Rokavičarstvo je v njihovo družino prišlo čisto po naključju, ko sta starša, zaposlena v Peku, želela zaslužiti nekaj dodatnega denarja. In zakaj prav rokavice? Zato ker sta z bratom trenirala smučanje in so starši dobro vedeli, kako pomembne so tople in kakovostno izdelane rokavice. Simona je namreč sestra legendarnega smučarja Bojana Križaja.
Z Bojanom sva bila dobra reklama. »Domaizdelane rokavice, ki sva jih z Bojanom nosila na treningih in tekmah, niso ostale neopažene in kmalu so začela prihajati naročila. Starša sta bila nadvse zadovoljna, ker je v družinski proračun padlo nekaj dodatnega cvenka.
Posel se je izkazal za uspešen, zato je mama kmalu pustila službo v Peku in se posvetila rokavičarstvu.« Očetu, ki je oblikoval simbolni K, znak, ki ga Simona še danes prišije na vsako rokavico in kajpak ponazarja začetnico priimka Križaj, takrat še ni vedel, da se bo priimek Križaj z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega smučanja.
»Smučarski geni so v naši družini doma. Smučarji so bili oče, stric, bratranec, smučali so Bojanova sin, hči in moji dve hčeri, ena od njiju v generaciji Tine Maze. Tina je že kot cicibanka kazala poseben talent in me spominja na našega Bojana, ki je tudi že v zgodnjem otroštvu opozarjal, da veliko obeta. Sama sem leto dni tekmovala v svetovnem pokalu, a še zdaleč nisem bila tako uspešna kot Bojan. Potem sem se raje posvetila študiju ekonomije, »pove Simona, ki se še vedno spominja, kako so si novinarji v času Bojanovih uspehov dobesedno podajali kljuko njihovega stanovanja. » Enkrat se je celo zgodilo, da sem si morala tekmo in Bojanov nastop, ker staršev ni bilo doma, ogledati z enim izmed novinarjev in spomnim se, da mi ni bilo nič kaj prijetno.«
Množična proizvodnja? Ne, hvala. Po študiju ekonomije se je zaposlila v Pekovem izvoznem oddelku, a jo je vse bolj vleklo za šivalni stroj. Starša sta v hiši, ki sta jo zgradila v Križah, uredila delavnico. »Mami sem že od nekdaj pomagala pri šivanju rokavic, še posebej po očetovi smrti, umrl je star komaj 57 let, medtem ko Bojana šivanje nikoli ni kaj posebej zanimalo.« Včasih so bili za rokavičarstvo dobri časi. »Po mamini upokojitvi sem pustila službo in prevzela obrt. Delali smo tudi za Elan, za Nemce, italijanske smučarske učitelje.« A izdelava je zahtevna. »Rokavice so izdelane ročno in za par porabim vsaj deset ur. Skrbno izbiram materiale. Pomembno je, da je usnje prvovrstno. Žal je slovenska usnjarska industrija propadla, zato večino kozjega usnja kupujem v Bosni, nekaj malega tudi v Srbiji. Italijansko usnje je na pogled sicer lepo, a premalo kakovostno,« razloži Simona. Zaslužek z ročno izdelavo rokavic je prigaran in ni čudno, da je Simona edina tovrstna rokodelka v Sloveniji. Kljub temu je nikoli ni mikalo, da bi se lotila množične proizvodnje.
Nekateri še vedno cenijo kakovost. Simona, ki ji včasih priskočijo na pomoč tudi drugi družinski člani, pove, da je kriza zarezala tudi v njihovo delo. »Imamo redne stranke, nekatere celo take, ko že tretji rod nosi naše rokavice. Veliko jih izdelamo po naročilu, saj je najbolje, da stranka model rokavic prej pomeri, lahko pa jih izdelamo tudi na podlagi orisa dlani, poslanega po pošti. Nosijo jih tudi invalidi, ki si ne morejo pomagati s serijsko izdelanimi rokavicami. A na smučarskih sejmih, ki se jih redno udeležujemo, se čuti, da kupna moč vse bolj pada. Naše rokavice niso poceni, niso pa primerljive s cenenim blagom z Vzhoda. Če se poškodujejo, jih tudi popravimo.«
Ko človek gleda tri šivalne stroje v njeni garaži, kar težko verjame, da na njih nastajajo tako dovršeni izdelki. Delo na domu ima prednosti in pomanjkljivosti, tega se Simona zaveda že od nekdaj. »Pozimi, ko je sezona rokavic na vrhuncu, delam po cele dneve in sem največkrat že ob pol sedmih zjutraj v delavnici. Vmes tudi kaj skuham, se pa zgodi, da se delo zavleče pozno v noč. A to moramo vzeti v zakup. Kako boš človeku, ki se vrača s smučanja ali ima opravke v bližini, rekel, da se ne sme oglasiti pri nas, pa čeprav je to vikend ali večer. Med obiskovalci pa sem najbolj vesela brata Bojana, ki kdaj prileti na kavo, ne branim pa se niti njegovega mnenja, čeprav imava o tem, katero smučanje je kakovostnejše, žensko ali moško, še vedno različni mnenji. Opažam, da smo kot družina tudi po smrti staršev zelo povezani, kar mi je v veliko zadovoljstvo.«
Simona o smučanju govori s posebnim žarom v očeh. Še vedno rada smuča in pri tem z veseljem opazuje tudi svoje tri vnuke, med katerimi najmlajša pri komaj treh letih že pogumno vijuga po belih strminah. »Tudi vnuki so podedovali naše smučarske gene, a jih v smučanje nihče ne bo silil,« doda.
