogosto slišani floskuli, da smo v obdobju krize vrednot. »To je izgovor za tisto krizo, ki so jo povzročile banke in politika za svoje nepravilne odločitve. Etika in vrednote niso v krizi, temveč politika zaradi svojih napačnih, zgrešenih ukrepov.«
O Evropi:
»Kdo bi bil vesel podpisa čezatlantskega trgovinskega sporazuma (TTIP)? Kaj se nam lahko zgodi takrat? To so nesolidarnostni posegi in v tem kontekstu obtožujem tudi Evropo, ki se je bolj odločila za tržni kapitalizem kot pa za solidarnost. V tej Evropi je pač tako: vsi smo enakopravni, le nekateri malo bolj.«
Študenti o vas pravijo, da predavate s strastjo, ki je že neverjetna. Neverjetno strastna profesorica – je to nekaj redkega?
Filozofija ostaja temelj humanistike. Za študij tega področja se odločajo zelo čuteči, senzibilni ljudje in vedno jim skušam dati podporo za njihovo odločitev študirati filozofijo. Filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost. Po drugi strani pa je filozofija, če jo vzamemo resno, sredstvo proti pozverinjenju človeka. Vemo, da sta človek in človeštvo tudi s pomočjo političnih sredstev marsikdaj v prejšnjem stoletju, ki je bilo strahovito zasvojeno s politiko, podivjala. Vedno skušam tudi opozarjati, da je treba to, kar je človekovo dojemanje – dušo, duha –, razumeti onkraj levega in desnega, onkraj delitev med verujočimi in neverujočimi. Pri tem so dostikrat hudi nesporazumi, saj ljudje dojemamo stvari tudi na podlagi nazorske opredeljenosti.
Nekateri študenti vas kritizirajo, češ da se ne morete izogniti politiki.
Politika je zame sinonim za etizacijo sveta in politiko razumem ne kot cilj, ne kot boj za oblast, ampak kot sredstvo, primerno za etizacijo sveta. Najvišja vrednota politike je pravičnost, k temu pa spada še porcija negovanja prijateljstva ali sloge. To so tiste vrednote in ideali, ki omogočajo nam ljudem, da je politika lahko sredstvo, da se ljudje v tem kratkem življenju, ki ga živimo med svojim rojstvom in smrtjo, počutimo doma. Da domujemo.
Ker predavate tudi v Nemčiji, me zanima, kakšne razlike opažate med našimi in tamkajšnjimi študenti.
Prav je, da razlike so. V angleškem in ameriškem svetu opažam, da študente trenirajo, zato da hitro mislijo. Nimajo mnogo faktografskega znanja, ampak neko hitrost v razmišljanju in te kot profesorja presenetijo z vprašanji o temi, o kateri nič ne vedo. Srednjeevropski pristop pa zelo poudarja znanje, nadgrajevanje znanja; naši študenti tako manj razpravljajo, manj izstopajo, vendar so zelo zavzeti za to, da filozofija opravlja tisto dragoceno poslanstvo, ki ji gre – je akademski prostor, od koder se širi humanizacija sveta.
Filozofijo vidite kot zelo uporabno, kajne?
Potrebujemo jo kot sredstvo za orientacijo med ljudmi o svetu in življenju. Zaradi tega večkrat govorim o tem, da je filozofija kot modrost, razsvetljevalka, osvetljevalka sveta. To mi danes potrebujemo: da filozofija predoči ljudem, da ostajajo svobodni, in svobodi je treba pustiti eno: svobodo. Če smo zaznamovani z določenimi delitvami, razlikami, nasprotji in protislovji, pa moram kot dialektik reči: pusti tem razlikam svobodo, pa bo življenje lepo. Samo ne zlorabljajte tega v politične namene – potem nismo presegli tega, pred čemer nas je akademik Anton Trstenjak svaril: da je politika pogubna narodova zasvojenost. Politika mora s seboj prinesti nekaj emancipacijskega, etičnega.
