Luigina Lollobrigida (tudi Gina ali Lollo) se je rodila 4. julija 1927 v italijanskem Subiacu. Bila je vsestranska ženska s karakterjem – igralka, fotografinja, tudi političarka. Na vrhu slave v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ena najbolj prepoznavnih evropskih igralk, s svojo podobo pa tudi seks simbol mnogih generacij.
V družini izdelovalca pohištva je bila ena od štirih sester in druga najstarejša. Genetika ji je bila naklonjena, saj sta dve od sester še živi, Giuliana (1924) in Maria (1929). V svoji mladosti je delovala kot fotomodel in se udeležila številnih lepotnih tekmovanj, zaneslo pa jo je tudi v italijanski film, sprva v zelo obrobnih vlogah.
Leta 1945, ko je dopolnila 18 let, je začela igrati v gledališčih, a v samo nekaj letih je dosegla preboj, ki ga je malokatera igralka iz njene dobe. Filmska zgodba se je pravzaprav začela 1950 s sporom z razvpitim Howardom Hughesom, ki je z njo podpisal sedemletno predpogodbo za tri filme na leto, a je Gina ni ratificirala in je raje ostala v Evropi. Zaradi tega vse do 1959 ni mogla snemati v Ameriki, saj je milijonar grozil s tožbo. Njena vloga v uspešnici Kruh, ljubezen in sanje (1953) ji je prinesla nominacijo BAFTA in priznanje Nastro d'Argento italijanskega sindikata filmskih novinarjev.
Istega leta je posnela še Provincijalko in Rimljanko (1954), to so bili njeni trije najboljši filmi petdesetih. Snemala je tudi v Franciji za francoske režiserje, njen prvi angleški film pa je bil Udari hudiča (1953) v režiji slavnega Johna Hustona, ne smemo pa niti mimo Grbavca iz Notre Dame (1956), kje je zaigrala skupaj z Anthonyjem Quinnom, pa tudi Solomon in Sheba (1959).
V šestdesetih so se ji končno odprla tudi vrata Hollywooda, kjer je igrala z vsemi velikimi imeni tistzega časa, od Seana Conneryja, do Rocka Hudsona. Z Alecom Guinnessom se je družila v Hotelu Paradiso (1966). Komedija Buona sera, gospodična Campbell iz 1968 ji je prinesla nominacijo za Zlati globus, pa tudi že tretje priznanje David di Donatello, italijansko različico Oskarja. Na žalost se 1960 ni odločila za sodelovanje v Felinijevem Sladkem življenju z izgovorom, da je njen mož založil scenarij.
Ta del njenega življenja je tesno povezan z našimi kraji, saj je bila od 1949 poročena s slovenskim zdravnikom Milkom Škofičem, ki je pustil svoj poklic in postal njen menedžer. 1957 se jima je rodil sin Andrea Milko, 1960 pa se je družina prestavila v kanadski Toronto. Par se je ločil 1971.
V sedemdesetih se je njena filmska kariera že končala. Kralj, kraljica, paž (1972) z Davidom Nivenom je bil eden njenih zadnjih filmov. Sredi osemdesetih je bila del televizijske žajfnice Falcon Crest z vlogo, ki je bila prvotno mišljena za Sofijo Loren. Z drugo italijansko divo sta večino časa veljali za hudi tekmici. V zvezi s filmom je bila tu in tam le še članica žirij na festivalih, saj je uspešno delala svojo drugo kariero – bila je fotoreporterka.
To delo jo je popolnoma prevzelo v drugi polovici sedemdesetih – v svoj objektiv je ujela Paula Newmana, Salvadorja Dalija, Audrey Hepburn, Ello Fitzgerald, uspela pa je celo narediti ekskluzivni intervju s Fidelom Castrom na Kubi.
Divo je zamikala tudi politika. 1999 pri 72 letih je kandidirala za Prodijeve demokrate na evropskih volitvah. Lani, pri 95 letih, je še vedno kandidirala za sedež v italijanskem senatu na listi ISP, novoustanovljeni evroskeptični stranki, tudi takrat neuspešno.
Njeno posteljo so grela znana imena in precej mlajši moški. 1968 je zapeljala priznanega srčnega kirurga Christiaana Barnarda, ki je opravil prvo transplantacijo srca, 2006 pri 79 letih se je zaročila s 34 let mlajšim španskim poslovnežem Javierjem Rigaujem. Zelo rada je govorila o sebi v tretji osebi, v intervjuju leta 2000 pa je povedala, da je študirala slikarstvo in kiparstvo in da je igralka pravzaprav postala po nesreči.
V zadnjih letih je precej trpelo zdravje, lani pa si je zlomila tudi že prej operiran kolk. 16. januarja je še zadnjič zaprla oči. Bila je ena zadnjih še živih igralk zlate dobe Hollywooda.
