Skoraj vsak dan obmolknemo ob vesteh, da so teroristi, večinoma gre za mladeniče, pobili številne ljudi, nato pa pobegnili ali pokončali še sebe. Kakšni fantje so to, da lahko počnejo kaj takega?
arhiv
Marko Vanovšek
Ukvarja se z duševnimi stiskami takih, ki so prestopili mejo razumnega.
Miran Pustoslemšek, psihiater in antropolog, zaradi svojstvenih razmislekov o človeku in družbi tudi vznemirljiv pisec, je vodja enote za forenzično psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru. Tisti torej, ki se ukvarja še z duševnimi stiskami takih, ki so prestopili mejo razumnega celo do te mere, da so ubili sočloveka.
S pomočjo njegovega strokovnega razmisleka skušamo odgovoriti na vprašanje, kakšni so razlogi, da se danes po evropskih glavnih mestih soočamo z ustrahovanji in pokoli. Kaj torej prižene mladega človeka do tega, da stopi v trgovino ali na koncert in začne streljati na ljudi okoli sebe?
Najnovejša dognanja nekaterih evropskih raziskovalcev pravijo, da na teroristična dejanja bolj kot vera vpliva nagnjenost teh mladih ljudi h kriminalnemu početju ...
Mogoče se da določene vzporednice potegniti s strelci v ameriških šolah. Tudi Breivik (norveški terorist, ki je poleti 2011 s sprožitvijo bombe najprej ubil osem ljudi v Oslu, potem pa je ustrelil še 69 udeležencev, predvsem mladih, na poletnem taboru na otoku Utoya, op. p.) je iz tega kroga; morda z drugačno vsebino, a oblika je lahko podobna.
V čem je ta enakost?
Potegnimo vzporednico: slovenski lovci s hribov, kjer živijo medvedi, znajo povedati, da tisti medvedi, ki so zadovoljni, niso tako hudo nevarni, so pa nevarni tisti, ki niso uresničili svojih ciljev, želja, potreb torej, nimajo ne svojega prostora ne partnerke. Taki, ki so nezadovoljni, kompromitirani, ker so jim odvzeli veljavo, ugled, ki niso izpolnili določenih ciljev in so zakompleksani, zafrustrirani, ti so nevarni.
Podobno je s skupinami množičnih morilcev, ameriških strelcev, sodobnih evropskih teroristov. Ti fantje pogosto izhajajo iz getov, kjer je visoka stopnja brezposelnosti, nevključenosti v urbano družbo. Na določen način so prikrajšani, zato so tudi jezni in posledično maščevalni.
Zakaj v določenem okolju do tega pride, v drugem, podobno naravnanem, pa ne?
Te stvari se dogajajo v Franciji, Belgiji, manj v Nemčiji. Pustimo ob strani, da je v Nemčiji morda tako zato, ker je tamkajšnja policija učinkovitejša in več prepreči. Vendarle obstaja v prvih dveh državah večja stopnja prezira, elitizma v tamkajšnjih okoljih, ki ne pusti blizu drugačnim. Francozi so znani po tem, da drugih ne spuščajo zraven, kar je hitro lahko dodaten vzgib za agresivna dejanja in maščevalnost. Imamo pa tudi biološko podlago za vse skupaj. Raziskave, ki skušajo odgovoriti na to vprašanje, so vsekakor pomenljive, narejene so bile, jasno, že pred časom.
Kaj je disocialna motnja? To je motnja, pri kateri je poudarjeno izrazito družbeno neprilagojeno vedenje, ključna značilnost je pomanjkanje vesti in empatije, ki se odraža v zavajanju in prevarantstvu.
Kaj ugotavljajo?
