Ljudje so se bali lastne sence. Vsak strel je napovedoval smrt, madžarski žandarji so se bali ljudi prav tako, kot so se ljudje Madžarov. Zato so žandarji hodili po glavni cesti samo podnevi, ponoči so po kolnikih hodili Dündeki in morda še kakšen Düplin.
V Dünda vesi so ljudje ob lampašaj luščili kukurco in se pogovarjali o stvareh, da so se ženske po celem telesu naježile, moškim pa so se dvignile vse kocine, najbolj pa lasje. Zgodovina vasi je bila zvečer odprta knjiga. Vaščani so v mraku sedeli v krogu okrog stola, z rokami luščili, z jezikom pripovedovali. Med njimi se je vedno našel kdo, ki je vedel več od drugih, med njimi so bili tudi duhoviteži.
Grüškovnjakov Tunč je pripovedoval: »Prinas so se en večer pogučavali, kdo se vöpokaže, kdose nikaj ne bojij, kdo si vüpa ob polnoči iti mimo vaškega cintora.«
Predlog je vsem iztisnil iz lic barvo paradajza, nekateri so prenehali luščiti koruzo, ženskam so drhtele roke, manka v koti so začeli moliti. »Ne zovite vraga. Trij nočij nete spali!«
Nihče ni bil tako nor, da bi zastonj odšel v temo, in to celo mimo cintora. Potem so stavili. Kdor si bo upal, kdor bo odšel in se živ vrnil, bo lahko posekal stari gaber na koncu vasi. Za celo, dolgo panonsko zimo bi imel drva.
Moški so se spoglednoli. Imre, ki je imel osem otrok in bil vdovec, je dvignil roko. »Ne moreš,« so rekli drugi. »Kaj če se ti tak zgodi, kdo bo pazil na deco?«
Javil se je Tjaš. Živel je sam, z materjo in ženo. Računal je, kako bo podrl gaber, ga prodal in se odselil od matere, ki se z nevesto ni mogla ne živa ne mrtva, ne podnevi ne ponoči.
Moški so vedeli, kako je pri njem doma, in so pristali. Tjaš je počakal, da je bilo blizu polnoči, se poslovil, odšel med njivami proti pokopališču. Mrak je bil črn kot gnojšnica, še sova je od strahu zaprla oči, netopir je obvisel v zraku, ker v kmici ni našel nobenega trama, da bi se nanj obesil. Ko je Tjaš prišel do pokopališča, je začel glasno moliti, naj njemi pomagata Jezuš in Marija Bistrička. Preden je izmolil, je stopil na nekaj trdega, to ga je udarilo po sredini čela, da se je sesedel.
»Moj bog, moj bog, pomagaj mi, da bar vstanem?!« Ko ga je bog uslišal, mu dovolil, da je vstal, je stekel, zdirjal nazaj v hišo, kjer so še vedno luščili kukurco in ga čakali.
Na čelu je imel bulo, veliko kot repa, dobesedno se je usral, in kar je bilo najbolj strašno, ko je rekel, kaj se mu je zgodilo, je zajecljal. Manka v kotu je ob pogledu na njegovo čelo rekla, da ga je sam vrag zaznamoval, za vse večne čase žigosal. Žena, ki je tudi luščila koruzo, je samo vprašala, če je to edina rana, ki jo je dobil: »Daa, e-edi-na, mo-mo-ja.« Nato se je prekrižala, začela jokati: »Gabra ne bova posekala, od tvoje matere se ne bova odselila.«
In je bil direndaj, pa joj pa jok in lepe besede, pa pripombe na njegovo nekritično odločitev: »Vraga nej trbej izzivati. On sam pride. Kak vojna.«
Mali slovarček
lampaš (madž.) – luč;
kukurca – koruza;
prinas – pri nas;
pogučavali – pogovarjali;
trij nočij nete – tri noči ne boste;
kmica – mrak, tema;
cintor (madž.) – pokopališče; spoglednoli – spogledali;
njemi – njemu;
nej trbej – ni treba;
mejka – mehka .
Manka so se prekrižali in rekli: »Bog ne daj!«
Zjutraj so vsi vedeli, kaj se je zgodilo. In zgodilo se je to, da je Fotijščov Števek med vračanjem s travnika zgubil lesene grablje. Obležale so pred pokopališčem in nesrečni Tjaš je v kmici stopil nanje.
Od takrat je minilo mnogo let, ena vojna se je končala, pa druga, in Tjaševi otroci so bili vsi zaznamovani: sicer niso imeli kot repa debele bule na čelu, zato pa so glasno jecljali, iz kolena na koleno. Če zdaj srečate koga, ki je potomec Dündeka Tjaša, vedite, da jeclja zaradi nesrečne stave, nočnega obiska na cintori.
Od takrat hodijo Düplini na pokopališče samo, ko je nujno, ko jeseni čistijo z grobov plevel in za dan mrtvih. Če boste hodili po cintori, boste opazili Tjašev grob: poleg lesenega križa so tam zapičene v mejko zemljo tudi grablje, ki so odvzele Tjašu dar govora, ga napravile jecljavca, kasneje lastnost mnogih politikov na tej in na drugi strani Mure.
