So vam že kdaj rekli, da ste kot maneken?
Presenečen sem nad tem. Moja samopodoba ni bila nikoli taka. Ob takih pripombah sem odvrnil: Kaj? Hvala lepa, bom povedal atu in mami in se jima zahvalil za dobre gene. (nasmešek) Zelo sta bila vesela in sta se zelo nasmejala.
A gotovo vam je kdo rekel tudi kaj v smislu: Ta je prelep za informativni program!
Od malega sem želel biti bralec novic. Poslušal sem 1. program Radia Slovenija in ponavljal besedilo za bralci. Moji prvi službi sta bili na radiu v Mariboru na komercialnih postajah, nato so me povabili na TV Maribor, kjer sem bil še dopisnik za TV Slovenija. Moje delo so opazili v Ljubljani in nekaj časa sem se v Ljubljano vozil na poročila in hkrati opravljal delo tam ter na radiu SI. Potem se je preselilo tudi moje zasebno življenje in sem zdaj na TV Slovenija.
Vam niso predlagali, da bi šli v razvedrilni program? Da bi bili novi Stojan Auer, ker pač prihajate iz Maribora, če se malo pošalim?
Ne, nikoli ni prišlo do tega. Občasno so me vabili, da bi kaj vodil, a je treba imeti meje pri tem, kaj počneš. Če ljudje človeka poistovetijo z eno glavnih informativnih oddaj, težko narediš tak preskok. Seveda je lahko kdo dober na več področjih – ampak gledalec mi mora zaupati, in ker gre za različne žanre, bi gotovo zaradi tega izgubil kredibilnost. To zaupanje človek doseže s kilometrino, delom na sebi.
Spremljate tudi druge informativne oddaje?
Seveda. V zadnjem času, ko nas je vse manj, težko vse pokrijemo in spremljamo. Zato je preverjanje informacij še bolj potrebno.
Urednik ima torej težavo, ker ne ve, koga poslati na teren? Koliko to zadeva vas?
Tudi luknja lahko nastane v programu, informacij ni. V tistem trenutku se prispevki malo podaljšajo. A dejansko vse stvari niso pokrite in tega si gledalec ne zasluži. Zasluži si vse informacije dneva, da mu ni treba iskati in brskati drugod, ker je to osnovno poslanstvo javnega medija. Smo kadrovsko podhranjeni, vodstvo pa ne naredi ničesar, da bi se uredništvo okrepilo, ampak vlaga drugam in krepi druga uredništva.
Ali kaj sodelujete z zloglasno Panoramo?
Za zdaj do sodelovanja ni prišlo. To določa vodstvo, ki si je očitno želelo, da bo en informativni program na 1. sporedu in en na 2. Logične razlage ne najdemo, ker se takoj po Dnevniku na drugem sporedu ponovijo iste stvari …
Problemi na RTV SLO se vlečejo že nekaj časa. Na žalost ste tisti, ki se izpostavljate, v manjšini, glede na to, koliko je zaposlenih.
Ne bi rekel, da nas je malo, ki stavkamo, je pa res, da se je glavno breme prevalilo na informativni program, ker se tu najbolj občuti pritiske. So se pa stavki pridružili snemalci, režiserji, tajnice režije, ljudje iz drugih programov, kot so izobraževalni, del otroškega, mladinskega, razvedrilnega, skratka iz vseh struktur televizije, čeprav vodstvo razlaga, da stavka samo informativni program, nas 180. To je čisto zavajanje!
Sliši se, da se v stavko ne vključujejo tisti, ki menijo, da jim je čisto v redu, in pozabljajo, da bodo nazadnje na udaru tudi oni.
Saj imamo tudi v informativnem programu posameznike, ki se jim zdi, da je stavka nepotrebna. Te politika vabi v oddaje, kjer trdijo, da Slovenija ne potrebuje zakona, ki bi politiko umaknil s televizije. Stavka je potrebna, ker padajo standardi, kakovost dela, informiranost javnosti …
Bojim se, da javnost sliši samo, da ena ali druga politika meša štrene. Ni dovolj jasno, da je stavka potrebna predvsem zaradi vodstva, ki nima pojma o medijih nasploh. Politika je nastavila ljudi, ki ne ločijo novinarskih zvrsti!
