Vse se začne v varnem zavetju doma, kjer ob spremljanju staršev razvijamo vedenjske vzorce. Biti obdan s toliko spoštovanja in ljubezni, kot so si jo izkazovali starši plesalke Martine Plohl, pa je pravi blagoslov. »Tako zelo sem bila zaverovana v dobro, da me je prvo čustveno razočaranje šokiralo, ker nisem verjela, da to zares obstaja. Imela sem tako čist, iskren vzor, kakor da bi živela v nekem mehurčku, zaščitena od vsega zla. Hitro spoznaš, da svet le ni tako popoln, kot si ga dotlej poznal. Trdna vez mojih staršev mi je pomagala, da sem zrasla v stabilno osebo z neverjetno notranjo močjo. Ta jeklena baza, ta stabilnost nama je obema z bratom omogočila, da sva prišla na mednarodni plesni vrh in sva se lažje spoprijela z vsakdanjimi življenjskimi izzivi. Starši so naju najprej do petnajstega leta usmerjali, da ne bi že ob najmanjšem spodrsljaju odnehala. Potem so naju samo še poslušali in nama sledili, ker so opazili, da sva malce oblikovana, zato so le stali ob strani, da ne bi skrenila s poti,« razjasni vzgojne prijeme pozornih staršev.
Strogost z mehkim srcem
»Izrezan ati sem,« razkrije Martina. »Predvsem ko gre za zagrizenost, da ne odstopam, dokler ne dosežem zastavljenega cilja. On mi je vlil veliko športne nastrojenosti, saj je kot zapriseženi nogometaš borec, ki ne odneha, dokler ni na vrhu. Zdravo tekmovalnost imam po njem, saj me je naučil, da je konkurenca nekaj dobrodošlega in da se ne smem zavzemati za to, da bi bila ena in edina, da bi imela monopol, temveč da je zgolj konkurenca tista, ki te žene naprej. V množici dobrih bodo še lažje videli tvojo edinstvenost, drugačnost, dodano vrednost. Poleg dovršene tehnike bo zaživela tvoja duša, brez nje pa si samo navadno ogrodje, lupina. Pri vseh padcih mi je dovolil jokati, se žalostiti in me učil, kako me lahko to okrepi, da sem še bolj osredotočena, pazljiva, ostra, s tem pa osebnostno rasteš. Ena najpomembnejših lekcij je bila, da če želim biti vrhunska na svojem področju, moram s celotnim organizmom postati ples. Ni dovolj, da sem plesalka, ples moram dihati, jesti, spati, živeti. Ati je precej strog in značajsko sem mu podobna in mi zaradi tega ni težko biti disciplinirana,« nam zaupa med pogovorom, ko jo ujamemo ravno med odmorom treninga s tekmovalnimi pari v Avstriji.
Svoje značajske posebnosti pa ji je privzgojila tudi mami Marija, ki jo je opogumila, da se ne sme bati pokazati nežne, čustvene plati. »Rada si nadenem ščit, da me varuje pred negativnimi vplivi iz okolja. Nočem biti ranjena, prizadeta, zato le najbližji krog ljudi pozna to mojo močno čutno naravo in z njeno pomočjo se je ne bojim več zaživeti tudi navzven. Odvadila me je trme, tega, da mi za uspeh ni treba z glavo skozi zid in naj raje prediham vsak dvom, vsako frustracijo. Priučila mi je, da se čustveno ne izčrpavam, v nobenem primeru, kadar zmagujem in kadar mi ne gre po načrtih. Zaradi nje znam ravnati s čustvi in je tista oseba, ki me zna najbolje pomiriti. V njenem objemu se počutim varno, udobno, in če ona reče, da bo vse v najlepšem redu, takrat verjamem, da se bodo stvari izšle, kot se morajo,« ji je hvaležna odločna 35-letna levinja, ki za konec pove: »Vedno sem želela biti svoja, nikoli kopija.«
