Ti grmi začnejo ponujati svoje nežne barve oblik socvetij od junija naprej in ostanejo lepi vse do pozne jeseni. Tako dolgotrajnega okrasja ne najdemo skoraj na nobenem drugem okrasnem grmu.
Začnimo z vrtno hortenzijo
Že z vrtov naših babic smo vajeni tistih rožnatih »krogel«, ki se oblikujejo na koncih pokonci štrlečih poganjkov. Nekatere tovrstne hortenzije so cvetele tudi v modri barvi, potem pa je bilo izbire vse do pred nekaj leti konec. V resnici pa prav te vrtne hortenzije (Hydrangea macrophylla) lahko razprostrejo pahljačo neverjetno različnih odtenkov in tudi oblik socvetij, kakršnih nismo (bili) vajeni. Tam, kjer imajo ustrezne rastne pogoje, so njihova socvetja lahko temno modra, globoko škrlatna, smetanasto bela, zeleno-rožnata in še veliko drugih odtenkov lahko vidimo.
Plodni in neplodni cvetovi
Ta obla socvetja so v resnici združba neplodnih posamičnih cvetov, iz katerih se torej ne morejo razviti semena. Znane pa so tudi vrtne hortenzije, ki imajo plodne cvetove. Ti so razporejeni na ploščato oblikovanih socvetjih, v skupini tako imenovanih »čipkastih« (lacecap) hortenzij, pri katerih so veliki, neplodni (sterilni) cvetovi na obrobju, drobni, plodni (fertilni) pa v sredini socvetja. Neplodni cvetovi privabijo žuželke k socvetju, kjer te opravijo svojo nalogo opraševanja v sredini socvetja.
Neplodna, obla socvetja so torej izključno »izdelek« vrtnarjev in so namenjena samo okrasju naših vrtov. V naravi rastoče hortenzije imajo ploska socvetja s plodnimi cvetovi. Večina vrst hortenzij izvira iz Japonske in Kitajske, le ena vrsta je doma v južnem delu ZDA.
Drevesasta hortenzija je v resnici grm
Če preletimo glavne vrste hortenzij, ki jih srečamo na tujih okrasnih vrtovih – večino pa dobimo tudi v bolje založenih vrtnarijah in drevesnicah pri nas –, poleg zgoraj omenjene vrtne (ali navadne ali širokolistne) hortenzije ne moremo mimo drevesaste hortenzije (H. arborescens), ki se pojavlja skoraj izključno v različici Annabelle. Njena socvetja so sprva bledo bela, ko se poletje prevesi, pozelenijo in ostanejo lepa na grmu vse do mraza, ki zeleno spremeni v okrasto barvo. Ta vrsta je v nasprotju z vrtno hortenzijo primerna tudi za bolj sončna, manj vlažna rastišča.
Jelenine hortenzije
V zadnjih dveh desetletjih se je tudi pri nas uveljavila latnata (ali metličasta) hortenzija (H. paniculata), v zahodni Evropi že dolgo priljubljena grmovnica. Socvetja so stožčasto oblikovana, cvetovi se odpirajo od spodaj navzgor. Več znanih kultivarjev je razvila naša pokojna rojakinja, baronica Jelena de Belder Kovačič, v Belgiji. V nasprotju z vrtnimi hortenzijami latnate cvetijo na enoletnih poganjkih. To je dobro vedeti zato, ker je treba – če želimo spodbujati razvoj velikih bogatih socvetij – grm vsako leto močno obrezati. Na območju s hladnejšim podnebjem to lahko storimo zgodaj pomladi, preden se rastlina prebudi, v Primorju in na Goriškem pa lahko socvetja porežemo že pred zimo, če nam niso všeč. Tudi latnata lepo uspeva na osončenem rastišču, le dovolj vlage ji moramo zagotoviti pri tleh, kar je najlažje storiti z ustrezno zastirko.
Listi, podobni hrastovim
Na koncu naj opozorimo še na eno krasotico v rodu hortenzij – hrastolistno (H. quercifolia).
Že ime pove, da so listi oblikovani podobno kot hrastovi, le da so neprimerno večji. Globoko krpasti temno zeleni listi se jeseni obarvajo temno rdeče ali škrlatno, pred tem pa se sredi poletja na koncu poganjkov razvijejo glavičasta socvetja smetanaste barve. Ta hortenzija izvira iz južnega dela Severne Amerike in je prav tako primerna za sončne lege.