Strinjam se. Ukinili smo oddaje, ki jih je, kar zadeva informativni program, nacionalna televizija imela edina. Tega nismo nadomestili in ta manko se je hitro pokazal, recimo ko se je zgodila vojna v Ukrajini. Vodstvo se je odločilo, da bo skušalo popraviti svoje slabe poteze, pa je zaradi nestrokovnosti in nepremišljenosti naredilo ravno obratno. Težko diham, ko govorim o tem, ker se stvari samo še slabšajo! Komunikacija med vodstvom in zaposlenimi je slabša, odgovorne urednice uredništvo že dolgo ni videlo. Tudi takrat, ko so sklicani sestanki, da bi se dogovorili stvari in prevetrili, so v zadnjem hipu odpovedani ali prestavljeni za nedoločen čas.
Bizarno je, da se ob zakonu in spremembah na RTV SLO ne govori o drugih oddelkih, o obeh orkestrih, oddajnikih, dopisništvih, videoarhivu, ki je pomemben tako kot NUK.
Vse našteto so zakladi RTV. Veliko stvari ne pride v javnost, tako kot je na primer v javnosti napačno razumevanje stavke. Naš boj je vsakodneven znotraj, navzven pa ciljan in usmerjen, ker nočemo povzročiti še večje škode javni RTV, kot jo že povzroča vodstvo. To ne pomeni, da se ne borimo. A vse, kar lahko naredimo – saj vemo, kdo je ustanovitelj javne RTV in kdo lahko spremembe spelje – je, da čakamo, da se bodo stvari uredile. Ne vem, kako dolgo bomo lahko čakali in kaj bo do tistega trenutka sploh še ostalo. To je strah, ki ga čutimo vsi.
No, pa pojdiva k bolj osebnim temam. Rekli ste mi, da v službo prikolesarite v vsakem vremenu.
Če je dež, vzamem dežnik in grem. Z njim nisem ravno spreten, tako da je vožnja počasnejša. Tudi v snegu kolesarim, če ga ni preveč na kolesarskih stezah. Nekajkrat na leto, ko res ne gre s kolesom, pa grem z avtobusom. Z avtom grem samo, kadar sem zelo pozen ali kadar res prekle padajo z neba, saj je parkiranje v središču mesta težavno in porabim več časa za iskanje parkirnega mesta kot za pot od doma do službe.
Čas je torej za vas pomemben?
Res je, tudi v zasebnem življenju, ker si veliko stvari nakopljem na glavo. Sem umetniški vodja akademske folklorne skupine Študenti iz Maribora, kar pomeni, da pripravljam program društva. Imamo več kot sto predstav in članov, otroško ter mladinsko skupino, tri študentske skupine, veteransko skupino.
Vse to vodite iz Ljubljane?
V času korone smo se veliko stvari navadili delati na daljavo, v dnevih, ko sem prost, pa pobegnem v Maribor in sočasno obiščem starše, da združim prijetno s koristnim.
Tudi zaplešete ali samo dajete navodila?
Zadnje čase samo še dajem navodila. Z veseljem zaplešem zasebno, kadar je čas. Drugače pa sodelujem še z Javnim skladom za kulturne dejavnosti, pomagam pri izobraževanju folklornih skupin, sem ocenjevalec na območnih srečanjih. Nekaj časa pa je treba imeti tudi za družino, da si napolnimo baterije in lahko normalno delujemo v stresnih situacijah.
Vam te dejavnosti prinesejo kaj denarja?
Ta denar je takoj preusmerjen nazaj. Dobim honorar, vendar se hitro porabi na poti do Maribora ali vseh drugih srečanj folklornih skupin ali pa – ker pri folklorni skupini skrbim tudi za kostumsko podobo – za kakšen kos oblačila. Ta račun skrijem v žep, ker se mi zdi pomembno, da je skupina dobro oblečena; predstavitev je zelo pomembna.
Materialno vam torej te dejavnosti ne pomenijo prav dosti?
Ne, to je vse za dušo.
Ni grozno, da je denar postal tako pomemben?
Denar je bil vedno pomemben. Sam ga nikoli nisem zlagal na kupček, ker kupčka nikoli ni bilo. (nasmešek) Vedno sem ga zelo hitro porabil zase ali za ljudi okoli sebe, kar pomeni, da je hitro treba na potovanje, kupiti, kar doma potrebujemo …
Pa za hrano, ki vam veliko pomeni!
Tako je. Kadar gremo na izlete, vedno kaj dobrega pojemo in popijemo. Zelo cenim naše vinarje in na izletu pogosto obiščemo kakšnega, njihove kleti, okusimo, kaj imajo. Zadnja leta me vsaj dvakrat na leto pot popelje v Brda. Pozno sem jih odkril, a sem se vanje zaljubil. Tam sem srečal prijazne in srčne ljudi, ki jih z veseljem obiščem.
