Madžarski skladatelj Franz Liszt je bil glavni narekovalec Rosemary Brown (1916 – 2001), občasno pa naj bi ji prišepnili še Ludwig van Beethoven, Fryderyk Chopin, Claude Debussy, Johann Sebastian Bach (njega se je bala), Franz Schubert in drugi. Tudi tisti, ki se jim ideja zdi za lase privlečena, priznavajo, da njenim kompozicijam ne gre odrekati kvalitete in da je moralo biti na delu nekaj nenavadnega. Zgolj stvarjenje glasbenih mojstrovim s črpanjem iz podzavesti se vsekakor zdi manj fascinantno kot pa delovati po nareku mrtvih skladateljev. Brownova se je igranja klavirja učila le nekaj let, čeprav je pozneje priznala, da je odrasla v z glasbo prežetem domu, v katerem glasbena vzgoja ni izostala. Elene Gusch in B. Mus. sta v članku Glasba Rosemary Brown z vidika pianista o njenem delu zapisala: »Tudi za zelo sposobnega in podučenega skladatelja bi bilo zelo težko ustvariti vso to glasbo, sploh v tako kratkem času.«
Grübelei, kot ji jo je posredoval Franz Liszt.
Navdušeni in malo manj navdušeni
Pianist Peter Katin, izreden interpret Chopinovih del, ni skrival navdušenja nad deli, ki naj bi jih Brownovi posredoval Chopin. Nekaj jih je tudi posnel. Angleški skladatelj Humphrey Searle je objavil esej, v katerem se je čudil nad podobnostjo med Lisztovimi poznejšimi kompozicijami in deli, ki naj bi jih narekoval Brownovi. Eno od njenih najbolj proslavljenih stvaritev je Grübelei– dal naj bi ji jo Liszt. Ko so Brownovo naprosili, naj demonstrira svoje medijske sposobnosti, je dejala, da svojih sposobnosti ne more nadzorovati, saj da so izrazito pasivne narave. Na to je opozorila tudi britansko producentsko korporacijo BBC, ki je hotela leta 1969 posneti, kako ji je posredovana glasba. Vseeno je poskusila. Ko so kamere začele snemati, je Lisztu dejala: »Glej, da mi boš dal nekaj spektakularnega!« Ni je pustil na cedilu – »dal« ji je delo, prezapleteno zanjo. Ko ga je zapisala, ga je moral odigrati drug pianist. Tako se je zgodila Grübelei.
Ko se je skladatelj Richard Rodney Bennett mučil s svojim delom, mu je preko Brownove pomagal Debussy. Bennett je pozneje dejal: »Če je bila prevarantka, je bila izjemna. Nekaj glasbe je obupne, nekaj čudovite. Sam ne bi mogel ponarediti Beethovna.« Vsi pa niso bili tako navdušeni. Na Andreja Previna, takratnega dirigenta Londonskega simfoničnega orkestra, ni naredila vtisa. Nekateri so celo dejali, da čeprav njena dela utelešajo značilnosti mrtvih skladateljev, ne premorejo ničesar novega ali genialnega. Je Brownova le predelovala njihova dela in posnemala njihov slog?
Pravi pomen
Marsikdo bi pričakoval, da bodo dela glede na metodo njihovega nastajanja dokaj preprosta. A niso.
Liszt naj bi skozi Brownovo razložil, da ne gre za poskus preseganja predhodnih stvaritev. Šlo naj bi za prečiščevanje bistva vsakega skladatelja skozi njo, tehnična dovršenost je bila drugotnega pomena.
