V Orto baru ste nastopili že večkrat, zakaj se sem radi vračate?
V začetku naše kariere je bil Orto bar eno izmed pomembnejših glasbenih prizorišč v Ljubljani. Tu so se lahko namreč predstavile tudi mlajše in neuveljavljene glasbene skupine. Zato smo se na začetku kariere nekako kalili ravno v Orto baru, zdaj, ko smo že stari mački, pa z veseljem obujamo spomine na tiste čase.
Dan D je na sceni že dobrih 20 let. V tem času ste predstavili ogromno pesmi in imeli več sto nastopov, vaš koncert v sklopu Orto festa pa je bil razprodan med prvimi. Kakšni so občutki ob podpori, ki jo uživate med oboževalci?
V Orto baru smo nastopali že pred dvema letoma in tudi takrat nam je uspelo koncert razprodati. To pomeni, da ima Dan D zvesto občinstvo in poslušalce, ki se na naše koncerte z veseljem vračajo, nekateri pa so z našo glasbo celo odraščali. Prav tako radi med njimi vidimo mlajše, saj jim lahko dokažemo, da »starčki« še znamo ustvarjati dobro glasbo.
Kaj se je v teh zadnjih 20 letih od ustanovitve banda najbolj spremenilo?
Osivele so kocine. (smeh) Ustvarjalna nota je pri skupini zagotovo še prisotna. Nekoliko bolj naporno je bilo obdobje epidemije, a smo takrat, ko so se razmere začele umirjati, dobili še večji zagon za delo.
Kaj ste počeli v času korone? Ste ustvarjali nove pesmi ali ste se odločili vzeti krajši premor od glasbe?
Jaz sem ustvarjal solo skladbe, izdal sem tudi samostojno ploščo. S skupino je prišlo do rahle stagnacije, saj glasbeniki potrebujemo nastope pred občinstvom, pred širšim občinstvom, če pa to manjka, ni takšne volje in zagona za delo. Tako kot v mnogih drugih panogah smo tudi glasbeniki v tem obdobju trpeli tako finančno kot fizično.
Verjamem, da ste to že večkrat razložili, ampak če morda kdo še ne ve ... Od kod in zakaj ime Dan D? Če se ne motim, je bilo prvotno ime skupine Mercedes band?
Svoje skladbe smo na začetku kariere ponujali in predstavljali več založbam, a nas nihče ni želel vzeti pod okrilje. Nato smo spoznali direktorja založbe Helidon in nekdanjega člana skupine Buldožer Borisa Beleja, ki je bil nad nami navdušen. On je bil tisti, ki je predlagal spremembo imena skupine. Njega je naša glasba tako navdušila, da jo je primerjal z napadom na Normandijo, iz tega pa je nato na misel prišel izraz Dan D. Sicer je bil eden izmed predlogov tudi Debela Berta.
Ste glavni vokalist in pisec tekstov, hkrati ste prevzeli veliko drugih odgovornosti. Ali dodatno delo, kot so denimo promocija albumov in stiki z mediji, z leti postaja vse bolj naporno ali je zgolj del vsakdana?
To je nujno zlo. Gre za del posla in vsi se zavedamo, da so to dolžnosti, ki jih preprosto moramo opraviti. Naporno postane takrat, ko smo preobremenjeni z intervjuji, novinarska vprašanja pa se v večjem delu zgolj ponavljajo. A ravno na takšnih vprašanjih sem se zdaj že izuril.
Bi rekli, da je boljša podlaga za pisanje besedil ljubezen ali bolečina?
Ko si mlajši, gotovo ljubezen. A ta je z bolečino prepletena. Sama ljubezen namreč ni zanimiva, če ne trpiš vsaj malo. Bolečina je čustvo, s katerim se ljudje hitro poistovetijo, hkrati se jih lahko s tem hitro zmanipulira. Najbolje se prodajajo ravno pesmi o nesrečni ljubezni. Z leti se človek sicer nauči črpati navdih iz različnih stvari, zato tudi ljubezen skozi celotno kariero ne ostaja glavna tema.
Rodili ste se na Hrvaškem, v svojih dvajsetih pa ste se preselili v Slovenijo. Verjetno je slovenščina predstavljala velik izziv že za sporazumevanje v vsakdanjem življenju, vam pa je uspelo v slovenščini pisati več kot odlična besedila. Ste morda kdaj razmišljali, da bi besedila pisali v srbohrvaščini?
Zaradi vojne sem prišel v Slovenijo in glasba je bila tista, s katero sem se lahko izražal. Menim, da je prva stvar, ki se jo mora človek naučiti ob selitvi v tujino, jezik. Če bi se preselil v Bolgarijo, bi se pač naučil bolgarsko. Na srečo sem končal v Sloveniji. Pišem tudi v srbohrvaščini in imam nekaj projektov v tem jeziku, a znanje slovenščine dojemam kot nekaj, kar mi je zgolj še pripomoglo pri širitvi mojega glasbenega spektra.
