Estrada

Domen Lorenz - V mislih stojim na odru pred publiko in igram

L.K.
9. 11. 2022, 12.00
Deli članek:

Ko sem bil star štiri leta, sem pa pisal Miklavžu, naj mi prinese violino. In mi jo je res.

Rober Balen
Domen Lorenz je violinist, ki izhaja iz znamenite glasbene družine Lorenz.

Domen Lorenz je violinist, ki izhaja iz znamenite glasbene družine Lorenz. Oče je bil znani violinist in pedagog Tomaž Lorenz, ki se je v spomin Slovencev najbolj usidral kot član komorne zasedbe Trio Lorenz, mama Alenka je pianistka. Tako se je Domen z glasbo, ki je dodobra zaznamovala njegovo življenje in mu daje tudi kruh, srečal že v zibelki. Stalni člani SNG Opera in balet Ljubljana je že skoraj desetletje, v orkestru igra prvo violino, dejaven pa je tudi zunaj matične hiše, saj poleg klasične glasbe rad okuša tudi druge zvrsti.

Kdaj ste, kot otrok glasbenikov, prvič vzeli v roke kak inštrument?

Pravzaprav starši v mojih zgodnjih letih niso bili prepričani, da bom tudi jaz glasbenik, sprva je namreč kazalo, da nimam posluha. Še preden sem pokazal zanimanje za glasbo, sem začel s plesom v Kazini, a tudi tam ni šlo ravno dobro. Bil sem namreč precej samosvoj otrok in so se mi koreografije zdele dolgočasne. Potem pa sem začel z mamo hoditi na akademijo k sopranistki Ireni Baar, kjer je mama delala kot korepetitorka, in bilo mi je všeč. Morda je bilo že takrat določeno, da bom nekoč delal v Operi (smeh).

Koliko ste bili stari?

Tri ali štiri leta, tja sem hodil namesto v vrtec. Spomnim se, da so tisto leto delali Čarobno piščal in ta opera me je povsem očarala. Mama mi je kupila kaseto in sem jo tudi doma veliko poslušal.

Tako natančno se spomnite?

Da, zelo veliko se spomnim iz tega zgodnjega obdobja. Spomnim se piknika pri Ireni, pa kako sem se pod klavirjem igral z avtomobilčki. Ko sem bil star štiri leta, sem pa pisal Miklavžu, naj mi prinese violino. In mi jo je res. Ampak takrat sem tudi ugotovil, da Miklavž ne obstaja, saj je bila violina zame prevelika, zamenjat pa jo je nesel kar moj oče. A violina je bila tu in začel sem se jo učiti pri profesorju Arminu Sešku.

Torej vaši prvi učitelji niso bili starši?

Ne, z mamo sem sicer vadil skupaj do trinajstega ali štirinajstega leta, bila je zraven pri mojih urah s profesorjem in ko sem vadil doma. Očetu pa je moj profesor prepovedal, da bi karkoli delal z mano, iz preprostega razloga, da ne bi imel že na začetku dveh različnih šol. Tako se je oče le občasno oglasil s stopnišča, če sem kak ton narobe zaigral, sicer pa se ni vpletal. Mama pa me je korepetirala in z mano vadila.

V stanovanju ste imeli neki poseben glasbeni prostor?

Ja, še zdaj ga imamo. Starši so uredili posebno sobo, rečemo ji klavirska soba, prostor je nad strojnico dvigala in ima dvojno dno, tako da je res dobro zvočno izolirana in se ven nič ne sliši.

Kako to, da ste že tako majhni izbrali prav violino? Niste bili nikoli nestrpni, ker traja dlje časa, v primerjavi s klavirjem recimo, da izvabiš melodijo?

Res je, klavir že od začetka lepo zveni, osnove se hitreje naučiš, a težave pridejo kasneje. Vsak inštrument predstavlja poseben izziv. Je pa učenje proces, ki se nikoli ne konča. Najbrž sem ravno zato izbral violino.

Igrate v operi, vam je klasična glasba najbolj blizu? Si privoščite kake sprehode zunaj nje?

