Čeprav nekateri mislijo, da se v domovih upokojencev čas za tamkajšnje stanovalce ustavi, je Dragica Šimić, ki se je pred 76 leti rodila v Slavoniji na Hrvaškem, pravo nasprotje. Svojo jesen življenja si je izredno popestrila, naredila zanimivo in predvsem ustvarjalno.
Šivanje jo sprošča.
»Moja nadarjenost za šivanje in risanje izhaja iz zgodnje mladosti. Že oče je bil odličen slikar s svinčnikom, to sposobnost pa sva za razliko od bratov podedovali samo medve s sestro. In četudi sem naslikala že približno 130 slik, svojega talenta nisem uspela unovčiti, saj med drugim nisem imela možnosti, da bi se izšolala za slikarko. Pri 16 letih sem se zaradi preživetja in pomoči drugim začela ukvarjati s šiviljstvom, na poklicni poti pa sem šivala otroška oblačila in oblačila za odrasle,« se svojih začetkov spominja Simićeva, ki pa je obenem dokaz zglednega sodelovanja z vodstvom Doma starejših občanov Tezno v Mariboru, kjer biva štiri leta. Slednji so jo namreč pregovorili, da poskusi izdelati tudi lutke iz blaga, česar prej še ni nikoli počela.
»S posameznih oddelkov sem prejela materiale (stare rjuhe, obešalnike, gobo, srajce …), kar je bilo dovolj za začetek. Prvo lutko sem izdelala iz rjuhe, vanjo stlačila gobo, a ker ta ni stala, sem si pomagala s kleščami in obešalniki, iz katerih sem izdelala tako imenovano ogrodje. Obraz je nastal iz univerzalne modelirne mase, nanj sem nalepila še oči in lase. Do danes sem izdelala že osem lutk, predstavljajo pa obdobja od 17. stoletja do danes. Predstavljajo tudi različne sloje, od kmečkih do mestnih, družbo pa jim delata tudi lutka z gorenjsko narodno nošo in Sancho Pansa,« je pojasnila sogovornica, ki veliko popoldnevov nameni šivanju, pri čemer neizmerno uživa in se tudi sprošča. In kakšne načrte ima? Obljubila si je, da bo do konca tega leta izložbo doma krasil tudi Don Kihot.
