Pa je, ko je govor o jetiju, mogoče govoriti še o čem drugem kot o bujni domišljiji? V zadnjih nekaj letih je himalajski jeti užival izredno pozornost moderne genetike. Je skrivnosti končno konec?
Ljudsko izročilo
Jeti je del starodavnega ljudskega izročila Šerp, etnične skupine pod Himalajo v Nepalu. Bitje v zgodbah običajno predstavlja nevarnost. Natančneje, Šerpe se tako opozarjajo o nevarnosti približevanja divjim živalim, meni Shiva Dhakal, ki je proučeval zgodbe o jetiju. »Zdi se, da z zgodbami opominjajo otroke, naj se ne oddaljujejo od svojih skupnosti,« je dejal Dhakal. »Nekateri menijo, da je jeti le strah, ki se je nabral v glavah gorskega ljudstva, da se lažje prebijejo čez ostre zime.« Ko pa so v Himalajo prišli zahodni gorniki, je mit dobil povsem nove razsežnosti.
»Nekateri menijo, da je jeti le strah, ki se je nabral v glavah gorskega ljudstva, da se lažje prebijejo čez ostre zime.« - Shiva Dhakal
Rojstvo legende
Leta 1921 je raziskovalec in politik Charles Howard-Bury vodil britansko odpravo na Everest, ko je naletel na nenavadno velike stopinje. Ti naj bi pripadali »metoh-kangmiju« (medvedjemu-sneženemu-možu), so ga podučili domačini. Ob povratku v Veliko Britanijo jih je o odpravi izprašal novinar Henry Newman, ki pa si je pri prevodu dovolil nekaj svobode. Tako se je rodila legenda. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo zanimanje za jetija na višku, odpravam ni bilo ne konca ne kraja. Eni naj bi se pridružil celo hollywoodski zvezdnik James Stewart, ki se je v domovino vrnil z jetijevim prstom. DNK analiza je leta 2011 razkrila, da je prst pripadal človeku.
DNK analiza
Vse od takrat se pojavljajo slabe fotografije stopinj, zrnati videoposnetki in pričevanja ljudi. Odkrite so bile lobanje, razne kosti in dlaka, ki naj bi pripadala skrivnostnemu bitju. Pozneje se je še za vsak domnevno jetijev del izkazalo, da je pripadal neki drugi živali. Vendar pa lovu na jetija ni videti konca. Eden najbolj zagretih lovcev je Reinhold Messner, ki naj bi enega videl v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegova razlaga je enostavna: jeti je medved. Te teorija je lani dobila znatno podporo genetike. Oxfordski profesor Bryan Sykes je po proučevanju domnevno jetijeve dlake zaključil, da pripada hibridu med starodavnim severnim medvedom in rjavim medvedom. Vznemirljivi teoriji pa so krila pristrigli raziskovalci z Univerze v Kopenhagnu, ki so zaključili, da je bil vzorec, na katerem je svojo teorijo zgradil Sykes, tako poškodovan, da ni bil več uporaben. Dlak so se pozneje lotili tudi raziskovalci z Inštituta Smithsonian in z Univerze v Kansasu. Dognanja obojih kažejo, da dlake pripadajo rjavemu medvedu. Vseeno pa je ideja o opičjem bitju, ki se skriva visoko v gorah, zdi bolj verjetna kot kadarkoli prej. Kar nekaj vrst človečnjaka se nam je namreč do nedavnega uspešno skrivalo. Vendar pa bi v primeru obstoja jetija opažati določene stvari, denimo dejanske jetije. Pravih dokazov o obstoju neznanih primatov v Himalaji torej ni. Vse bolj se zdi, da so nevede na delu rjavi medvedje, lov pa se nadaljuje.