Da, sprehajam se med vsemi možnimi glasbenimi zvrstmi, zdaj igram v romski etno zasedbi Brizani in Amala. Od nekdaj me je privlačila ulična glasba. Ko sem kot otrok zagledal ulične glasbenike, me mama nikakor ni mogla odvleči stran. In že pri šestnajstih sem se po naključju znašel v etno gipsy bandu.

Osebni arhiv
Domen Lorenz je prva violina v SNG Opera in balet Ljubljana.

Kaj vam pomeni tovrstna glasba?

Ne vem, mogoče odklop. Predvsem sem nerad omejen na eno glasbeno zvrst, poleg tega pa me zanima, kaj se vse da z violino narediti in kakšne zvoke in efekte iz nje izvabiti.

Ste kdaj igrali s Triom Lorenz, v katerem sta bila poleg vašega očeta še njegova brata Primož in Matija?

S triom ne, smo pa po Primoževi smrti naredili koncert, na katerem smo nastopili z očetom, mamo in Matijem. In enkrat sva z očetom igrala dvojnega Bacha z orkestrom mandolin. To je vse, kar sem sodeloval z Lorenzi, žal.

Ni bilo priložnosti?

Ne vem, najbrž tudi to, a po drugi strani sva bila z očetom tako različna glasbenika in človeka, da je bilo bolje, da nisva igrala skupaj. Zakaj bi bila zaradi enega projekta skregana (smeh).

Violina zahteva dobro telesno pripravljenost, kako skrbite za to plat igranja?

Res je, violina je tudi s tega vidika zelo zahtevna, ker pri igranju delajo na eni strani telesa ene mišice, na drugi strani pa povsem druge. Meni so se že pri sedemnajstih prvič vnele mišice na rami, kar smo potem sanirali s popravo tehnike igranja. O tem me je veliko naučil moj profesor violine Gorjan Košuta. Bolečine lahko izzovejo že najmanjši nenadejani gibi, na primer, če imaš med igranjem premalo prostora. Pojavi se bolečina, mišice so lahko preveč zategnjene ali preohlapne. Sam zaradi tovrstnih težav nekaj časa nisem mogel igrati, zaradi tega sem hodil tudi na fizioterapije. Zdaj sem dobro, vendar skoraj vsak dan kaj delam, vadim jogo, dvigam uteži, delam dihalne vaje po metodi Wima Hofa, pa tudi pri igranju sem bolj pozoren na dihanje in pravilno držo.

Pa psihološka priprava? Vas kaj trema daje?

Oja, imam tremo, proti njej se borim z meditacijo in dihanjem. Zlasti se mi je pojavila v zadnjem času, po karanteni, ko nismo dosti nastopali. Ko sva z mamo po nekaj letih skupaj igrala koncert, sem prav na ta dan še izvedel, da sem pozitiven na virus covid-19. Na odru sem imel občutek, da gorim, zato sem bil primoran prekiniti igranje. Seveda je huje, ko igram samostojni koncert, v orkestru je lažje, človek se nekako skrije v skupini. Trema se še pojavlja, vem, da je psihosomatskega izvora, kaže se kot nekak krč, tresenje, ki me zajame. Vendar sem osvojil nekaj trikov, da jo lahko premagam.

Igrate prav vsak dan?

Skoraj. Na povprečen dan imam violino v rokah vsaj tri ali štiri ure. A pridejo dnevi, ko mi gre kaj narobe in se slabo počutim, takrat poslušam svoje telo in svoji violini rečem, draga moja, danes bova počivala. Ampak tudi v dnevih počitka se marsikaj zgodi v možganih in naslednji dan pogosto z lahkoto zaigram kaj, kar mi je sicer delalo težave.

Torej igro vizualizirate?

Da. Moč vizualizacije sem odkril, ko sem se pripravljal na izvedbo Čajkovskega s Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije. Vsak večer sem se po vadenju ulegel v posteljo in poskusil v mislih priti čim dlje na pamet. Ko se je kje zalomilo, sem pogledal v note in šel še enkrat od začetka.

V mislih berete note ali kako?

Ne, v mislih stojim na odru pred publiko in igram. Če gre kaj narobe, grem od začetka, dokler ne teče vse tako, kot mora. S tako pripravo sem na odru sproščen, kot bi ležal v postelji.

Darja Štravs Tisu
Poleg klasične glasbe rad okuša tudi druge zvrsti.