Pri devetnajstih letih je doživel nenadno preobrazbo, pustil dotedanje življenje za seboj in petindvajset let potoval po svetu. Tudi bos in brez vsega. Delal je kot pastir, fotograf, živel v raznih skupnostih, se družil z različnimi duhovnimi učitelji, živel s šamani. Dokler ga ni v svoj objem poklicala rodna Istra. Nedaleč od romantičnega mesta Bale je na zapuščeni in zaraščeni, a energijsko bogati zemlji ustvaril Eko-art center EIA, kjer živi v naravi.
Sprehod po centru, ki je dobilo ime po istrski boginji plodnosti Eii, je romantično vznemirljiv in skrivnosten hkrati. Nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim grmičkom. Kamnite skulpture, nekakšni totemi, oltarčki, vilinske sličice, miniaturni stonehenge, permakulturni vrtiček, kamniti labirint, slikovite lesene ekološke hišice, med njimi prva istrska hiša iz slame, pa hišica na drevesu, indijanski šotor, živali, zbiralniki deževnice, kraji, kjer se napojiš s prijetno energijo … Vsak pogled, vsak obhod odkrije nekaj novega. Duša in srce centra, kjer stalno živi pet ljudi, vseskozi pa tja prihajajo prostovoljci, družine, ki jim je takšno življenje blizu, in drugi obiskovalci, je seveda Igor. Pred dobrim desetletjem se je vrnil na zemljo svojih prednikov, ki je bila takrat v precej klavrnem stanju in močno zaraščena. Začel jo je čistiti. Sprva je živel v šotoru in si začel postavljati kažun (kažuni so majhne istrske kamnite hiše, v katerih so se nekoč pred soncem skrivali pastirji ali kamor so spravljali orodje). A dlje kot do temeljev ni prišel, saj so mu prijatelji iz Nemčije podarili montažno leseno hišico; malce jo je razširil, izoliral z ovčjo volno ter opremil s prav tako podarjenimi sončnimi paneli in vetrnico za proizvajanje elektrike. Umiva se z deževnico, ki se po uporabi prečiščena vrača v naravo, uporablja kompostno stranišče, greje se z drvmi. »Malo potrebujem za življenje,« pravi. In ker tudi zelo malo zahteva, stvari, situacije in pravi ljudje k njemu prihajajo sami. Že odkar se je kot devetnajstletnik podal na svojo duhovno pot.
Prebujenje. Rojen v Pulju je sicer velik del otroštva preživel tudi v naravi pri starih starših v Balah. Po končani srednji gradbeni šoli je želel postati učitelj telesne vzgoje, a je svoj poklic opravljal samo sedem dni, vsega skupaj ima le štiri mesece delovne dobe. Pred nekako petintridesetimi leti je, pravi, doživel prebujenje, in to ga je poneslo v svet. »Takrat sem na Reki sedel med dvema prijateljema, razlagala sta mi o duhovnosti, o bogu. Zaželel sem si biti srečen, kot sta bila onadva. Naenkrat me je prevzela zelo močna energija, zavibriral sem in zajokal od božanske ljubezni, ki me je obdala. To je sicer težko razumeti, a tisti, ki je doživel kaj podobnega, bo vedel, o čem govorim. Takrat sem uvidel, da sreča ni v materialnem bogastvu, temveč prihaja od znotraj.« Začutil je močan klic, naj gre v svet. Dvignil je prst in si rekel, da bo šel tja, kamor ga bo odpeljal prvi voznik, ki mu ustavi. Tako se je znašel v Istanbulu. Najprej je sicer potoval z nekaj denarja in nahrbtnikom. »Ampak kamorkoli sem prišel, so me ljudje gostili, dali so mi jesti, piti. Ugotovil sem, da pravzaprav ničesar ne potrebujem. Zato sem začel svoje stvari podarjati.« Tudi čevlje. Velik del sveta je potem prepotoval bos, celo puščavo.
Večkrat je izzival naravo, a videti je bilo, kot da ga je vzela pod svoje okrilje. »Na Šrilanki sem recimo plaval v jezerih in rekah s krokodili. V džungli sem v naravnem parku preplaval jezero, kar je prepovedano, ampak jaz sem bil popolnoma sam. Ko sem stopil na tla, sem se počutil kot žival, vsa čutila so se mi izostrila. Moja pozornost je bila stoodstotna. Prišel sem na livado, tam je bilo krdelo bizonov in vsi so se obrnili proti meni ter čakali moj naslednji korak. Verjetno so začutili, da prihajam v miru, da ne jem živali, torej nisem njihov sovražnik, in so me pustili pri miru. Z živalmi nisem imel nikoli težav, z ljudmi nekaj, a se je vedno vse dobro končalo. Verjetno tudi zato, ker verjamem v stvarnika, boga, energijo ali kakorkoli že to imenujemo, ki me čuva.« Verjel je, da bo na svoji poti dobil vse, kar potrebuje, a to seveda ne pomeni, da mu ni bilo treba delati.
