Miha Kralj ni gospodar prstanov, pač pa sintetizatorjev. Miha Kralj je glasbenik stare garde, ki glasbeno ustvarjanje dojemajo kot umetnost, osebno izpoved, mano za dušo in ne kot večina ustvarjalcev danes le kot goli biznis. Njegova izjemna glasbena pot, raztegnjena čez šest desetletij, ga je peljala od začetkov pop glasbe do nepričakovanega izleta v elektroniko in ambientalno glasbo, ko se je ta šele prav razvijala.
Če niste med najmlajšimi, njegovo glasbo zagotovo poznate. S Kraljem sva sedela malo več kot teden dni pred koncertom ob izidu novega albuma in priznam, da sem imel zaradi vpliva njegovega dela na moje dojemanje glasbe sprva kar precejšnjo tremo. Vendarle, kralj sintetizatorjev je človek, ki navduši z odprtostjo in ki mu je v življenju – vse jasno.
Četrti album
Najnovejši album Paralel Mirror je Kraljev četrti album (po Andromedi, 1980, Odysseyu, 1982 in Electric Dreams, 1985), ki bo osrednja tema koncerta 6. aprila v Kinu Šiška.
»To je prvi album po 38 letih, vinilka. Vmes sem dolga leta igral na Bledu, veliko sem se ukvarjal z videom. Ko sem igral v živo plesno glasbo, sem v ozadju vrtel videoposnetke Bleda in prodajal DVD-je. Leta 2016, ko sem imel koncert v Šiški, pa sem se odločil, da moram vendarle še delati naprej svojo glasbo. Po ene dveh letih sem pa začel spet delati in sem se odločil za vinilko. Zadnji dve leti sem delal intenzivno, tudi po 10, celo 15 ur na dan. Čisto nor.«
Razlika med pop glasbo, ki se jo igra v komercialne namene in avtorsko elektronsko glasbo je velikanska.
»S pop glasbo počasi nehujem, ko pridem domov, potem težko preklopim na svoje, La palome, dunajski valčki…Jaz se moram očistit, da se lahko usedem, plavam ingrem v druge dimenzije, da lahko 'šraufam' zvoke, ne pa da mi po glavi 'zuji', kako bom zapel Sinatro…Tega ne moreš. Čeprav sem v mladih letih, ko sem delal v Emonski kleti, pa lahko zraven pilil svojo glasbo in jo preizkušal na poslušalcih, ki so jo kar dobro sprejeli. Tega zdaj ne počnem več.«
Preskok, dolg skoraj štiri desetletja
Paralel mirror je po besedah tistih, ki so do zdaj slišali novi album, preskok na višji nivo.
»Po odzivih in nakupih vem, da sem šel naprej, čakaš eno kritiko in potrditev in zelo sem zadovoljen, da nisem brcnil temo. Ljudje pravijo, da je fajn posneto.«
Elektronska glasba je od pionirjev kot so Jarre, Kingsley in Kralj postala precej nišna zadeva, sploh v poplavi vse produkcije ljudje tega ne dojemajo več kot nekaj posebnega, s sporočilno vrednostjo. Tudi sam veliki Jean-Michel Jarre je danes le eden od mnogih glasbenikov, ki pravzaprav težko preseneti. Miha Kralj ima to srečo, da je bil zelo specifičen glasbenik v zelo specifičnem okolju, rahlo ograjenem od svetovnih trendov, kjer je lahko neodvisno začrtal svojo pot, ki jo je takrat poslušalstvo (in še danes) dojema kot nekaj revolucionarnega.
»Glasba je sporočilo, potovanje. Prav bal sem se spet približati ljudem, imam kar tremo spet dajati intervjuje.«
Ob običajni glasbi še nekaj novega
Miha Kralj je bil prvi in ostal bo prvi, ki je na tem prostoru začel z elektroniko. In to neodvisno od vpliva ostalih velikanov.
»To je bil slučaj, ko sem šel 1978 igrat v Nemčijo s Prahom za izseljence, sem imel s sabo Hammonde, sintetizatorje, Melotrone in vse to in sem malo igral tudi svojo glasbo, Andromedo sem imel že skoraj narejeno in je bila tam novinarka in je rekla 'a ti veš, da je ta tvoja glasba čist podobna enemu Francozu'. Vprašam, kateremu? Jean-Michel Jarreu. Nikoli slišal za njega. In sem se odločil, da bom kar nadaljeval svojo pot.«
Kljub temu, da je aktualno dogajanje vrnitve Kralja z novim materialom elektronske glasbe glavna tema prihajajočega koncerta, pa bo večina ob njegovem imenu vedno najprej pomislila na Andromedo. Glasbenikov, ki imajo tako prepoznaven odtis tudi pri tistih, ki jih bežno poznajo, je malo in Andromeda je Kralja naredila nesmrtnega.
Zgodba o Andromedi
»Stanoval sem v stari Ljubljani, na Novem trgu, v hiši, ki so jo imeli grofje Auspergerji. Tam sem delal kar nekaj glasbe, energija pa je izjemna z drugačnimi decibeli. Po nekaj mesecih sem prostor doživljal drugače in tam sem začel sanjati to Andromedo, zanima me vesolje, pa grška mitologija in to je potem kar nastalo. Eksperimentiral sem z zvokom, frekvencami, spreminjal…Bila je energija te hiše, ki mi je omogočila, da se odpeljem na potovanje.«
Andromeda pa ni samo glasba, Andromeda je bila dolga leta podlaga počasnih posnetkov poletov v Planici.
