Gradili so obsežne naselbine, spletli mrežo trgovskih poti in razvili religiozno ikonografijo ter rituale, vključno s ceremonialnimi igrami z žogo in krvnimi daritvami. Marsikaj so si pozneje sposodile mlajše mezoameriške civilizacije. Olmeki so okoli leta 300 pr. n. š. skrivnostno izginili. Zakaj, ne ve nihče. Vendar pa so za njimi ostali primerki morda najbolj dovršene umetnosti starodavne Amerike. Če so Olmeki kdaj premogli lastno pisavo, so vsi sledovi za njo izginili. Tudi njihovih kosti ni več, pogoltnil jih je deževni gozd. Večina znanja, ki ga o njih premorejo učenjaki, izvira iz ostankov mest in iz primerjave njihovih umetniških dosežkov s tistimi poznejših civilizacij. Nič presenetljivega torej, da je množici teorij navkljub univerzalno sprejetih le nekaj.
Oltar
Kamnita glava
Grobnica
Kaj je sploh znanega
Jasno je, da so predniki Olmekov bili azijski lovci in nabiralci, ki so tja prišli pred vsaj 12.000 leti. Delci starodavnega smetja in ostanki blatnih domovanj nakazujejo, da so se njihovi potomci okoli leta 2.000 pr. n. š. ustalili na območju današnjih mehiških zveznih držav Veracruz in Tabasco. Čeprav naj bi sprva prvenstveno živeli od ribolova, strokovnjaki predpostavljajo, da so se prilagodili okolju in začeli vzgajati rastline, kot sta koruza in fižol. Domnevajo tudi, da so zaradi rasti prebivalstva postajali vse bolj odvisni od poljedelstva. Vendar pa ne vedo, kaj je družbo obdelovalcev zemlje pretvorilo v razslojeno družbeno tvorbo. Njihovo središče je postal kraj San Lorenzo, ki, podobno kot druga Olmeška mesta, ni tako impresivno kot denimo majevska. En razlog: v njem je bivalo le nekaj tisoč ljudi in ne 100.000 in več. Glavne stavbe so bile le malo več od gomil prsti s slamnatimi strehami brez kakršnekoli zidane fasade. Vseeno pa je bilo mesto v San Lorenzu vnaprej načrtovano v skladu z njihovimi verskimi prepričanji in inženirskimi zmožnostmi. Te kompleksnosti pa se njihova politika ni nalezla. Prej kot enotna država so Olmeki bili zbor plemen. Najbolj verjetno se zdi, da so civilizacijo, kot jo razumemo danes, tvorile različne populacije, ki so se med seboj povezovale v skupine, katerih usoda je bila odvisna od krhkih zavezništev. Politične integracije, domnevajo arheologi, ni bilo. Nihče namreč ne ve, če so večja mesta med seboj trgovala, če so sploh soobstajala. Njihova umetnost predstavlja jaguarje in vojake z debelimi ustnicami – bilo so namreč prepričani, da so njihovi predniki bili jaguarji, temu primeren pa je bil njihov verski status. Najbolj znamenite pa so velikanske kamnite glave z debelimi ustnicami in čeladami, vidne do 100 kilometrov daleč. Kako so tovorili velikanske kamnite bloke iz tudi po 100 kilometrov oddaljenih kamnolomov ter jih nato dvigali, ostaja uganka. Koles in tovornih živali niso poznali.
Upanje še obstaja
Arheologi so prepričani, da vse še ni izgubljeno, da še vedno lahko razrešijo to in še druge olmeške skrivnosti. Dejanskega raziskovanja je bilo komaj kaj – njihova mesta so zaraščena, visoke temperature in velika vsebnost vlage v zraku pa arheologom dodatno otežujeta delo.