Manca Špik velja za eno izmed najbolj priljubljenih in priznanih glasbenic na sončni strani Alp. S svojo odkritosrčnostjo, izjemno odrsko energijo, sproščenim nastopom, odličnim petjem in ne nazadnje zapeljivim stasom vedno znova in znova poskrbi za izvrstno vzdušje med publiko. In tako bo tudi na Bledu, kjer se je začela njena zgodba!
Kaj kmalu boste obeležili 20. obletnico svoje prve zmage na festivalu. Katera je bila tista najlepša?
Tista, kjer nisem imela nobenih pričakovanj. Torej prva, najbolj nepričakovana zmaga na Prvem glasu Gorenjske pri rosnih dvaindvajsetih. Festivalski nastopi namreč terjajo kar precej priprav, vložene energije, prostega časa in tudi ogromno denarja, zato si vsak nastopajoči od tega obeta kar največ. Pravijo, da se z glasbo ne sme tekmovati, a dejstvo je, da so festivali poleg vsega drugega tudi neke vrste »tehtnica«, koliko je glasba, ki jo ustvarjaš, kakovostna in zaželena. Na lastni koži sem že doživela obe plati, torej tako tiste dobre, ob uspehu ali zmagi, kot tiste malo manj, ko se nam plani niso izšli. Zato je bila najslajša - in najbolj nedolžna - moja prva zmaga.
»Dolga leta sem imela težavo, da se od nobene obleke nisem mogla posloviti, vsaka mi je bila ljuba in v spomin na kakšen koncert.«
Kako ste s festivali danes, vas še mikajo?
Imam željo, da se po petih letih znova prijavim na Melodije morja in sonca. Zgodbo, ki jo želim povedati, imam v sebi že nekaj časa in tudi prekrasno besedilo je Rok Lunaček napisal, a prava melodija zanjo je za zdaj še skrita nekje v mojih sanjah. Ponavadi spišem novo melodijo zjutraj, potem ko jo sanjam, pogosto pa tudi kar sredi noči.
Kakšni spomini pa vas vežejo na Festivalno dvorano Bled, kjer se bo kaj kmalu zgodila vaša obletnica?
Zelo lepi spomini. Pred dvajsetimi leti me je oče, brez moje vednosti, prijavil na Prvi glas Gorenjske. Sprva sem bila jezna nanj, saj se nikoli nisem želela javno izpostavljati s svojim petjem, kaj šele tekmovati, nato pa sem se »ohladila« in dobro pripravila. Zapela sem Poletno noč in si morala priznati, da sem v nastopu uživala. Nisem pričakovala, da bom tako sproščena pred toliko ljudmi. Vesela sem, da se je tako razpletlo in da sem tisti večer na Bledu našla svoje življenjsko poslanstvo.
Ste sicer nostalgik ali raje živite za danes oziroma za jutri?
Poskušam živeti v sedanjem trenutku. Mi pa vedno ne uspeva. Če me že »odnese«, razmišljam o prihodnosti. Pretežno sanjarim o tem, kako bo, ko bo moja hčerka že odrasla in se bo naša družina povečala ter podobne zadeve, kot jih najbrž fantazira vsaka mama, včasih pa sem tudi črnogleda. Preplavijo me večinoma neutemeljene skrbi, kar je glede na poplavo negativnih informacij z vseh strani nekako pričakovano. V takšnem trenutku raje hitro zagrabim za kako delo, se pričnem igrati z Lano ali pa, če imam čas, malo potelovadim ali meditiram. Zelo mi je pomemben stik s seboj, čim večji del dneva. Stik tako s svojim fizičnim telesom kot tudi s srcem, z dušo. Kar se pa tiče stvari, ki so minile, se na njih ne oziram preveč. Lepi spomini lahko ostanejo, bolj bridkim izkušnjam pa ne dovolim, da krojijo moj sedanjik.
Kaj vse pripravljate ob 20. jubileju?
