»Moja velika otroška želja je bila, da bi enkrat tudi sama sedla za volan tovornjaka. Kamioni so mi bili že od nekdaj všeč. Moja mami zna povedati, da sem ji kot otrok vedno, ko sva kakšnega srečali, razlagala, kako so lepi. Sanjala sem o tem, kako bi si v prikolici uredila stanovanje. Imela sem pač bujno domišljijo. V srednji šoli sem potem na to idejo malo pozabila, zanjo pa sem se spet ogrela ob vpisu na fakulteto,« razloži simpatična 28-letnica.
»Moja velika otroška želja je bila, da bi enkrat tudi sama sedla za volan tovornjaka. Kamioni so mi bili že od nekdaj všeč.« Jadranka Čučnik
Pri vsega 19 letih je tako naredila izpit za tovornjak, precej teže pa je bilo najti delodajalca, ki bi zaposlil mlado in neizkušeno šoferko. A še bolj kot starost je marsikoga zmotil Jadrankin spol.
»Spominjam se, ko sem klicala gospoda s Senovega, ali potrebujejo šoferja, in mi je odgovoril v slogu, ali ne more moj mož sam poklicati,« navede. Takšni in podobni dovtipi pa Posavke niso odvrnili od prvotnega namena. Kmalu je dobila svojo prvo službo, in sicer voznice tovornjaka v mednarodnem prometu. V letu, ki ga je na tem delovnem mestu preživela, je vozila predvsem po Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški, v tem obdobju pa se je, kot pravi, tudi zahvaljujoč odličnemu šefu, zelo veliko naučila.
»Prikolica je na koncu zgorela, koruza, ki sem jo prevažala v tovornjaku, pa je bila razsuta vsepovsod po cestišču.« Jadranka Čučnik
Med anekdotami, ki jih je doživela na poti, še posebej izstopa tista, povezana s prvo samostojno vožnjo v tujino. »Takrat sem startala iz Šentjurja, in ko sem se pripeljala v Italijo, sem opazila, da mi je med vožnjo zagorela guma. Hitro sem se ustavila, vzela gasilni aparat in začela gasiti. Kmalu se je ustavil še neki Italijan in mi pomagal gasiti, na pomoč pa sva poklicala še gasilce, ker ognja sama nisva mogla pogasiti. Prikolica je na koncu zgorela, koruza, ki sem jo prevažala v tovornjaku, pa je bila razsuta vsepovsod po cestišču,« se prvih šoferskih kilometrov spominja Jadranka, ki je doma pod sevniško Lisco v majhni vasici Polana.
»Spominjam se, ko sem klicala gospoda s Senovega, ali potrebujejo šoferja, in mi je odgovoril v slogu, ali ne more moj mož sam poklicati.« Jadranka Čučnik
Službo poklicne šoferke v mednarodnem prometu je pred sedmimi leti zamenjala za delo šoferke tovornjaka v ljubljanskem podjetju, ki se ukvarja z gradbeništvom. Čeprav je delo zelo zahtevno, saj dela praktično vsak dan razen nedelje, pa se njena ljubezen do opravljanja tega poklica v vsem tem času ni prav nič zmanjšala.
In katere lastnosti mora imeti po Jadrankinem mnenju dobra šoferka? Kot poudarja, mora biti zelo fleksibilna, potrpežljiva, seveda pa mora imeti tudi veselje do vožnje. Odveč ji ne sme biti niti fizično delo, saj je treba večkrat pomagati razložiti tovor, zamenjati gumo ali kaj podobnega. »V Sloveniji nas je skupaj okoli 130 šoferk, od teh jih približno 70 vozi avtobus. V gradbeništvu nas je zelo malo, verjetno predvsem zato, ker je to zelo umazano in fizično naporno delo. A meni osebno to najbolj leži in v tem uživam, čeprav je tudi ogromno odrekanja. Plače so sicer malo boljše od povprečnih, se pa zato tudi več dela.«
»V Sloveniji nas je skupaj okoli 130 šoferk, od teh jih približno sedemdeset vozi avtobus. V gradbeništvu nas je zelo malo ...« Jadranka Čučnik
Jadranka v nasprotju z nekaterimi kolegicami nikoli ni imela slabih izkušenj z moškimi sodelavci oziroma njihovimi predsodki do žensk za volanom tovornjaka. »Včasih sicer dobim kakšen čuden pogled, a je to tudi vse. Verjetno je to odvisno tudi od tega, kakšen človek si,« meni Posavka, ki zase pravi, da ni ravno tipična ženska. Nakupovanje oziroma tekanje od trgovine do trgovine ji tako ni ravno v zabavo, prav tako ji niso pri srcu visoke pete, edina prava ženska razvada, ki si jo z veseljem privošči, pa je obisk frizerja. Svoj prosti čas najraje preživlja s svojima otrokoma, ki sta zelo ponosna na mamico šoferko.