Starši najbrž danes niso najbolj zadovoljni, če otrok reče, da gre na študij filozofije. Najbrž s tem ne moreš odpreti podjetja, služiti denarja …
Sem že slišala, da na tej fakulteti prodajamo zrak. Če smo tržno ekonomsko usmerjeni, so tukaj študij ekonomije, računalništva in morda še česa – ampak mi potrebujemo izobražene ljudi na akademski ravni, ki so hkrati strokovnjaki in intelektualci! Prav je, da so interesi raznovrstni. Narobe je to, da je prvi pogoj za študij točkovni sistem, ki je krivica za vsako mlado bitje. Ne morete izračuna točk iz nekega zaključnega izpita postaviti kot merilo objektivnosti, pravičnosti! To je izrazito meritveni (kvantitativni) pristop, ki obide kakovost, željo in čustva mladega človeka. Tak pristop zatre tisti žlahtni čustveni del, zato bi jaz ta merila odpravila. Vpišeš se, kamor želiš, in prvo leto je zadosti selektivno in vsakemu pove, ali je stroka, za katero se je odločil, res to, kar je pričakoval. Mladi danes pa so odvisni od računalniškega izpisa in se potem na določene oddelke vpisujejo kot reveži, ki so vsepovsod že izviseli. To je krivično. Mlad človek mora imeti možnosti, mora imeti alternative, saj tako izbira odgovorno.
Kakšne teme trenutno zanimajo mlade čez mejo in tukaj?
Študenti filozofije so zelo senzibilni v najžlahtnejšem pomenu besede. To so ljudje, ki trpljenje še tako oddaljenih svetov čutijo kot svoj problem. To so ljudje, ki ne želijo vegetirati in ki razvijajo neverjetno prefinjene socialno-solidarnostne mehanizme. So zelo angažirani, dejavno, konkretno – in to naš narod potrebuje. Dostikrat se sprašujejo, ali mora biti moje življenje res vpeto samo v dve instituciji, in sicer v to zasebno, družinsko, in ono družbeno, poklicno. Ali ne bi razvili druge oblike življenja, ki bi poleg teh dveh institucij omogočile še kaj novega, kakovostnega? Sem le generacija, ki je študirala okoli leta 1968, ko smo si izrecno prizadevali razviti še druge nove oblike, ne zgolj obstoječe ponujati ljudem kot dokončne in edino sprejemljive. Takrat smo mnogo protestirali: od zahtev, da je treba mednarodni promet iz središča Ljubljane premestiti navzven, zahtevali smo nemogoče, bili smo z marsičim solidarni in zahtevali več demokracije – vendar ne z manj, temveč z več socializma! Kajti socializem zame je in ostaja ideja organizirane solidarnosti. In glejte zdaj mlajše generacije študentov: oni socializma kot ideje ne demonizirajo več, saj so posledice tega kobiličarskega kapitalizma grozljive!
Ponosni ste na svojo generacijo in na njen revolucionarni duh, da ste bili drzni, včasih predrzni. Ste jih tudi vi dobili s pendrekom po glavi?
Na srečo ne. Ker je policist rekel, da sem tako krhka, da ne bi imel po čem udariti, malo pa sem tudi leta zatajila. In ker se je skoraj razjokal ob mojem odgovoru na vprašanje, zakaj protestiramo in kaj bi radi. Odgovorila sem namreč: »Mi smo res sanjači. Ampak sanjamo o tem, da bi svet v vsakem kotičku spremenili v domovanje za vsakega človeka.« To je bil naš ideal – spremeniti razmere v svetu v domovanje. To je prastari ideal že iz časov starih Grkov, ko je tudi ljubezen kot sredstvo, da si dva človeka drug ob drugem ustvarita prostor za domovanje.
In kaj je rekel policist na to?
Nasmehnil se je, in ker je menil, da še nisem stara 18 let, mi je rekel: »No, marš domov! Pojdi!« Tako na ljubek način.
Brez revolucije?
»Napredek zadnjih nekaj sto let ni potekal drugače kot z revolucijo, a je treba vedeti, da so bile te krvave. Bi bil mogoč napredek na miroljuben način, razvojno, brez revolucije? Združena Evropa, ki je nastala po katastrofi druge svetovne vojne, je marsikaj obetala in morda je še ena rezerva – skušajmo stvari spreminjati razvojno, odgovorno. A če se ljudem dogaja krivica, če je preživetje težava – kjer je tako trpljenje, tam raste tudi rešitev. Ne bi želela, da je krvava. Evropa ta trenutek verjetno ni zadosti učinkovita in na podlagi tega neoliberalizma niti ne bo. Ne more več v tej smeri.«
Želeli ste napredek, svet onkraj vzhodnega in zahodnega totalitarizma, vendar vam ni uspelo. Kaj se lahko iz tega naučimo?
