Z Jožetom Potrebuješom sta skupaj napisala novo pesem za Ansambel Saša Avsenika. Kako je prišlo do tega?
Jože Potrebuješ mi je že večkrat mimogrede omenil, da bi se morala lotiti pisanja besedil za pesmi, ker kljub temu, da nimam nekega hudega pevskega posluha, imam občutek za glasbo. Ko prvič slišim neko pesem, takoj vem, ali ima nekaj, ali nima. Tudi sicer pišem scenarije za svoje oddaje že od nekdaj. Če pa se mi je kdaj zgodilo, da so mi dali scenarista, se je izkazalo, da to nima smisla, saj meni res težko kdo polaga besede v usta. Jože je torej opazil, da imam neko žilico, kot se temu reče. Poslal mi je melodijo, ki jo je ustvaril Sašo Avsenik. Pesem ga je očitno dovolj prevzela, da jo je poslal tudi meni, da naj razmislim, ali bi se tukaj dalo napisati kakšen ’lušten’ tekst. To je bilo nekega popoldneva v tem poletju in kar med popoldanskim gospodinjenjem sem za trenutek sedla, 'odložila delo' z velikim veseljem in napisala osnutek ter ga poslala Jožetu. Pravzaprav sem se posnela in avdio posnetke poslala Jožetu. In potem se je delo pravzaprav šele dobro začelo. Nastajanje pesmi je kar proces.
Kako je pisati skupaj, je bila to dobra izkušnja?
Ko sem mu poslala prvi osnutek, sem zraven napisala, da če misli, da to ni za nikamor, bom vzela kot dobro vajo oz. šolo. Jože, ki je tudi takšen, da mu je nekaj lahko takoj všeč ,ali pa mu ni, mi je napisal: 'ne, ne, to je top!' To me je malo presenetilo, ker v tisti fazi nisem videla še ničesar, kar bi bilo top.
Pri rimah in ritmu, kajti jaz ne vidim problema, če je kje kak zlog viška ali premalo, ampak očitno je ustvarjanje pesmi pravzaprav matematično delo, kjer je treba šteti zloge in ko je neka misel, ideja, domislica dobra, moraš najti način, da tega hudiča potem spraviš v rimo.(smeh) Jože ima izkušnje, kaj deluje in kaj ne. Na koncu se debata vrti okoli tega, ali se bolje sliši 'bom stara trideset let' ali 'bom kmalu trideset let'. Ali je bolje 'še tisoč let' ali 'še vrsto let', ali je beseda 'bankica' primerna. Jože je tu imel nekaj pomislekov, pa sem vztrajala, da ko moraš komu posoditi denar, rečeš pač, da si ti banka. Torej bankica! (smeh).
Je pesem osebno izpovedna ali ne? V pesmi omenjate več tipov moških, ste to znanje črpali iz lastnih izkušenj?
Pravzaprav pesem je osebno izpovedna in sem dejansko črpala iz lastnih izkušenj. Tudi meni se je zgodilo, da sem kdaj imela kakšno zvezo, ko sem si želela, da bi šla s kakšnim fantom skupaj živet. Pa se to kar ni zgodilo, kajti fantu, ki je bil takrat še študent, seveda ni padlo na kraj pameti, da bi se odselil od mame, kjer je bil vedno poln hladilnik, in živel s punco. To mu ni preveč dišalo in seveda sem ga potem pustila. Pogosto se mi je zgodilo, da sem kakšnemu fantu tudi posojala denar. To je v modernih časih namreč pogost pojav. Ne boste verjeli, koliko je takšnih žensk, ki partnerju posojajo denar. S tem sicer ni nič narobe, prav je, da si posojamo denar, ni niti pomembno, ali moški ženski ali ženska moškemu. Me pa definitivno moti, da se v družbi prevečkrat govori, kar tako malo na pamet, da ko si ženska nekaj zaželi, dobi od partnerja kreditno kartico. Oprostite, jaz nobene kreditne kartice od nobenega moškega še nikoli nisem imela v rokah, v smislu, da bi mi jo nekdo dal, da si lahko grem z njo kaj kupiti. Nikoli. Moram priznati, da je bila moja kartica večkrat v igri (smeh).
Kakšno je sporočilo pesmi?
Sporočilo je, da ni nič narobe z iskanjem pravega in da nikjer ne piše, da je prvi že pravi, to so pravljice. Ampak da je v obdobju iskanja to treba početi sproščeno, da nisi v nekem krču, da je treba najti ’ta pravega’ in kdo je sploh ’ta pravi’? Ko je nekdo tako obseden z iskanjem pravega, lahko oddaja znake obupanosti in se še bolj vrti v začaranem krogu. In potem so te ženske, ki so že meji obupa, najbolj ogrožene, saj se fantje ravno s takimi najraje igrajo. Fantje to obupanost pač hitro zavohajo. Ženska naj pri iskanju vseeno, kako naj rečem, gre v to igro v smislu, da mogoče nekaj bo, mogoče ne. Se mi zdi, da se na tak način lahko stvari prej zgodijo kot v tisti togoti.
