Predsedniška kandidatka in odvetnica, Nataša Pirc Musar, je bila v nedavnem intervjuju za Delo vprašana tudi, zakaj včasih pomaga pri strežbi v kavarni v svoji Ruski dači – prenovljenem objektu kulturne dediščine, med drugim namenjenem za kulturne prireditve in turizem. Novinarji so jo vprašali, kaj želi povedati s to strežbo – da je ljudski človek ali da ima težave z osebjem? Odgovor je začela v svojem slogu: »Vaše vprašanje me pravzaprav preseneča in upam, da ne razmišljate zares tako.« Pojasnila je, da to počne za svojo dušo – če imajo kolegi tam gnečo, poprime za delo tudi sama, pospravi, postreže. Dodala je, da izhaja iz revne družine (doma je iz Kamnika). Njeni starši ji niso mogli zagotoviti vsega, kar so lahko nekateri drugi v tistih časih zagotovili svojim otrokom. Ko je bila stara 15 let, jo je oče vprašal, ali bi šla delat v Eto Kamnik, kjer je potem »do krvavih žuljev na rokah prekladala kozarce z vloženimi kumarami iz pasterizatorja v škatle«. Korak naprej je bilo gostinsko delo v kamniških lokalih.
Prevzem Ete
Srce parajoča izpoved predsedniške kandidatke Musarjeve o krvavih žuljih je zanimiva, saj je postal njen soprog Aleš Musar (tudi vodja njenega volilnega štaba) leta 2012 posredni solastnik tega uglednega kamniškega podjetja za prehranske izdelke. Naslednje leto bo podjetje praznovalo stoto obletnice ustanovitve (sprva je bila družinska firma), lahko pa rečemo, da je 57-letni Musar mnogo let kasneje, odkar je njegova soproga kot dekle delala v tovarni, imel tudi delček koristi od njenih krvavih žuljev na začetku osemdesetih let. K uspehu podjetja skozi desetletja prispevajo vsi, ki so kdaj v njem delali. Musar je s svojima dolgoletnima poslovnima partnerjema, Markom Koničem in Rokom Habincem, lastniško vstopil v Eto leta 2012, ko jo je kupil holding AG, katerega posredni solastnik je bil. Bil je tudi predsednik upravnega odbora črnogorske družbe za upravljanje Moneta, ki je bila s svojimi skladi večinska lastnica holdinga AG, ki je obvladoval poleg Ete tudi podjetje iz Podgrada Plama Pur (izdelujejo poliuretansko peno) ter izdelovalca gradbenih strojev Strenio Ind.
Eta Kamnik in še bolj Plama Pur sta bila za trojico Musar, Konič in Habinc zlata jama. Kot nam je prejšnji teden razložil Musar, je holding AG v času, ko je bil njegov posredni solastnik (do leta 2016), kot solastnik Ete in Plame Pur prejel okoli devet milijonov evrov dividend, s katerimi je AG poravnavala svoje obveznosti. Prejšnji lastniki (firmi Fineta iz Slovenije in Eterra iz Srbije) so se hitro sprli, družbo pa naj bi oškodovali za več milijonov evrov. Pred tem je bila v dolgoletni lasti Mercatorja. Eta je sicer poslovala uspešno in še vedno je tako (predlani so imeli 20 milijonov evrov prihodkov in 3,1 milijona evrov čistega dobička). Je v lasti firme AG, katere lastnik je črnogorska finančna družba M. M. Alpha Investment, ki jo vodi nekdanji Musarjev poslovni partner Konič.