K angažmaju na družbeni ravni spada tudi čut za potrpežljivost, za počasne korake, in – četudi v neki instituciji – skušaš delček tega udejanjiti. Meni je to dano z delom s študenti. Treba je poudariti in znati negovati svobodo posameznika. Zelo se bojim, da srednja šola tu ostaja nema – vedno več je agresivnosti, zato se sprašujem, kaj počno. Gre za to, da bi morali v šolah negovati malo več spontanosti. Kjer je negovana spontanost, tam ni agresivnosti. Otroci so bitja, ki ogromno sprašujejo, in stari Grki so v čudenju videli izjemno kakovost. To filozofi še posebej negujemo.
Ljubezen je moč dajanja, in če se odločimo za otroke, se odločimo iz globoke potrebe po dajanju. Otroci so naše zrcalo. Samo razmišljam, ne dajem nobenih navodil. Negovanje biti skupaj, tisto veselje … ljudje preživijo, če se znajo družiti, biti skupaj, se znajo smejati. Vse to je nekaj, kjer se etika začne – etika se začne kot most od mene k tebi. Že majhne otroke vzgajamo, da je lepo imeti prijatelje, da je lepo biti prijatelj – ker je v ozadju vrednota dobrota, biti dober človek. To je danes, ko se poudarja individualizem, še toliko bolj pomembno. Šola daje znanje, šola uči, hkrati pa naj bi socializirala – to je njen vzgojni vidik. Kako biti skupaj? Kako postati dober človek? Čim manj represije, čim več tiste spontanosti, ki je hkrati kot uvod v vajo iz odgovornosti. Kar delaš, delaj odgovorno in v tem je smisel. Represija še nikoli ni rodila nič dobrega. Vprašajmo se, koliko travm so nam nekoč povzročili pristopi nekaterih učiteljev in je s tem treba živeti.
Je nujno, da se mlajše generacije upirajo? Dejali ste celo, da je uporništvo nekaj svetega.
Mladi ljudje imajo neverjetno razvit čut za pravičnost in poštenost – to dvoje pa je etično-antropološki temelj za uporništvo. Mlad človek se tu mora izraziti, zato da bi se lažje vključil v svet in tega spremenil. Čisto po načelu, da sta samospoznanje in spoznanje sveta enoten, neločljiv proces. To je nekaj, kar smo mi kot narod znali negovati, že Valvasor nam je dal priznanje, in uporništvo je vrednota, ki nam je pomagala celo v najtežjih trenutkih, da smo preživeli. Ne upornik za vsako ceno in ne uporništvo brez razloga! Pomembno je, da prepoznamo, da nekaj ni prav, ni demokratično, ni pravično in pošteno, v trenutku se moramo odzvati in to povedati. Človek kot posameznik lahko te ideale neguje, in zato je odgovoren pred seboj in pred drugimi – to je tisto, kar človeka ohranja.
Kjer sta svoboda, demokracija, tam ljudje na glas razmišljamo?
To je prvo znamenje za živeto svobodo, da ljudje upajo glasno in spontano razmišljati. Da se ne bojijo, da nimajo zavor. Tam je življenje lepo.
Vi verjetno zelo veliko razmišljate?
To sem počela že kot otrok, morda zaradi tega, ker so me nekateri otroci zavračali – nisem hodila v cerkev, nisem molila. Spomnim se, kako je nekoč pred veliko nočjo neki gospod na vasi izdeloval košarice za otroke za blagoslov jedi, otroci pa so se ob tem norčevali iz mene, češ da je jaz ne bom dobila, ker ne hodim v cerkev. Pa je prišel dan, ko je ta gospod začel razdeljevati košarice, in je otroke, ki so se norčevali iz mene, poslal pome. Želel je, da jaz prva dobim košarico, in če me ne bi pripeljali, košaric tudi oni ne bi dobili. Spomnim se sprevoda skozi vas, bilo je prelepo; spomnim se tega strica, ki mi je dal košarico, rekoč: zdaj pa še drugim razdeli. To mi je ogromno pomenilo, saj sem bila outsiderka, tudi kamenje so metali vame, a smilila se sama sebi nisem. Tisto košarico na naši mizi so potem napolnile mame teh otrok, ki so se norčevali iz mene – tako so se mi želele oddolžiti. Po tem dogodku se otroci nikoli več niso norčevali iz mene, češ da sem brezbožni boljševiški fačuk.