Opravka imamo z različnimi motnjami osebnosti. Tisti, ki bodo najprej zastopani v tej populaciji, so zagotovo taki z disocialno osebnostno motnjo in z narcistično osebnostno motnjo. Prve motnje je pri moških približno tri do štiri odstotke, pri ženskah nekoliko manj, okoli enega odstotka. Od teh treh do štirih odstotkov jih je za odstotek dovzetnejših za poteze klasične psihopatije in ti znajo biti še bolj nevarni, če pridejo v takšen položaj. A pri disocialni motnji so ljudje dovzetnejši za osebne koristi, njihova dejanja so bolj primeri klasičnega kriminala, večji pomen za teroristično početje imajo narcistične osebnostne motnje.
Pri teh pa je biološka podlaga več kot 30-odstotna. Velik pomen ima tudi napačno zastavljena vzgoja, ki povečuje zagledanost vase, egocentričnost potomca, patološka simbioza, ko zaradi ločenih družin ali disfunkcionalnih, nesodelujočih očetov pride do patoloških navezav mater na sinove in je to odlična podlaga za razvoj narcistične osebnostne motnje, ki proizvede izjemno egocentričnega, ambicioznega fanta, takega, ki ne upošteva drugega sveta. V prvi vrsti pa želi zadovoljevati svoje aspiracije, želje, težnje, in če je v tem pogledu zafrustriran, je sposoben še marsičesa. Če se temu pridružijo še socialna prikrajšanost, občutek ponižanja zaradi odnosa elite, zraven pa še religija, vera, to že lahko zadošča za eksplozivno okoliščino.
Podatki pričajo, da se število narcisoidnih ljudi s časom samo še veča. Kar ima lahko, kot vidimo, srhljive posledice. Očitno bi bilo treba nekaj narediti, da bo takih vse manj?
Se kdo sprašuje o duševnih stiskah begunca? Tudi med begunci je zagotovo veliko jeze. Ali se sploh kdo sprašuje, s kakšnimi notranjimi stiskami se ukvarja človek, ki mora v en sam kovček spraviti vse svoje dotedanje življenje in oditi v popolno negotovost, v povsem tuj svet? »V Nemčiji, na Nizozemskem, v Italiji, tudi v Franciji se z vprašanjem pomoči, kar zadeva mentalno, duševno zdravje, zagotovo ukvarjajo. Na zadnji konferenci Svetovne zveze za kulturno psihiatrijo novembra lani so bili ti problemi predstavljeni, tudi praksa pomoči, ki je seveda polna težav, je bila razložena. Težave so v tem, da v teh državah, ki imajo načeloma urejen zdravstveni sistem, trčimo na vprašanje zavarovanja, plačila storitev. Takšne psihoterapevtske intervencije, pomoči so vezane na zavarovanje. Begunci imajo tudi različne statuse in marsikdo čisto formalno ne more priti do pomoči. Resda je del te omogočen prostovoljno, a jo je pri tolikšnem številu beguncev težko zagotoviti v zadostni meri. So pa bile prepoznane in zabeležene mnoge težave, tudi številne zlorabe, ki so se pojavile zaradi prenatrpanosti po begunskih centrih. Ogromno mladih ljudi spi na enem, omejenem območju, tam preživi veliko časa in jasno je, da pride do različnih zlorab. Ob vseh drugih problemih, ki jih s seboj prinašajo zdajšnje migracije.«
To so seveda stvari, o katerih je lažje kaj reči kot pa narediti. Kako lahko zmanjšamo število mladih zafrustriranih intelektualcev, kajti zdaj govorimo o tem? Težko je vsem zadovoljiti njihove težnje, želje, ambicije, posebno če so preobsežne. Če jih primerjamo z generacijo njihovih staršev, ki so imigrirali, se naseljevali v okolje, kot sta Bruselj ali Pariz, ugotovimo, da so ti bili zadovoljni že z boljšim gospodarskim položajem, njihova pričakovanja so bila s tem bolj kot ne uresničena, udejanjena.
