Lahko bi rekli, da živimo v sproščeni, osvobojeni družbi, ki spolnosti ne omejuje več s strogimi omejitvami in vzorci vedenja. Vsaj na videz je tako. Konec koncev imamo za seboj tudi že seksualno revolucijo iz prejšnjega stoletja. Strokovni pogled specialistke spolne medicine Gabrijele Simetinger pa je bolj kritičen. »O svoji seksualnosti, željah in potrebah ne vemo dovolj. S tem bi se morali več ukvarjati in se o tem več pogovarjati,« poudarja in pojasnjuje, da smo pogosto ujeti v stereotipe ali predstave, ki nam doživljanje spolnosti otežujejo.
Naj vas na začetku vprašam, ali se je o spolnosti sploh smiselno kaj veliko pogovarjati, glede na to, da jo vsak od nas doživlja drugače?
Mislim, da je to zelo pomembno. Če se o tem ne znaš pogovarjati v družbi, je vprašanje, kako se znaš v partnerskem odnosu. To je del življenja, saj se vse tako ali drugače vrti okoli spolnosti.
Ali smo Slovenci glede pogovorov o spolnosti odprti ali zaprti, zadržani?
Izražam predvsem svoje mnenje: smo zelo zaprti in težko govorimo o spolnosti v družbi, pri zdravniku, kjerkoli, najlažje o tem govorimo v obliki šal. Celo s kolegi zdravniki se težko pogovarjam o spolnosti. Tudi znanstvenih institucij za raziskovanje spolnosti nimamo, kot jih imajo drugi narodi, manjka tudi primerno izobraženih terapevtov. Če bi se o tem več pogovarjali na primeren način, bi se bolje počutili in ne bi razmišljali o boljšem seksu pri sosedu.
Zdi se, da o spolnosti še vedno obstaja precej stereotipnih predstav, drugačnih od resničnosti, ki jo srečujete v ordinaciji.
Seveda, še vedno obstaja veliko stereotipov, ki so slabi in nas v spolnosti omejujejo. Prvi, ki ga imamo v glavi, je gotovo ta, da je edini pravi spolni odnos vaginalni spolni odnos. Ta nas še posebej z leti začne omejevati, ko postane vaginalni spolni odnos otežen. Glede moških je recimo pogost stereotip, da so vedno pripravljeni na seks in morajo vedno funkcionirati. To moške zelo obremenjuje. Enako močan je stereotip, ki ga je postavil Freud, da ima moški vse erogene cone na penisu, ženska pa po vsem telesu, kar tudi ne drži. Današnja spolna kultura je osredotočena na falocentrični pogled na spolni odnos, ki temelji na predstavi, to je menjavi različnih položajev med spolno aktivnostjo, pri čemer mora biti funkcioniranje penisa popolno. Znano pa je, da je koža največji spolni organ. Obremenjeni smo s pomembnostjo vaginalnega spolnega odnosa, čeprav vemo, da je to le del spolnega odnosa. Spolni odnos pa je del intimnosti.
Od kdaj je tako? Rimljani so na primer imeli precej drugačen odnos do spolnosti.
Od časa svetega Avguština, ki je v bistvu prepovedal vse druge oblike spolnega odnosa. Takrat je postal vaginalni odnos edini pravi, vse druge oblike in tudi samozadovoljevanje pa so obveljali za greh. Kultura, vera oziroma celotna družba so nas prisilile v takšno dojemanje spolnega odnosa. Spomnimo se še na Clintonov škandal in na njegovo trditev, da s pripravnico ni imel spolnega odnosa, ker to ni bil vaginalni odnos.
Kaj pa je torej spolni odnos in kaj je njegovo bistvo?
Predajanje telesa drug drugemu. Če se nekomu prepustiš, je lahko spolni odnos že samo poljub, vstop v intimo drugega človeka, oralni, analni ali kakršen koli stik. Vprašamo se tudi lahko, ali predigra sploh obstaja, kajti dejansko je vse to že spolni odnos. Stvari je torej treba razumeti odprto in široko. Pri tem je pomembno čutno doživljanje dotika, voha, okusa, vsega, kar vodi v užitek. Skratka, bistvo spolnega odnosa je užitek, ki ga sprejemamo in vračamo.
