Medtem ko vas, Alenka, poznamo po bolj subtilnih zapisih, ste vi, Kamenko, vešči pronicljivo duhovitega pisanja. Vaše knjige hudomušno opisujejo družinsko življenje in vajin ljubezenski odnos. Zadnja knjiga ima naslov Tudi prav. Torej tudi tokrat v njej pritrjujete svoji soprogi?
Kamenko: Ko je izšla moja nova knjiga, sem dal vse svoje štiri knjige kronološko drugo ob drugo in ugotovil, da vidno popuščam. Zadnja knjiga že jasno nakazuje, kje v najinem odnosu je moj prostor. Ramena me bolijo od tega, ko tolikokrat skomignem z njimi, kot bi rekel, ja, tudi prav, karkoli, samo da zaključiva in greva naprej. Ker ni pomembno. Pa kaj če je kozarec tu, in ne tam? Pa kaj če je narejeno drugače, kot bi jaz naredil? Pod črto, in če za trenutek odmislim »literarnega junaka« Kamenka Kesarja, sem realno vedno bolj postavljen moški, čeprav v moški glavi to zveni kot »vedno bolj copata«. Zanimiv paradoks, verjetno ima to kaj opraviti z moško samozavestjo. Bolj sem postavljen, lažje se norčujem iz sebe. Je pa zadnja knjiga po vseh merilih tudi najbolje napisana, kot da bi dozorel kot pisatelj. In prvi odzivi bralcev temu pritrjujejo.
Ampak vidi se, da se imata iskreno rada. Zdi se, kot da sta se v vajinem primeru našli duši dvojčici …
Kamenko: Če govorim zase, bi rekel, da sem vstopil v povsem novi svet. Svet, kjer se moški in ženska pogovarjata. Svet, kjer ni ne prav ne narobe, so različne poti in midva se morava pogovoriti in dogovoriti, katera je za naju najboljša. Seveda velikokrat boli. Ego boli. Zakaj bi zdaj midva naredila drugače, če sem pa jaz, ko sem bil sam, naredil dobro? Proces, ko moram ponotranjiti to, da nisem več jaz, ampak midva, boli. Je mučen, to učenje še traja, nekateri vzorci imajo korenine v petah, je pa teh situacij, bolečin že tako malo, da je užitek tako sobivati. Pa še nekaj novega se je zgodilo. Občutek varnosti, da lahko povem. Mi, moški, nimamo takšnih prijateljev, kot jih imate ženske ‒ da si vse poveste, da lahko daste iz sebe. Mi smo naučeni biti bolj pavšalni, bog ne daj, da bi se kdo preveč razgalil.
Alenka: Lepo ste to rekli: res sva se našla. Meni se zdi, kot bi vse življenje prehodila, da sem našla pot do Kamenka. Tako lepo Kamenkovo srce objame moje srce. V meni vidi svetlobo, v meni vidi vse najboljše. Tako kot jaz vidim v njem. Vidim vse razkošje mehkih, prijaznih čustev. Meni se zdi izjemno, da je to moj moški.
Kaj je tisto, kar plemeniti vajin odnos? Kaj je po vajini izkušnji bistvo za kakovosten odnos?
Alenka: Bližina. Vse, kar naju druži, stika, veže med seboj. Da sva se sposobna pogovarjati, se poslušati, biti skupaj. Nedvomno pa je začimba najinega odnosa smeh. Toliko, kot se midva presmejiva ... Tudi takrat, ko stvari niso rožnate, najdeva nekaj, zaradi česar se lahko nasmejiva.
Kamenko: Se strinjam, veliko se pogovarjava, smejiva, saj se kdaj tudi spotakneva. Tu sem namerno uporabil lepšo besedo od skregava ali prepirava, ker je res spotik, trenutek, ko pozabiva, da sva toliko primerov rešila s pogovorom, objemom. Pa otroci so seveda tisti, ki skrbijo, da sva v ravnotežju in da so prioritete prav postavljene.
Sta zaradi ljubezni, ki jo imata, postala drugačna?
Alenka: Zase lahko rečem, da sem postala veliko bolj umirjena, bolj prizemljena, predvsem pa nimam več toliko strahov. Kot bi podrla zidove, podrla ovire, ki so me dušile. Kot bi vdihnila in se odločila, da bom začela živeti.
Kamenko: Oh, nedvomno, če bi se zdaj srečal tak, kot sem bil pred 12 leti, se ne bi prepoznal. Imam čisto drugo samozavest, bolje vem, kdo sem in kaj želim.
Kaj vama pomaga skozi »senčnejša« obdobja?
Alenka: Meni vedno pomaga objem. Objem ima zame protibolečinski učinek. Pomiri me, me navda z energijo in spoznanjem, da bo vse v redu. Temu sledi pogovor. Ko lahko Kamenku povem vse, kar me boli. To je privilegij.
Kamenko: Meni pomaga dvoje: ali popolni mir, da določene zadeve razčistim s sabo, in pa pogovor z Alenko; oziroma bolj, da jaz govorim in Alenka samo posluša. Zanimivo, a ne, postajam ena takšna ženska. (smeh) »Jaz ti bom povedal, kaj mi leži na duši, ti mi pa nič ne rešuj, samo poslušaj me, tudi če bom eno uro govoril, pusti me in me poslušaj in me na koncu objemi. Brez besed. Brez pametovanja. Brez nasvetov. Za to bo še čas. Zdaj potrebujem objem.«
Dobre odnose ohranjata tudi s svojima prejšnjima partnerjema. V čem je skrivnost?
Kamenko: Odrasli smo. In otroci so brezkompromisna prioriteta. Je prepir dober za otroke? Ni, za nikogar ni. Torej poglejmo, kako lahko stvari rešimo na lep način. Kdaj popusti ena stran, kdaj druga, občutek na obeh straneh mora biti dober, vsak mora kdaj tudi kaj požreti, brez tega žal ne gre, in sčasoma to postane del vsakdana, kjer vsi vpleteni vemo, da se lahko za vsako stvar dogovorimo in pogovorimo.
Alenka: Tako, kot je rekel Kamenko. Odrasli smo in v svoje središče postavljamo otroke. Vse drugo ni tako pomembno. Moj nekdanji mož je oče mojih dveh otrok, in zato v mojem življenju neprecenljiv. Brez njega ne bi imela Neli in Line.
Vaju je kdaj skrbelo, da se otroci morda ne bodo razumeli?
Kamenko: Seveda, skrbi naju tudi zdaj, sicer zelo, zelo redko, a vendar, če se otroci razumejo, pomeni, da z Alenko očitno nekaj delava dobro. Na srečo so otroci eno samo veliko srce in sva lahko glede tega skoraj brez vsake skrbi.
Alenka: To, da se otroci ne bi razumeli, je bila najina največja skrb. Na srečo je bila povsem odveč. Od prvega trenutka so otroci med seboj v redu, pa ne samo v redu. Mlajši sta veliki prijateljici. Od svojega drugega oziroma tretjega leta starosti živita skupaj, ne poznata drugega življenja. In najbolje se poznata. To je najlepše, to je odraz vsega, kar midva predstavljava. Kar midva sva. In res sta Tara in Lina pravi zaveznici. Srce nama igra ob tem. In imata naju radi. Ali ni to kičasto?
Pa vajine želje za letos?
Kamenko: Oh, zdaj je vsako leto brez izjeme divje in nepredvidljivo, sploh si ne želim ničesar več razen zdravja vsem in tega, da smo kot družina skupaj in srečni ter da se imamo radi.
Alenka: Samo da bi bili zdravi. Vse drugo je bonus.