Vse več skupin na svojih koncertih ne nastopa več s pesmimi, ki so jih »proslavile«, in se odločajo za nekoliko bolj intimen pristop ter za svoje koncerte izbirajo pesmi, ki jih v preteklosti niso igrali pogosto. Kako se vi odločite, katere pesmi boste zaigrali?
V Orto baru smo nastopili z »železnim repertoarjem«. Za nastope, na katerih od nas pričakujejo, da bomo takšni, kot smo bili pred 25 leti, seveda vključimo pesmi, kot so Voda, Čas, Plešeš, a hkrati poskušamo zabavati tudi sebe in dodajamo pesmi, ki jih nekoliko spremenimo. Morda kdaj katero zapojemo v akustični verziji ali pa sam kdaj zaplešem in se pozabavam na odru. Torej nekaj, kar popestri nastop. Dan D ima sicer zelo raznolik repertoar, a se trudimo na pesmi gledati s ptičje perspektive in na nastopih zaigrati za vsakega nekaj.
Ali morda obstaja kakšna pesem, ki ste se je že nekoliko naveličali?
Niti ne. Mogoče se je to v naši karieri sicer kdaj zgodilo, a bolj zaradi slabe dinamike v skupini. Poznamo se namreč že več kot 20 let, zato so trenja seveda neizbežna.
Imate morda najljubšo? Tisto, ki se je ne boste nikoli naveličali prepevati?
Trenutno mi je res pri srcu pesem Ne naredi mi tega, ki je del naše zadnje plošče z naslovom Milo za drago. Te pesmi sicer ne igramo s skupino Dan D, saj bi zanjo potrebovali elektronske bobne, jo pa v klavirski izvedbi prepevam na nastopih z Emanuelo.
Večkrat ste poudarili, da ste človek, ki ga poganja kreativnost. Kako pa se spoprijemate z dnevi, ko naletite na ustvarjalno blokado?
Igrat se grem z otroki. To me namreč sprosti. Sicer sem tudi producent in avtor pesmi za druge izvajalce, zato je navdiha in kreativnega dela vedno dovolj.
Omenili ste že, da je v skupini v 20 letih kariere prišlo tudi do trenj. Je bil band kdaj tudi na pragu razhoda?
Tisti, ki trdijo, da konfliktov znotraj glasbenih skupin ni, lažejo. Skupina Dan D je vedno na točki razhoda, nato pa se odločimo posneti nov album. Že trikrat ali štirikrat smo bili pred razpadom. Glasbeni album Tiho smo se odločili posneti ravno zato, da kot skupina ne bi razpadli. Pred tem smo namreč skupino »lepili skupaj« kot kitajski porcelan. Glasba na koncu vedno naredi svoje.
Od Siddharte do Big Foot Mame … Konkurenca med slovenskimi glasbenimi skupinami je velika. Je bilo med vami kdaj kaj nevoščljivosti?
Vedno je bila med nami mera zdrave konkurence. Ta da glasbenikom zagon, saj želimo biti zaradi konkurence boljši in stati ob boku ostalim priljubljenim skupinam ali pa jih celo preseči. Med sabo se izredno spoštujemo. S Tomijem Megličem iz skupine Siddharta imava na glasbo različne poglede, a imava drug do drugega veliko spoštovanja. Hkrati je bilo to obdobje, ko so glasbene skupine v Sloveniji res dominirale. Tega nato ni bilo skoraj 15 let.
Bi rekli, da se je bilo zgolj z glasbo težje preživljati pred 20 leti ali danes?
To težko rečem. Sem tudi mentor skupine Mrfy, ki se je ravno zdaj znašla v fazi, v kateri smo bili mi v 90. letih. To je čas, v katerem so skupine polne energije in »grizejo« ter o tem, koliko bodo plačani, sploh ne razmišljajo. Treba se je zavedati, da skupine, še preden sploh doživijo preboj na sceno, včasih nastopajo že več let in s tem pridobivajo izkušnje. Denar takrat ni prioriteta. Menim, da tisti, ki so res pripravljeni trdo delati, lahko živijo od glasbe.
Kaj pa mislite, da lahko na slovenski glasbeni sceni pričakujemo v prihodnjih letih? Omenili ste že Mrfy, tudi Joker Out so v svetu vse bolj prepoznavni ...
Mislim, da je poleg Joker Out in Mrfy še nekaj drugih skupin, ki so res kakovostne. Tudi ti dve skupini sta na sceni že več let, a so se jima vrata odprla šele pred kratkim. Vem, kako fantje strežejo zadevam, in vem, da so pripravljeni v glasbo vložiti ogromno dela. To je nujno potrebno za uspeh.
Kaj je po vašem mnenju recept za dolgo in uspešno glasbeno kariero?
Zase lahko zatrdim, da sem res zaljubljen v to, kar počnem. Za to pa sem bil vedno pripravljen storiti in pretrpeti marsikaj. To je edini nasvet, ki ga lahko podam. Če ljudje niso zares prepričani, da si to želijo početi, in niso v glasbo povsem zaljubljeni, jim ne bo uspelo.
