Za otroke imamo časa le toliko, da opazimo, da so umazani ali preglasni, če potrebujejo pomoč v šoli, pa že moramo iti pogledat v rokovnik, ali jim bomo sploh imeli čas pomagati ali ne.
Padci v življenju so vedno bili, so in bodo
Po padcih v življenju se je treba spet postaviti na noge. A vsakič, prav po vsakem padcu, je lažje. Prvi je najhujši. In ko nam bo osamljenost uspelo premagati samo enkrat, smo že na konju. Tako se bomo naučili v lastni koži prebivati bolj kakovostno in polno. Naučili se bomo osamljenost, ta veliki problem sodobnega človeka, spremeniti iz problema v prednost.
Tako se današnjemu človeku vedno bolj dozdeva, da je v tej neskončni noriji – čisto sam. Obdan s stotinami drugih, toda s stotinami hitečih, z množico ljudi, ki neprestano pogledujejo na uro, ljudi, ki se hitro opravičijo sočloveku, če so se ga med tekom slučajno dotaknili, in odbrzijo dalje. Pa čeprav gre za paradoks, saj imamo v resnici vedno več sredstev in načinov za komuniciranje, ni osamljenosti v svetu manj, ampak več.
DAN BREZ MELODIJE
Osamljenost različni ljudje opisujejo različno. Nekateri je sploh ne imenujejo tako, ampak ji pravijo »dnevi melanholije«, drugi pravijo, da je občutek osamljenosti povezan z občutkom nerazumljenosti – s trenutki, ko te nihče ne razume in ko si kot glas vpijočega v puščavi. Tretji dan, poln osamljenosti, primerjajo z dnevom brez melodije, dnevom, ko niti v mavrici ne vidijo barv, ko so brezbarvni tudi sami in vse okrog njih.
Tako je nekdo osamljen, ker je nerazumljen, star 17 let in ves občutljiv. Nekdo drug je osamljen, ker ne more več živeti brez partnerja (kot da je partner tisti, ki je zadolžen ali zaslužen za izpolnitev te praznine). Nekdo je osamljen, pa čeprav živi v paru, saj sta partnerja nekje v divjanju nekako izgubila stik. Nekdo drug pa je osamljen, ker je invalid, bolan, sam nekje v nekem zahojenem koncu, daleč od vseh in sam s sabo.
Do osamljenosti večkrat pride tudi, ko se primerjamo z drugimi; od tod med prazniki veliko samomorov – preveč gledamo druge, ki gredo na izlet, ki imajo ljubečo družino … Toda ne glede na to, kako doživljamo osamljenost, je najbolj zoprno pri tem to, da osamljenemu nihče drug ne more pomagati kakor sam, ker le sam lahko ve, kaj bi ga izpopolnilo.
Strokovnjaki so si enotni
Najbolj zoprno pri osamljenosti je, da osamljenemu nihče drug ne more pomagati kakor sam, ker le sam lahko ve, kaj bi ga izpopolnilo.
SAMOTA NI OSAMLJENOST
Da je osamljenost sodobnega človeka vedno večji problem, ni nič novega. Z njim se ukvarja tisoče različnih služb širom sveta, množica svetovalcev. Pri raziskavah in strokovnih mnenjih je mogoče najti trditev, da gre pri osamljenosti za stanje, na katero imamo vpliv predvsem mi sami. Torej si lahko pomagamo?
Neka gospa je o tem napisala: »Že odkar sem na svetu, se počutim hudo osamljeno, pa ni važno, ali sem res sama ali v družbi. Pa sem se začela spraševati, zakaj se mi to dogaja. In sem ugotovila, da vedno iščem potrditev od drugih, da sem dobra, da je z mano vse v redu. Zaradi tega sem se začela obračati vase in ne več iskati potrditve od zunaj. Zelo mi je všeč, da zdaj znam početi stvari sama in si hkrati ne želim, da bi to z menoj počel še kdo. Ko počnem stvari in vlagam v sebe, se ne počutim več osamljene.«
Tako kot se nekdo nauči živeti z boleznijo, se nekateri nekako naučijo biti tudi sami, pa ne samo to, včasih si prav želijo kak dan izolacije, ko se prepustijo mislim, sanjam in počnejo stvari, ki jih osrečujejo, ali tiste, za katere navadno nimajo časa.
V samoti se da celo uživati, vendar le če smo v dobrem odnosu sami s sabo, če se znamo sprejemati take, kakršni smo. Kajti tisto, kar je pri osamljenosti najbolj zoprno, izhaja iz tega, da smo sami takrat, ko nočemo biti, ker potrebujemo nekoga, da bi bil zraven. Kadar hočemo biti sami, pa nismo osamljeni. Samota in osamljenost torej nista isto. Samota je, ko smo sami s seboj, osamljenost pa je, ko nimamo drugih, ki bi nam delali družbo, a je okoli nas veliko ljudi. Gre torej predvsem za stvar pričakovanja, da se bodo spomnili na nas, nas razvedrili, rešili naše težave, nas tolažili, bodrili in drugo. Tako je eden od pomembnih vzrokov osamljenosti samo napačen miselni konstrukt.
Kar mislimo o sebi sami, se hočeš nočeš odraža navzven, zato potem tudi drugi mislijo tako o nas.
PREMAKNIMO SE!
Zato je treba nekaj storiti. Čakanje na mestu, da se bo pojavil nekdo, ki bo odpravil našo osamljenost, ne rešuje ničesar. A kaj lahko napravimo?
Najprej moramo ugotoviti, zakaj smo trčili v zid, ki nam ne pusti naprej. Kdo je sploh ustvaril ta zid? Ali smo si ga sezidali sami, pa tega ne vidimo ali nočemo videti? Ugotoviti moramo, kako lahko podremo ta zid in ali je kaka možnost, da ga obidemo. Torej moramo ugotoviti stanje.
Drug problem, ki ga moramo rešiti, je smiljenje samemu sebi. Tu je treba vedeti naslednje: tisto, kar mislimo o sebi sami, se hočeš nočeš odraža navzven, zato potem tudi drugi mislijo tako o nas! Če se sami sebi smilimo in smo prepričani, da smo usmiljenja vredni (vsaj našega lastnega), potem svoji okolici podzavestno oddajamo take znake in posledično nas tudi drugi začnejo obravnavati tako. Izvor usmiljenja tako niso drugi, temveč mi sami!
Zato moramo v času, ko osamljenost na nas še ne pritiska tako močno, najti kak hobi ali zadolžitev, ki nam bo takrat, ko se nas osamljenost spet loti, pomagala zapolniti čas in prebroditi najhujše. Napišimo si jih na list, ki ga bomo lahko pogledali, kadar v tunelu ne bo videti lučke. Tam bo pisalo, koga lahko pokličemo, kaj vse moramo pospraviti, komu vse moramo pisati, katere knjige se moramo lotiti in kateri cede nas bo spravil v dobro voljo. Morda bo tudi pisalo, kam naj se odpravimo na sprehod, nekam, kamor smo si želeli oditi zadnjič, pa nismo imeli časa ali je kaj drugega prišlo vmes. Življenje so vzponi in padci. Naša naloga je, da se naučimo vsakič pobrati, vstati.
