Kako človek postane vedeževalec? Je to talent, naravna danost ali kaj drugega?
Ni recepta, kako postati dober vedeževalec, niti šole oziroma nekega ustaljenega procesa. Lahko vam zaupam, kako sem to postal jaz. V zgodnjem otroštvu so mi starši kupili karte in že takrat sem sitnaril, da hočem tudi karte za »šloganje«. Sicer smo doma igrali šnops. (smeh)
Kdaj ste začutili, da bi bili vedeževalec?
Trenutka, ko sem si zaželel postati jasnovidec, se ne spomnim. Vsak mi pove svojo zgodbo in sem že čisto zmešan, ne morem podati prav točne informacije o tem. Lahko pa povem, da sem bil že kot otrok nekoliko zadržan in se nisem rad igral z vsemi. Najraje sem bil sam oziroma z res dobrimi sosedi.
Kmalu zatem, ko sem dobil karte, so prišle na obisk prve »žrtve«, znanci, sorodniki, in sem jim kar prerokoval. Nakar se je izkazalo, da sem videl dosti stvari. Smrt, poroko, prepire ... Vendar me še niso čisto resno jemali. Ko je internet postajal vse močnejši, pa sem na spletu objavil prve oglase in ljudje so me začeli klicati. Nekaj let sem delal brezplačno. Poklicali so me samo takrat, ko so kaj potrebovali, in me izkoriščali. Nisem imel denarja, tudi doma nismo bili bogati. Vendar se nihče ni spomnil, da bi mi dal vsaj za kakšen sendvič ali čokolado. Zakaj vse to govorim in ste prvi medij, ki mu to zaupam? Da bi ljudje videli, kako je, saj mi pišejo komentarje, češ da je to dar od Boga in naj kot edini človek na svetu delam brezplačno – pač moram poslušati neumnosti tega sveta ... Jaz pa pravim, da se mora vsako delo plačati pošteno, šele takrat ga bodo ljudje cenili. Veliko sem delal brezplačno in že takrat pomagal ljudem. Zdaj pač za to računam, pa tudi ne poznam nobenega jasnovidca, ki bi delal prostovoljno. Vsi želijo izključno denar.
Spomnim se Dannyja, v svojo oddajo me je tudi povabil, prvič, ko sem bil star 18 let. Takrat me je predstavil vesoljni Sloveniji in še danes sem mu hvaležen za vse, kar je storil. Želim mu veliko vsega dobrega. Vidovitega Milana ne gledam, a ko me ljudje primerjajo z njim, me ne moti. Edino jaz pač sam pri sebi vem, da še nikomur nisem rekel, da mora spiti pol litra žganja oziroma naj tre jajca na glavi. Res je, da se pač zaderem, ljudi v trenutku naderem, a povem realne odgovore, kaj se bo res zgodilo. Kdor tega ne vidi, je pač prismuknjen.
Vedežujete menda v kar devetih državah, katerih? Kako ste prisotni tam, kako premagujete jezikovne ovire?
Delam tudi na Slovaškem in Češkem, v Nemčiji in Švici, Kanadi, na Balkanu. Treba je bilo zavihati rokave in reči: zdaj se moram pač naučiti jezika in delati. Najlažje je reči: ne znam, ne ljubi se mi, ne bom zmogel in podobno. Vesel sem, da sem se naučil češkoslovaško. (smeh)
Vedeževalski honorarji segajo v nebo, telefonske minute so zelo drage, ste tudi vi obogateli?
Obogatel? Ne vem, koliko denarja je tista meja, ko lahko rečemo, da je človek bogat. Priznam, da lepo živim. Pomagam tudi svojim najbližjim. A je treba vedeti, da od cene klica dobi veliko operater, tu so še drage reklame, najem linij in visoki davki. Ko potegnem črto, dobim pač dober znesek v primerjavi s tem, koliko bi lahko sicer dobil. Spoštujem vsak poklic in človeka, in ne glede to, koliko denarja bi imel, bi bil zame isti človek. Pri meni so tudi neprespane noči, veliko sem za telefonom in imam ogromno stresa, težave s počutjem, doživljam tudi izgorelost. Tega nihče ne vidi, ker to nikogar ne zanima, saj je ljudem vseeno zame.
Dobivam reklamacije, ki pa jih vedno ugodno rešim. Imam dokaze na e-pošti. Sem še vedno človek in tudi meni je v interesu, da rešim zadevo, če stranka ni bila zadovoljna. Do zdaj sem se vedno lepo dogovoril in se bom tudi v prihodnje. Pritožujejo se, ker dolgo čakajo na liniji in plačajo veliko denarja. Jaz pač povem, da več kot z enim sogovornikom hkrati žal ne morem govoriti. Ko nastane gneča, pač hitro zapisujem, da poteka čim hitreje. Nimam pa magične palice.