Imeli so službe, če teh ne, pa dokaj visoke socialne pomoči in nadomestila za brezposelnost. Nadomestilo za brezposelnost je bilo že samo po sebi spodbuda k preseljevanju iz rojstnih deprivilegiranih, zapostavljenih okolij na primer v Pariz. In tako množično priseljevanje prinese pri velikem številu potomcev s seboj to, da je težko zagotoviti vsa pričakovanja, ki jih imajo ti mladi ljudje. Med njimi so seveda tudi neizobraženi, a med storilci izstopajo predvsem tisti izobraženi.
Koliko si tak mlad človek tudi dejansko predstavlja, kaj bo v resnici storil, ko bo streljal na človeka, pomoril toliko in toliko ljudi?
To kaže na velik egocentrizem, na to, da vidi samo sebe in nikogar drugega, na pomanjkanje čustvovanja in empatije, vživljanja v sočloveka. Tak storilec ne čuti empatije do žrtev. Tudi če pogledamo življenjepise teh fantov, vidimo, da so to pogosto razvajeni mladci, playboyi, uživači, ki so radi pili, se zabavali, si marsikaj privoščili.
In si zdaj predstavlja, da bo zvezda, če bo ustrahoval in pobijal ljudi okoli sebe?
Morda je pri tem tudi malo tega narcističnega elementa, da, a v prvi vrsti gre za maščevalnost, ker sam ne more udejanjiti svojih narcističnih aspiracij, želj, potreb. Zato izbere destrukcijo, uničenje vseh. Če on tako hudo trpi v tem svojem narcisizmu, naj zdaj trpijo tudi vsi drugi!
Med njimi so tudi taki, ki razstrelijo sami sebe – so to ljudje, ki so nagnjeni k samomorilnosti?
Pri teh gre za določeno stopnjo samomorilnosti, lahko pa gre tudi za določeno stopnjo maščevalnosti. Če padajo bombe v Palestini, Gazi ali Siriji, potem naj podobno trpijo tudi tisti, ki jih mečejo, oziroma njihovi someščani, sodržavljani.
Zadnja opažanja so, da teroristično akcijo praviloma izpeljeta brata. Je lažje, če imajo ob sebi nekoga čisto bližnjega?
Ta pojav bratov sam razumem predvsem tako, da gre za potomce ljudi, ki so prišli v Evropo iz severne Afrike, iz nekega tradicionalnega okolja torej, če govorimo o njihovih starših. Oni so bili med seboj bistveno bolj povezani kot pa urbana postmoderna družba iz evropskih velemest, ki je odtujena že dalj časa. S seboj so prinesli tradicionalni element, medsebojno povezanost, in so zagotovo dobro opazili razkorak med njihovo povezanostjo, solidarnostjo in odtujenostjo domačinov.
Generacija teh mladeničev veliko te medsebojne povezanosti zagotovo ohranja, ta ne izgine v eni generaciji, in oni vedo, da je to nekaj dobrega, imajo pozitivno izkušnjo iz ožjega in širšega družinskega okolja. Seveda so tudi njihovi pogledi na svet skupni in si jih delijo. Ta njihova medsebojna povezanost se potem na koncu odraža tudi v skupnih nasilnih dejanjih.
Raziskovalci ugotavljajo še, da se ti mladi ljudje želijo oddaljiti od starševske tradicionalno naravnane vzgoje.
Tako je. Ker so oni po eni strani razpeti med tradicionalnimi principi, ki vključujejo tudi spoštovanje avtoritete. Sami pa so zdaj v položaju, ko se tej avtoriteti upirajo, ker jih ta omejuje v njihovi postmoderni narcistični poziciji, ko bi radi imeli vse in sta jim v prvi vrsti pomembna hedonizem in uživaštvo. Po drugi strani pa še vedno hočejo obdržati del tradicionalnega položaja. Zato so sami s seboj v konfliktu, prav tako pa tudi z avtoriteto. In ta del jeze na avtoriteto se lahko udejanja, uresničuje tudi z drugimi cilji.
Marko Vanovšek