Zakaj Britanski Kanalski otoki
Pred devetimi leti so pri Financah premoženje moža sedanje predsedniške kandidatke ocenili na pet do deset milijonov evrov. Vprašali smo ga, koliko je po njegovem mnenju vsaj približno sedanja tržna vrednost njegovega premoženja, vendar se, tako pravi, dejanske tržne vrednosti izkažejo šele ob prodaji. »Želel bi si, da bi se ocene časnika Finance izkazale za točne.« Njegova poslovna pot se je sicer začela v finančni družbi Aktiva Group razvpitega »pidovskega barona« Darka Horvata. Pri njem je bil Musar, kot pravi, zaposlen od julija 2000 do konca leta 2002. Njegovo področje (bil je projektni vodja rizičnega sklada Aktiva Ventures) so bila vlaganja v visokotehnološka izraelska podjetja. Leta 2003 je s še dvema »Horvatovima fantoma« – Rokom Habincem in Markom Koničem – ustanovil firmo S. T. Hammer, katere lastnica je bila istoimenska firma, ki so jo ustanovili v davčni oazi na britanskih Kanalskih otokih.
Od nekdanjega delodajalca Horvata so kupili večinski delež firme SCT Strojegradnja, kasneje preimenovane v Strenio. Posle so razpletli tudi po Balkanu, kjer je S. T. Hammer kupil večje deleže v investicijskih skladih v BiH in Črni gori. Pred letom dni so v podkastu Radia Slovenija razložili, da se je njegova poslovna pot s Koničem in Habincem »končala leta 2016, prav v času, ko je odkril propadajočo podeželsko vilo v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, imenovano tudi Ruska dača. Od takrat se posveča njeni celoviti prenovi in oživitvi.« Za Reporter je pojasnil, zakaj je s partnerjema naložbe upravljal prek firme v davčni oazi britanskih Kanalskih otokov: »Leta 2003 se je Jersey zdel primerna jurisdikcija za načrtovane poslovne aktivnosti v različnih državah in za pridobivanje financiranja zanje. Kasneje se to sicer ni izkazalo za posebno ugodno, vendar postavljene holdinške strukture nismo spreminjali.«
Kje je plačal davek
Ob prodaji svojega deleža v družbi S. T. Hammer je v Sloveniji plačal skoraj 600 tisoč evrov davka na kapitalski dobiček. Ker je bila stopnja obdavčitve desetodstotna, pomeni, da je bila prodajna cena okoli šest milijonov evrov. Zanimalo nas je, komu je prodal svoj delež – morda Habincu in Koniču? »Kot je običajno v poslovnem svetu, velja tudi za to prodajo zaveza o nerazkrivanju (non-discloure agreement), ki sem jo podpisal. Razumeli boste, da bi z razkrivanjem podrobnosti ta dogovor prekršil.« Pravi, da omenjenima ni prodal nobenega deleža v nobenem podjetju. »Kupec ni z mano povezana oseba na noben način.« V njegovi premoženjski kartici, ki jo je nedavno (poleg svoje) objavila njegova soproga kot predsedniška kandidatka (premoženje zakoncev je skupno), je kot njegovo največje premoženje navedena firma Aulon, registrirana v Nemčiji. Knjigovodska vrednost podjetja znaša dobra dva milijona evrov.
Kam je torej vložil preostanek prejete kupnine od S. T. Hammerja? S tem je poplačal tudi obveznosti do banke, je razložil. Veliko je tudi investiral v Rusko dačo. Je tudi tretjinski lastnik podjetja CPLJ (preostanek ima v lasti holding AG), ki ima pomembno premoženje – okoli 25 tisoč kvadratnih metrov zemljišč (območje nekdanje Strenie). Dejal je, da je okoli osem tisoč kvadratnih metrov od tega po občinskem prostorskem načrtu namenjeno za parkovne površine (v sklopu projekta Partnerstvo Šmartinska), preostalo pa je zazidljivo za poslovne in stanovanjske objekte. Eden od nepremičninarjev nam je dejal, da bi bilo lahko zemljišče na tej lokaciji vredno med 10 in 12 milijoni evrov.