Ne predstavljam si, da bi vodila oddajo, ki je ne bi tudi soustvarjala. Pri Črnem Petru smo najožje jedro oddaje Jože, Sašo Đukić in jaz. Sama želim biti zraven tudi pri montaži, ker želim, da na koncu predstavimo točno tak izdelek, kot smo si zamislili. Na snemanju pride do nepredvidenih situacij, ki lahko delujejo ali pa ne in šele v montaži vidiš, da je nekaj, kar se je na snemanju zdelo zanimivo, pravzaprav dolgočasno in to odstraniš. Z oddajo je veliko dela: od osnovne ideje, do klicanja gostov, pisanja scenarija, sestankov, potem pridejo odpovedi gostov, iskanje alternativ, sam snemalni proces, ko moraš biti spočit, miren in skoncentriran ter montaža. Neka oddaja ima lahko deset, petdeset sodelavcev. Večina jih pride opraviti svoje delo. Tisti, ki sestavljajo jedro neke oddaje, pa morajo zanjo živeti in jo imeti rad kot svojega otroka! Kar pomeni, da jo delaš tudi, ko si bolan, tako kot otroka neguješ, pa čeprav si bolan sam. Stoodstotna predanost! Verjetno se ravno tu z Jožetom najdeva. Morda sem se nekaj te norosti navzela od njega. Ali si pri stvari ali pa nisi. Jože je rad s tistimi, ki so pri stvari. On ne razume, zakaj bi se nekdo z nečim ukvarjal samo zaradi denarja. Mora biti prisotna tista 'afektiranost' do projekta. Potem ima smisel. Mnogi namreč mislijo, da fura Čuke zaradi denarja. Ne. On to dejansko živi in se s tem predano ukvarja 24/7.
Trenutno vas gledamo v komentatorski oddaji Exatlon: Brez cenzure. Kako je voditi tako oddajo? Ste spremljali prejšnje sezone?
Zadnja leta poleg glasbenih oddaj vodim tudi različne komentatorske oddaje resničnostnih šovov in ta format mi je res pisan na kožo. Zakaj? Ker sem tudi zasebno precej nagnjena k analiziranju marsičesa. Lahko sedim ure in ure z nekom in premlevam to in ono. In če želim, lahko imam mnenje o vsem. Priznam da sem se z leti začela manj ’sekirati’ in nimam več potrebe, da imam izdelano mnenje o vsem. A ta ’talent’ še zmeraj leži tam: tudi če bi bila moja naloga, da komentiram rožico, ki tam raste - pa priznam, da me hortikultura ne zanima preveč - bom komentirala toliko časa, kolikor boste hoteli. To je nenavaden in večinoma neuporaben talent, a meni pride kar prav. Morda sem se v tem prostem govoru 'po Prešernu' še najbolj še najbolj izurila v časih, ko sem sodelovala s Sašem Hribarjem. Ne glede na to, a smo bili s Sašem v radijskem studiu ali na odru, si, ko ti je Sašo z roko nakazal, da kar nadaljuj z govorjenjem, v sebi našel neverjetno moč in govoril, dokler ni zamahnil z roko, da se ustavi. To je potem kar neka veščina, ki ko jo enkrat naštudiraš, nikoli ne pozabiš. In rdeča lučka na kameri neusmiljeno gori, tudi če je že zdavnaj zmanjkalo teme za komentiranje. Kdo jo bo zapolnil, če ne voditelj? Se boš zanašal na nezgovornega gosta? To je tvegano. Glede Exatlona pa je tako, da prve sezone nisem intenzivno spremljala. Tega niti ne skrivam. Morda me oddaja na začetku ni toliko pritegnila zato, ker sem človek, ki ga zanimajo predvsem ljudje in ne toliko goli šport. Torej bolj kot skok čez prečko, me zanima, kdo je ta človek, ki je skočil čez prečko. Kaj je dal za sabo in kako se sooča s pritiski.
Franka sem že poznala, kajti bil je eden od kandidatov za mojega sovoditelja v zadnji sezoni oddaje Pri Črnem Petru. Ker na koncu nismo izbrali nikogar, si bom očitno morala izbrati sovoditeljico. Pri tem je tudi ostalo in če bomo doživeli novo sezono oddaje Pri Črnem Petru, bomo ideje usmerili v to smer. Imam pa v spominu, da je bila oddaja, kjer je nastopal Franko, ena bolj gledanih oddaj. Ta Ajdovec ima svojo publiko, svoje oboževalce in to niso le mlade punce, ampak tudi starejše gospe. Franko je en tak ’sanjski moški’, če se smem tako izraziti, vsi ga imajo radi. Chorchypa pa nisem poznala od prej, ampak sva se nemudoma začutila, ko sva se spoznala, nenazadnje sva ista generacija. Všeč mi je, ker ne blefira, všeč mi je njegov borčevski odnos do življenja, kajti nič mu ni bilo položeno v zibelko. Konec koncev tudi meni ni bilo in na osnovi tega imava medsebojno spoštovanje, na katerem lahko gradiva.
Bi se sami kdaj prijavili na šov oziroma tekmovanje tipa Exatlon?
Ko sem začela gledati 2. sezono, sem dobila neizmerno željo, da bi se tudi sama preizkusila na poligonu, da bi tekla kot tekmovalci, ki jih gledamo. Nato sem šla sama na poligon v Woop in ugotovila, da je to resnično naporno, da moraš imeti res kondicijo, saj sem skoraj izdahnila. Za trenutek sem celo pomislila, da če bi naredili Exatlon znanih Slovencev, bi lahko sodelovala. No, ko sem enkrat izkusila pravi poligon, sem to idejo hitro opustila, ker to res ni mačji kašelj.
S kom pa radi sproščate adrenalin – športate sami ali v skupini, s trenerjem ali prijateljicami?
Zaradi obilice dela in skrbi za družino se premalo ukvarjam s športom. Če imam čas, tečem v naravi. Večkrat grem kar sama in ta samota mi ustreza. Med tekom nimam potrebe po govorjenju. Zelo rada imam tišino. Marsikdo ne verjame, a izjemno uživam, ko sem lahko samo tiho.