Naj najprej razjasnimo, da se bo tale moj jubilej »vlekel« več kot dve leti. (smeh) Prvi mejnik je leto 2003 ter festivalski nastop in zmaga na Bledu, ki jo obeležujem z velikim koncertom v isti Festivalni dvorani Bled. Na koncertu bodo nastopili tudi moji glasbeni prijatelji Isaac Palma, Dejan Vunjak in Rok Piletič, pripravljam pa tudi dve posebni presenečenji. Za pravo obletnico glasbene kariere pa štejem 20 let od izdaje moje prve samostojne pesmi. In to bo točno v četrtek, 3. julija 2025 - ja, prav ste prebrali, imam že datum (smeh) - ko bom na Ljubljanskem gradu priredila veliki koncert in predstavila moj četrti album. Grad je že rezerviran, moja zvesta ekipa ima že vse splanirano in pod kontrolo.
Še pred jubilejem pa je tu že nova pesem Rekel si, kajne?
Rekel si je moj najnovejši glasbeni otrok. Takšne pesmi še nisem napisala in mislim, da mi je uspelo ustvariti nekaj res posebnega. Gre za tipično poročno pesem, s tematiko, ko se v ljubezni vse izide točno tako, kot se mora. Pravzaprav gre za zgodbo, ki jo sama še nikoli nisem zares oziroma v popolnosti doživela, zato se z njo ne morem poistovetiti, lahko pa o tem sanjarim. Recimo temu, da v tej zgodbi nastopam kot nekakšna muza ljubezni. (smeh) Tudi za to pesem je besedilo prispeval moj dobri prijatelj, izjemni glasbenik Rok Lunaček in z veseljem ugotavljam, da se z vsako nastalo pesmijo najina sinergija melodije in besedila vedno bolj krepi. Pri nastanku pesmi pa je sodelovalo tudi večje število glasbenikov, vključno z več kitaristi in celotnim godalnim orkestrom iz Zagreba, tako da pesem močno izstopa tudi aranžmajsko.
Koliko pesmi se je do danes nabralo pri vas?
Skoraj petdeset oz. več kot petdeset, če štejemo še tiste pesmi, ki sem jih priredila za nemški trg in tudi posnela v nemščini. Za kakšnih pet glasbenih albumov, bi torej lahko rekla. No, same številke niso tako pomembne, včasih je dovolj samo ena pesem, ki ponese tvoj glas v svet, tako da se s statistiko ne ukvarjam preveč. Je pa res, da si srčno želim, da bi jih v prihodnjih dvajsetih letih ustvarila vsaj še enkrat toliko.
Ste se od Prvega glasu Gorenjske pa do danes glasbeno precej spremenili?
Ustvarjam na področju zabavne glasbe, tako da so meje zelo široke. Znotraj teh meja se gibljem iz ene skrajnosti v drugo, tako da sem ustvarjala pesmi, ki so zelo preproste, kot tudi tiste festivalske, za morda malo zahtevnejše poslušalce. Ustvarjala sem v disko ritmih, sodelovala v duetu z narodnozabavnim triom, se spogledovala z dalmatinskim melosom in sedaj, pri zadnji pesmi, ustvarila prelepo balado z godali, klavirjem ... Mislim, da je moje nenehno spreminjanje glasbenega stila odraz moje notranje dinamike čustev. Še naprej si želim ustvarjati to, kar trenutno čutim. Če se počutim srečno, bom posnela veselo pesem, če sem strtega srca, lahko pričakujete nekaj podobnega. In če fantaziram o popolni ljubezni, vam postrežem s pesmijo, kot je moja najnovejša Rekel si.
Kaj pa videospotov? Kolikor vem, jih prav tako ni malo ...