»Ko sem potoval brez denarja, sem se lotil vsakršnega dela. Bil sem vrtnar pri nekem nemškem piscu na Cipru, pastir v hribih Sardinije, maser – v Sloveniji sem recimo v ljubljanski Drami eno leto masiral slovenske igralke,« se smeji. V Italiji je nekaj časa živel v eni od prvih ekoloških vasi. »Pomagali smo ljudem in v zahvalo dobili hrano, pastirji so nam dali mleko, sir, moko. Nekaj hrane pa smo pridelali sami. Veliko smo igrali, peli. Tam sem spoznal, da lahko živim svobodno in da mi ni treba vsak dan v službo od sedmih do treh.« Štiri leta je živel na Sardiniji in jo prepotoval po dolgem in počez. Kasneje, ko je živel v Sloveniji, je kot turistični vodnik ljudem lahko razkazal prelepe energijsko bogate kraje Sardinije, ki jih sicer turisti le redko vidijo.
Prelomnica. Po desetih letih potovanj je v domačem Pulju doživel hudo prometno nesrečo (na kolesu ga je podrl avto), med drugim težkimi poškodbami je skoraj izgubil nogo. Po pomoč se je zatekel tudi k alternativni medicini in ta ga je začela vse bolj zanimati. Ker na Hrvaškem ni našel nobene šole za alternativno medicino, ga je igra naključij pripeljala v Slovenijo k učiteljici masaže šiatsu. V enem letu je spoznal naše najaktivnejše ljudi na področju duhovnosti, recimo Polono Sepe, Lidio Asto in druge. Tako se je začela rojevati njegova dvanajstletna zveza s Slovenijo. V Celju je končal šolo za maserje in vsaka njegova masaža je spontano postala tudi duhovna terapija, ljudje so se mu začeli izpovedovati in spoznal je, da se mora učiti naprej. Sledila so izobraževanja za holističnega psihoterapevta, terapevta preporoda, reikija, spoznaval je različne šamanske tehnike. Vseskozi se je preživljal tudi s fotografijo, ustvarjal je naslovnice za revije Aura, Karma, Vita, tudi članke je pisal zanje. Ustvarjal je koledarje, sodeloval z različnimi založbami, med drugim pri dveh knjigah Sanje Rozman. Kot turistični vodnik je Slovence vodil v Tibet, bil aktiven član Društva za podporo Tibetu, ki je v Slovenijo pripeljalo dalajlamo.
Stalno je sicer živel v Sloveniji, a se vsako poletje za nekaj mesecev vračal v svojo kamnito hiško v zaliv Bale v Istri, kjer je kar nekaj energijskih točk. Prostor je bil idealen za prirejanje najrazličnejših delavnic, te so vodili tudi Slovenci. »Stik z naravo je bil zame vedno najpomembnejši.« Zahvaljujoč Marku Pogačniku, zdravilcu zemlje, ki je v brazilski džungli postavil eno svojih litopunktur in mu je posredoval vse potrebne kontakte, se je znašel med tamkajšnjimi šamani. »Z njimi sem živel v ekovasi Matutu, ki se razprostira na 3000 hektarih. Doživel sem zelo močne duhovne izkušnje. Med njimi sem bil srečen in izpolnjen. Mislil sem, da bom tam ostal.« A ga je v sanjah in vizijah začela klicati rodna Istra. Tako močno, da jo je celo vohal. Moral se je vrniti.
Eko-art center Eia. V njegovem zalivu je vse skupaj začelo postajati preveč turistično, zaželel si je več prostora, več svobode. Na kraju, kjer danes stoji Eko-center Eia, je bil nekoč vinograd Igorjevega dedka. V njem je preživel veliko lepih trenutkov in pravzaprav si je od nekdaj želel, da bi na tako lepem kraju, v stiku z naravo, tudi živel. Zapuščeno zemljo je začel oblikovati. Kmalu so začeli prihajati prijatelji, prostovoljci in mu pomagati pri postavljanju centra. Podarili so mu hišo, avto, živali – osla, ovce, koze, konja. Pred nekaj leti so zgradili prvo hišo iz slame v Istri in drugo na Hrvaškem. Zaradi njene vsestranske uporabnosti, praktičnosti in nizke cene gradnje so hrvaški časopisi o njej veliko pisali. Nastajali so vrtovi, ki omogočajo samooskrbo, prostori za najrazličnejše delavnice – vsako pomlad na njegovem posestvu tabori 100 šamanov z družinami. V centru dela nikoli ne zmanjka. »Prostovoljci so zato vedno dobrodošli,« pravi Igor. V zameno za delo imajo na voljo brezplačno bivanje in delavnice, ki se dogajajo v tistem času. Center obiskujejo tudi vrtci, skratka kar naprej se kaj dogaja. Kar pa ne pomeni, da ni miru. Vsak, ki zna živeti v naravi in z naravo, ga najde, pravi Igor, ki se kljub najrazličnejšim znanjem, ki jih je usvojil, še vedno največ nauči od matere narave. Ona, pravi, je neusahljiv vir modrosti, lepote in ne nazadnje tudi ljubezni!