Dividende S. T. Hammerja
Pred nekaj leti je ustanovil podjetje Russian Dacha v Londonu (registrirano za turizem), zanimalo nas je, zakaj. »Da sem registriral naše ime v Veliki Britaniji, ki je kmalu odšla iz EU,« pojasni Musar. Podjetje ne posluje, ključna je bila rezervacija imena, dodaja. Koliko davkov na svoji poslovni poti je plačal v tujini? Nikoli ni bil davčni rezident nobene druge države kot Slovenije, poudarja. »Vse davke sem zato vedno plačeval v Sloveniji. Edini v tujini odmerjeni davki so bili davki od izplačil sejnin za članstva v nadzornih svetih v tujini, ki jih odvede že izplačevalec. Te prihodke sem seveda prijavil Fursu in v Sloveniji doplačal še prispevke, ves znesek izplačil pa je bil vključen v mojo dohodninsko napoved za tekoče leto. Zadnja tovrstna izplačila sem prejel v letu 2017, ko je bilo v tujini odmerjenega davka za 535 evrov. Največ je bilo teh izplačil v letu 2016, ko je bilo v tujini odvedenega za 1554 evrov davka.« Dodaja, da niti firma S. T. Hammer z britanskih Kanalskih otokov v času, ko je bil lastnik, nikoli ni imela poslovnih prihodkov, za katere bi morala plačati davek (ali za katere bi lahko bila oproščena plačila davka), temveč je delovala le kot holdinška družba. Edini prihodki, ki jih je kdaj prejemala, so bile dividende, od katerih pa je bil odmerjen in plačan 15-odstotni davek po odbitku, ki je šel v slovenski proračun. Skupen bruto znesek dividend, ki jih je prejel od družbe S. T. Hammer, je bil 35 tisoč evrov, izplačane pa so bile leta 2015.
Pravi, da njegova firma Aulon iz Nemčije nima nobenega deleža v firmi ali skladu v BiH ali Črni gori.
Aleš Musar o nekdanjem delodajalcu, razvpitem »pidovskem baronu« Darku Horvatu
V intervjuju za Reporter je Nataša Pirc Musar, ki je bila od leta 2001 do 2003 v Aktivi Group Darka Horvata zaposlena kot vodja korporativnega komuniciranja, dejala, da je od tam odšla, ker se ni počutila dobro. Ni ji bil všeč način delovanja visokega kapitala, finančnih institucij. Kako Horvata kot poslovneža ocenjuje Musar? Spoznal ga je v letih po zaključeni privatizaciji slovenskih podjetij in v času, ko je bil Horvatov fokus poslovanja v Sloveniji. Tedaj je v podjetja, kjer so skladi pod upravljanjem Aktive imeli večinske deleže, uvajal poslovne koncepte, kot so ekonomska dodana vrednost (Economic Value Added) in uravnoteženi sistem kazalnikov (Balanced Scorecard), s striktnim finančnim nadzorom portfeljskih podjetij. »Zdelo se je, da je po neuspeli ponudbi za nakup državnega deleža v NKBM njegov interes za naložbe v Sloveniji upadel. Tedaj sem tudi jaz zapustil Aktivo. O nadaljnjih poslovnih potezah gospoda Horvata v tujini, ki so pripeljale tudi do neporavnanih dolgov do bank v Sloveniji, pa vem toliko, kolikor sem lahko prebral v medijih.« Je on priporočil Horvatu, da bi njegova soproga prevzela vodenje korporativnega komuniciranja v Aktivi Group? »Iniciativo je dal Horvat v času, ko se je Aktiva pripravljala na izdelavo ponudbe za nakup državnega deleža v NKBM. Soproga je bila takrat na porodniškem dopustu. Horvat me je prosil, da preverim njen interes za delo v korporativnem komuniciranju.« S pidovskim baronom, ki je zapustil Slovenijo, za njim pa so ostali dolgovi v vrednosti 170 milijonov evrov, sta imela izključno profesionalne stike, poudarja. Videvala sta se redko, saj je imel jasne naloge pri naložbah v tehnološka podjetja, kar je bilo njegovo glavno področje dela. »Po odhodu iz Aktive sem ga srečal še dvakrat na prireditvah v Cankarjevem domu, nazadnje pred več kot desetimi leti.«
