Zabavni Jure Godler velja za vsestranskega ustvarjalnega »wunderkinda«, ki dela to, kar želi. Dobesedno. Ima veliko nenavadnih hobijev, na trenutke je malce čuden, a vedno sila zabaven, v zadnjih letih pa se je dodobra uveljavil tudi kot pisatelj, saj je nedavno izdal že svojo peto knjigo. Sicer pa se je Jure gledalcem prikupil s številnimi vlogami tako na televiziji, radiu, pa tudi na odrih.
Jure, najprej iskrene čestitke ob izdaji najverjetneje še ene knjižne uspešnice Doktor Nobody. S čim ste nam tokrat začinili zgodbo?
Najprej hvala za lepe besede, zelo prijazno. V prejšnjih dveh romanih Casino Banale in Vohun, ki me je okužil, sem se osredotočal na zabavnost, inkompetentnost štorastih tajnih agentov, v tretjem delu pa sem se posvetil predvsem maščevanju. Gre za bolj resen roman. Še vedno nastopajo isti liki, tematika pa je veliko bolj mračna kot v prejšnjih dveh knjigah. Prisotna je lahka nota karakterjev, osrednja tema pa je, kot sem dejal, grdo maščevanje.
Kakšna je vaša definicija maščevanja?
Ti meni to, jaz tebi to! In če med zamero in dejanskim maščevanjem mine ogromno časa, je maščevanje še slajše, še bolj smrtonosno. V novem romanu to doživi glavni junak Spencer.
Kdo pa je doktor Nobody, po katerem ima nova knjiga naslov?
Je glavni zlikovec tega romana. Gre za nekdanjega specialnega agenta britanske agencije MI6. Bil je takšen mojster v preoblekah, pri igranju likov, da se ga je oprijel vzdevek doktor. Nobody pa zato, ker je imel toliko likov, da je svoj karakter popolnoma izgubil.
Je kakorkoli povezan z grehom enega izmed junakov?
Seveda. To je človek, ki goji zamero do Spencerja. Vrne se iz preteklosti ... in Spencerju realnost spremeni v velik pekel.
Vaš lanski roman je bil odlično sprejet med bralci, tudi med kritiki. Kaj pričakujete tokrat?
Upam, da bodo tudi novega z veseljem sprejeli. Nisem ljubitelj »kalupskih« žanrov. Obožujem mešanico akcije, komedije, drame. Menim, da mora avtor bralce tako nasmejati kot tudi šokirati; ustvariti mora akcijo. Rad imam, da se bralca zgodba celovito dotakne, da vsebina ni žanrsko zarezana v eno smer.
Pa se malce posvetiva vašemu ustvarjalnemu procesu. Kako razvijate vsebino, kako zgodba nastaja?
Osnovno zgodbo napišem na nekaj straneh, jo razvijem, potem pa se začne faza »researcha«. Tokrat sem si zadal kar precej izziva, saj je v zgodbi opisan napad na Nuklearno elektrarno Krško. Potrebno je bilo kar nekaj raziskovanja. Sledi pisanje poglavij, natančnih sinopsisov. Preden grem pisat, imam namreč pripravljene sinopsise vseh poglavij, tako da je knjiga na neki način skoraj končana. Na koncu se lotim zgolj proze, dialogov, akcije ... V dobrih dveh mesecih je roman končan.
Vam kdaj zmanjka idej? Slavna Margaret Atwood namreč pravi, da največji problem pisanja ni pomanjkanje idej, temveč motnje. Kaj je tisto, kar vas največkrat zmoti?
Točno ta citat sem zasledil pri njej, in sem si rekel: »Oh, še kako imate prav, gospa«. Tudi pisatelj Robert Ludlum je dejal, da se vedno prebuja ob pol petih, pelje psa na sprehod, potem pa začne pisati. Njegov proces pisanja traja neprestano od petih do devetih, potem se namreč začnejo oglašati telefoni. Pri meni je malce drugače ... Ob devetih še spim in telefoni so tisti, ki me zbudijo. (smeh) Zato sem ubral drug ritem – največkrat pišem zvečer.
Naj vas malo izzovem. Če bi izbrali enega literarnega junaka, lahko je tudi filmski, kdo je osnova vašega fantazijskega sveta?
Moj najljubši literarni lik je Stephen Dedalus iz Ulyssesa. Morda je to lik, ki sem mu najbolj podoben. Dajem vtis, da sem mišičast, »kul« moški, pa v resnici nisem. (smeh) V bistvu sem sramežljiv, razmišljujoč moški, ki bere poezijo, je prepečenec in pije kamilice ob praznikih.
Kaj pa če bi sebe postavili v enega izmed svojih del? Kje se vidite, kateri lik bi odigrali?
Bil bi mešanica Spencerja in gospoda Novaka. Križanec med njima. Moji liki so konglomerat več različnih ljudi. Tudi svoje karakterne lastnosti vključim vanje. Iskreno, v resnici sem malce doktor Nobody. (smeh)
Nekoč ste dejali, da vam ustreza ustvarjati med štirimi stenami, zaprti, s pisalom v roki. Je na neki način to vaša terapija, pobeg pred »ponorelim svetom«?
Rekel bi, da je. Delo v vlogi televizijskega voditelja je precej zahtevno. Snemanja so zelo naporna, zato zelo cenim svoj zasebni čas in ga ne želim deliti z javnostjo, čuvam ga zgolj zase. Na neki način je to terapija in odmik. Jaz temu pravim – moji dnevni mini dopusti. Nerad hodim na oddih za teden, dva, tri, mesec ...
Ko pa greste na dopust, greste zagotovo s knjigo v roki?
To pa absolutno. Berem nenehno. Mislim, da je treba brati, predvsem če pišeš knjige. Možgani, »bralna mišica«, delujejo po principu – bolj jo boš treniral, močnejša bo.
Nam za konec zaupate, kaj nas čaka v bodoče – kam gre trilogija, kam nas pelje zgodba?
V bistvu grem v smeri dogajanja v svetu. Lahko povem zgolj to, da bo naslednji roman v vojnih vodah oziroma v okolju ...