Eee, tale za Rekel si bo triindvajseti. Če to pretvorim v snemalne dneve, pridem na približno mesec in pol snemalnih dni. Pravzaprav imam že kar veliko igralskih izkušenj. Kdo ve, mogoče me po glasbeni čaka še kaka igralska kariera. (smeh)
Kaj pa obleke? Tudi teh se je nekaj nabralo, kajne?! (smeh)
O oblekah pa raje sploh ne govorim … Dolga leta sem imela težavo, da se od nobene obleke nisem mogla posloviti, vsaka mi je bila ljuba in v spomin na kakšen koncert. A teh oblek se je nabralo preveč in z njimi sem napolnila že čisto vse omare – doma, na Bohinjski Beli, na koncu pa sem jih shranjevala še pri moji oblikovalki. Tako da sem en dan naredila akcijo, vse obleke zvlekla na plan in jih večino podarila tistim, ki so se jim zdele še uporabne. Obdržala sem zgolj nekaj festivalskih oblek, vključno s tistim znamenitim Marinero mornarskim kostimčkom, ki sem ga pri petindvajsetih oblekla v Portorožu. Morda samo kot opomnik, da obdržim svojo vitko linijo. Ni pa mi treba razlagati, da se niti slučajno več ne spravim vanj. (smeh)
Aktivni ste še v vaši šoli petja. Kakšna grla se nam na glasbeni sceni obetajo čez nekaj let?
Pravzaprav poučujem petje in nastopanje. Torej gre za neke vrste pripravo talentiranih pevcev in pevk na njihove glasbene nastope. Pogosto se zgodi, da s samim petjem ni tehnično prav nič narobe, lahko je tudi sama metoda petja učenca že precej dodelana, a tisto, kar mu manjka, so seveda izkušnje na odru in poznavanje svojega glasu. Tako da delamo na vseh treh segmentih: tehniki, interpretaciji ter tudi na psihološki komponenti, torej samozavesti, zaupanju, dvigu lastnih omejitev na želeni nivo. Z mojimi učenci razvijam posebno vez in pri najbolj odprtih posameznikih se to tudi lahko odraža z uspehom na glasbenih odrih.
Veliko govoriva o Bledu, Gorenjski ... ne nazadnje je tam vaš dom. Se mi zdi, da ste precej navezani na rojstni kraj?!
Dejstvo je, da mi trenutno ustreza, da živim v Ljubljani, kjer imam od svojega doma do televizijskih studiev, različnih medijev, koncertnih lokacij ipd. le nekaj kilometrov. A priznam, da me vedno bolj vleče nazaj v domače kraje, in prepričana sem, da se bom enkrat dokončno vrnila na mojo Gorenjsko, na moj lepi Bled ali celo nazaj na Bohinjsko Belo.
Ne nazadnje pa ste navezani tudi na hčerkico, na katero ste izjemno ponosni, kajne?
Z mojo Lano živiva trenutno sami in povsem razumljivo je, da sva močno navezani. Lana je čudovita, topla in zelo družabna deklica, na katero sem neizmerno ponosna. Moja hči pa hitro odrašča in se spreminja, zato ji dopustim, da uživa in užije svet v takšni meri, kot si sama želi. Želim ji nuditi največ.
Se vam zdi, da bo šla po vaši poti, ali je še prerano govoriti?
Nedvomno izraža velik ustvarjalni potencial na vseh področjih. Rada pleše, poje, riše in je nadpovprečno dobra v angleškem jeziku. Njena izgovarjava angleščine je osupljiva. Ker je pod vplivom moderne svetovne glasbe, sem pogosto šokirana, kako neko pesem odpoje v popolnem dialektu. V katero smer jo bo poneslo, pa še ne morem presoditi.
Kje pa se vidite naslednjih dvajset let?
Želim si pisati glasbo zase in za druge. Hrepenim po več lastnih koncertih, zato po Bledu nadaljujem s serijo koncertov po Sloveniji. Do konca leta jih bo moja managerska ekipa organizirala okrog deset, v naslednjih letih pa se bo to le še stopnjevalo. Ostajam torej tam, kjer se počutim najbolje. Na odru!
»Priznam, da me vedno bolj vleče nazaj v domače kraje, in prepričana sem, da se bom enkrat dokončno vrnila na mojo Gorenjsko, na moj lepi Bled ali celo nazaj na Bohinjsko Belo.«