Govorite v množini. Imate vedno s seboj večjo družbo?
V času covida se je na daljavo oblikovala malce širša družba, ki je ohranjala stike v teh težkih, temnih časih. Pet prijateljev nas je in smo rekli, da gremo po koncu covida ob prvi priložnosti skupaj na izlet. Ti izleti se zdaj zgodijo vsaj na vsakega od naših rojstnih dni, če ne večkrat. Slavljenca peljemo na izlet in hkrati sebe! Za eno leto vnaprej smo si naredili načrt – tudi zaradi moje službe – in vedno se imamo zelo lepo.
Kaj pa naredite, kadar ste ves dan v službi? Radi imate dobro hrano, menza pa ni ravno raj za gurmana.
V službi je težje. Zjutraj sem bolj človek kave in tisto, kar potem še jem, je zelo prilagojena hrana. Zelo malo, skoraj nič mesa. Že od malega ne jem rib. Večina moje prehrane temelji na zelenjavi, mlečnih izdelkih in jajcih. Prehranjujem so po pravilu malo ogljikovih hidratov, več maščobe. To mi pomaga pri koncentraciji, saj ni padca sladkorja, ko človek sredi dne postane utrujen, ampak pozornost zdrži do konca. Moj dnevni obrok večinoma sestavlja zelenjava.
Si torej hrano prinesete s seboj v službo?
Ja. Sem tudi pozen jedec, kar pomeni, da ko pridem iz službe, pojem še veliko skledo solate, mogoče pogrejem še zelenjavo, pa kakšno v trdo kuhano jajce dam zraven. Ko se hoče človek potolažiti, pa si privoščim pomfri. Od malega ga rad jem. Mama pravi, da si je, preden je šla v porodnišnico, naredila veliko porcijo pomfrija, in očitno ga imam rad dobesedno od rojstva! (smeh)
Vam je kakšno novico zoprno ali še posebej lepo prebrati?
Velikokrat, kar se vidi na moji obrazni mimiki. Z nebesedno komunikacijo človek pove več kot z besedami. To je na televiziji pomembno, ker te gledalec večino časa spremlja v obraz in gleda v oči. Vedno rad preberem, da so športniki dosegli uspeh, pa če je kdo komu pomagal. To so stvari, ki mi naredijo dan. Rad poslušam človeške zgodbe, tisto, kar je treba prebrati o političnih glavah, pa berem rutinsko.
Kaj pa če se zgodi tragedija? Se vas dotakne?
Zelo se me dotakne, še posebej kadar se gre na teren. Nisem človek z oklepom. Te stvari neseš domov, razmišljaš o njih, razmišljaš, kaj bi lahko sam naredil, kaj če bi se to zgodilo tebi, bližnjim. Če hočeš podati informacijo tako, kot je treba, jo moraš z empatijo. Tega ne moreš kar odstraniti, zato so vožnje s kolesom tako dobrodošle, ker si sčistim glavo, prediham, preden pridem domov.
Nekateri so nehali gledati informativni program, ker so bili zaradi njega depresivni. Imate tudi vi s tem težave?
Ne, nisem nagnjen k depresiji. Se mi pa zdi tako mnenje ljudi zelo zanimivo, češ, ne bodo gledali, ker imamo preveč slabih novic, hkrati pa so slabe novice v informativnem programu vedno najbolj gledane.
V javnosti se nič ne ve o vaši zasebnosti. Ste samski ali ne?
Že zelo dolgo sem oddan. Zelo močno ljubim in sem zelo močno ljubljen, sem pa javna oseba, zato se lahko pogovarjamo o meni, zasebnost pa je del moje družine.
Si želite otroke?
Nikoli ni prepozno …
Kako komentirate odločitev ustavnega sodišča o neustavnosti zakona glede posvojitve otrok istospolnih staršev?
To odločitev zelo pozdravljam, s tem je popravilo napako. Nihče ne sme in ne more soditi, kdo koga ljubi. Ustava izenačuje ljudi in njihove pravice. Zdi se mi pomembno, da so pravice enake za vse. Je pa od vsakega para odvisno, ali bo otroka posvojil ali ne – pa naj gre za par, v katerem sta partnerja istega ali različnega spola. Nimam pravice soditi o tem in niti ne želim. To je odločitev vsakega posameznika.
