Imamo priročnike za hujšanje, ljubezenske težave, vzgojo otrok, zdaj pa smo dobili še priročnik za politično samopomoč. Koga naj volimo? je knjižica mladega psihologa Tadevža Roperta, ki ga raziskovalno zanima področje moči, še posebno politične moči in njen vpliv na človeško obnašanje. V knjigi poljudno razloži razmerja med politiki in državljani, hkrati pa ponudi rešitve, kako naj bi glas državljanov slišali tudi politiki. Je nujno branje vsakega državljana, ki želi, da se sliši njegov glas.
Sploh ne, ker si etablirana politika želi prav tega. Paradoksalno se z bojkotom volitev podpira sedanja elita.
Ali je politika res prostitutka, kot trdi ljudski rek?
Vsaka prispodoba je nehvaležna, ker vedno obstajajo razlike in podobnosti. Deloma bi lahko pritrdil tej trditvi, če bi nanjo gledali z vidika nekoga, ki v politiko vstopi z dobrimi nameni. Izkaže se namreč, da ima tak človek velikokrat občutek opeharjenosti, saj ga sistem zmelje. Po drugi strani pa takšen rek sodi v način mišljenja, ki nam ga je vcepila etablirana politika, ki si želi, da si čim več ljudi misli, da je politika nekaj slabega, saj s tem ljudi odvrača, da bi se zanimali zanjo. Politiki pa imajo potem lažje delo pri izkoriščanju ljudi.
Kdaj je politika izgubila pozitivni predznak? Ali je kdaj sploh imela pozitivnega?
Večino zgodovine je imela negativen predznak, ker ni bilo precej drugače, kot je zdaj glede razmerij med elito in običajnim ljudstvom. Pozitiven zgled so lahko le antične Atene, kjer je bila politika bolj dojeta kot to, kar je po definiciji, se pravi urejanje skupnega življenja med ljudmi in kot popolnoma normalna človeška dejavnost. Atenska demokracija nam je lahko zgled glede tega, kaj pomeni biti politično aktiven državljan.
Ali Slovenci sploh znamo biti aktivni državljani?
Prepričan sem, da znamo. Naša nepoboljšljiva apatičnost je mit. Mit o tem, da če imamo na čelu nalepko Slovenec ali Slovenka, to avtomatsko pomeni nekoga, ki je pasiven, ne zna biti aktiven državljan in govoriti o javnih zadevah ter le sklanja glavo. Popolnoma nesmiselno je še naprej ohranjati ta mit. Nikakor nismo uročeni, vsakdo se lahko odloči, da bo aktiven. Napačno je tudi razumevanje, da se pri nas stvari dogajajo tako zelo drugače kot drugod. Razmerja med politično elito in državljani so precej podobna povsod po Evropi.
Kaj se je zgodilo z našim vstajniškim gibanjem? Je bil to zamujen trenutek?
Vstajniško gibanje je neke vrste opomin. Kar se je zgodilo z vstajniškim gibanjem, je tipičen potek protestov po svetu. Ti imajo le omejen učinek. Če je cilj protestnikov le zamenjati vlado, bodo z dovolj močnimi protesti to večinoma dosegli. Protesti so učinkoviti pri doseganju enkratnih ciljev. Če pa imajo ambicijo, da bodo klic slišali politiki in bodo zaradi tega postali pošteni ter odslej poslušali ljudi – so zgrešena metoda. To se je v preteklosti večkrat pokazalo. Denimo ob arabski pomladi – cilj je bil sprememba trenutne oblasti in to so dosegli. A dobili so le novo politično elito, ki vlada podobno kot prejšnja.
Kaj pa druga družbena gibanja, so ta zmožna doseči spremembe?
Menim, da je civilna družba sicer zelo pomemben del družbe. Toda boli me, da trenutno veliko aktivnih ljudi svoje prizadevanje postavlja na zgrešeno predpostavko, da jim bodo enkrat politiki prisluhnili. Ti zagnani ljudje glede določenega družbenega problema poiščejo rešitev, naredijo medijsko kampanjo, zbirajo podpise, odzivi javnosti so dobri, nakar peticijo predajo politikom, ti se lepo nasmehnejo fotografom in zadevo že naslednji hip pospravijo v predal, kjer je nabranih že stotine drugih predlogov. Gibanje tako ni doseglo nič. Zatem le govorijo, da jih politiki niso upoštevali. A morebiti je treba spremeniti svoj pristop, ne le kazati s prstom na politike. Kajti ne glede na to, kako je politika umazana, se resnih sprememb ne da doseči drugače kot z delovanjem v okviru že obstoječega sistema. Kjer pa je veliko ovir. Politična elita jih bo vedno z veseljem krepila.