»Režiser prenosov je bil pokojni Stane Škodlar in on je opazil, da je med posnetki tišina, zato si je od toncev zaželel nekaj plošč, kjer bi našel kaj uporabnega. Med njimi je bila moja Andromeda in takoj se je odločil, da Andromeda prav paše tja. Dramaturgija in zvok skladbe sta odlično pokrila te polete. In ko je čez nekaj let prišel nov režiser, je to takoj umaknil. In nisem nekaj časa niti vedel, da so isto skladbo uporabljali tudi Švedi.«
Pozneje je glasbo za planiške polete napisal tudi Jani Golob.
Andromede so po Evropi prodali 15, 20 tisoč kosov. Ampak v Rusiji, takratni Sovjetski zvezi, pa je bila druga zgodba. Tam so z izmenjavo zaradi medsebojne poravnave uvoza in izvoza med SZ in Jugoslavijo prodali več kot 100 tisoč kosov plošče, brez da bi Miha to sploh vedel.
»Moja druga žena je bila Rusinja, spoznal sem jo na Bledu in ko je slišala mojo glasbo, je rekla, pa to sem jaz redno poslušala na radiu v Rusiji. Tako, da so me vrteli tudi tam.«
Ko kupiš prvo klaviaturo, jih boš kmalu imel 10
Glasba, ki jo ustvarja Miha Kralj, ima osnovo v sintetizatorjih, ki pa so pri vseh glasbenikih tega kova tudi zbirateljski predmeti. Najbolj dragocen primerek je po njegovih besedah Rolandov Jupiter-8, koliko pa ima vseh?
»Imam ene 22, 23 sintetizatorjev, ene 25 modulov, štiri ali pet sekvencerjev… pa štiri ritem mašine…Zdaj, ko se pripravljam na koncert, spoznavam toliko novih možnosti, da bi včasih najraje vse zbrisal in naredil še enkrat.«
Ker bo večina tudi na odru, bo prenašanje opreme prepustil dvema pomočnikoma in svojima sinovoma. Čeprav je mlad šele nekaj čez 70, med drugim ima tudi črni pas v karateju, vendarle raje stopi kak korak nazaj in vključi še druge. Tudi novi album je samo na vinilki…
»Začudil sem se, koliko ljudi še ima gramofone. Včasih je bila to osnova. Ko sem nekoč igral v Poreču, tam 1983, na festivalu, s Slaki…Ljudje so stali v vrsti in kupovali Andromedo. Naslednji dan ko sem šel do obale, pa sem tu in tam kako videl odvrženo v grmovje. Ampak takrat se je dalo od tega lepo živeti in investirati v opremo.«
RTV Ljubljana ga je odklonila
Pot pionirja ni bila lahka. Na začetku so mu nametali tudi precej polen pod noge. Sploh založba ZKP RTV Ljubljana.
»Če bi lahko mel še eno življenje, bi se lotil enako…«
»Sepe je rekel 'ja' za produkcijo Andromede, Robežnik pa ne. Zdaj sem izvedel šele zakaj, po njegovi smrti. Takrat sem imel inštrumentalno glasbo, on pa tudi,…zgleda sem bil moteči faktor. Njegov izgovor je bil, da delam religiozno glasbo…Saj mi je s tem naredil uslugo. Pozneje sem šel s svojo glasbo k Vilku Avseniku na Helidon, kjer smo delali tudi pesmi za Prah, pa mi je rekel – nesi to Borisu Kovačiču, on je pa urednik za RTB Beograd. Oni so me takoj sprejeli z odprtimi rokami. Dali so mi na voljo vse, studio, podporo, cel teden sem imel na voljo. Producenti so hoteli dodati tudi kitaro, pa sem rekel ne, to je elektronska glasba.«
Tudi politika je včasih posegla vmes…
»Tam 83, 84 za 25. maj bi prvič nastopil pred skupščino, imel sem rakete, ognje, vse plačano, pa pripeljal opremo. Pred mano so nastopili Martin Krpan in so začeli udrihat čez politiko…prišla je policija in vse prekinila in nisem igral. Takrat je dosti poslušalcev prišlo tudi zaradi mene. In je šlo vse v…Pozneje sem imel koncert v Cankarjevem domu, ko je bil sejem znanstvene fantastike, takrat sem pa imel najboljšo plačo. 20 minut sem igral in sem imel na minuto 100 mark.«
Koncert bo zagotovo spektakel
Miha Kralj je vsestranski glasbenik, živa legenda. Čeprav je pionir elektronske glasbe pri nas, je začel s harmoniko, napisal je tudi kar nekaj narodno zabavnih skladb, več desetletij igra komercialno glasbo in nenazadnje, njegova je legendarna zimzelena Sava šumi. Koncert v Šiški seveda v kraljevi maniri ni le zvočno naravnan, pač pa je avdio-vizualni spektakel kot se za to zvrst glasbe spodobi.
»Napiši, da je to multimedijska zadeva,« mi je rekel za konec. »Laserji, projekcije, zvok, Šiška ima enega najboljših avdio sistemov. Na koncertu bodo sedeži, prostora je za okoli 400 poslušalcev, karte so še na voljo, je pa precej zanimanja.«
Torej, za vse, ki v glasbi iščejo nekaj več, predvsem pa vsebino in doživetje, čas je za vrnitev kralja sintetizatorjev.
