Kakšna so pričakovanja pred letošnjo planinsko sezono, ki po dveh letih ne bo zaznamovana s koronskimi omejitvami?
Dve leti korone sta povzročili, da je bilo v hribih veliko več ljudi, a se je število članov planinskih društev znižalo. Ljudje so težje prenočevali v kočah, tudi drug drugega so se malce bali zaradi okužb, zato so zadeve potekale bolj individualno. Planinska društva niso organizirala skupnih izletov, kar sicer predstavlja bistven del društvene dejavnosti, zato nam je članstvo tudi upadlo. V dveh letih smo izgubili okoli 16 odstotkov članov, zdaj smo že nazaj. Trenutne številke so enake kot v enakem obdobju leta 2019, ko je bilo zadnje običajno leto pred epidemijo. S tega vidika je dobro, tudi sezona bo po mojem mnenju dobra.
Pretekli dve sezoni so reševali domači turisti, verjetno bolj s porabo v kočah kot s prenočevanjem.
Tako je, letos pa ponovno pričakujemo naval tujcev. Vse tri vršiške koče so na primer že zasedene naslednja dva meseca.
Ali začenjajo na aktivnosti in navade planincev vplivati tudi podnebne spremembe, ki prinašajo vedno višje temperature?
Na neki način takšni vročinski valovi, kot se pojavljajo, zagotovo vplivajo na planinske aktivnosti. Potrebujemo več vode, vstajamo bolj zgodaj, da v jutranjem hladu naredimo vzpon. Spust ni težava. V tem smislu torej zagotovo.
Morda ljudje še več iščejo gore, ker je tam hladneje. Bil sem na štiridnevnem tečaju za turnokolesarske vodnike na Valvasorjevem domu pod Stolom. Čez dan je prav tako vroče, a spalo se je čudovito, ne tako kot v Ljubljani, ko je celo mesto pregreto.
Na področju Alp je tendenca zapiranja dolin za osebni prevoz in cest v sredogorju kot je primer Vrat in Pokljuke. Nekateri nad tem niso navdušeni, saj se ture s tem podaljšujejo. Kakšno je vaše stališče?
Tukaj moramo najti razumen kompromis. Po eni strani smo se planinci zelo grdo navadili, da se zapeljemo do zadnjega parkirišča, do kamor lahko pripelje terensko vozilo. To navado bi bilo treba počasi opustiti. Ture naj bi se začenjale v dolini. Zato nameravamo zagnati kampanjo Gremo v gore iz doline.
Po drugi strani je na primer nesmiselno hoditi peš v Vrata in »tolči« 12 kilometrov ceste. Za alpske doline je po mojem mnenju dober model, da je zjutraj dolina odprta za tiste, ki gredo zgodaj na dolgo turo. Ko pa se napolni parkirišče, v Vratih je na primer parkirišče veliko, začne delovati javni promet. Rampa bi se takrat zaprla, parkiralo bi se v Mojstrani, v dolino pa bi nato vozil javni promet, vendar je to smiselno le dva, tri mesece najvišje planinske sezone.
Izven tega časa to ne bi bilo smiselno, saj takrat ni toliko uporabnikov in bi težko pokrili jutranje špice. V gore je treba še vedno iti zjutraj in s pametnim kompromisom se da po mojem mnenju veliko rešiti.
Sodelujete v pogovorih?
Smo del pogovorov, vendar se zadeve premikajo zelo počasi, tudi v dolini Vrat. Kar zadeva Pokljuko, tam zdaj vzpostavljajo tako imenovane mirne cone, kamor naj ne bi zahajali niti planinci, a so to zelo majhna območja, zato ne bomo posebno prizadeti. Na Pokljuki zapirajo tudi nekatere gozdne ceste, kar ni slabo. Če so razdalje malce večje, je alternativa kolo. Kolesa so lahko del gora, so tiha in na lasten pogon.
Se nam obetajo izposojevalnice koles na »oddaljenih« izhodiščih?
Tako kot v Ljubljani fantastično deluje BicikeLJ, bi lahko v podobni obliki deloval tudi v Vratih. Ljudje si izposodijo kolesa v Mojstrani in se zapeljejo v Vrata. Če pa je problem klanec, gremo peš ob kolesu ali s pomočjo elektrike.
Planinska zveza ves čas opozarja na varnost, na objektivne in subjektivne nevarnosti pri obiskovanju gora. Kje vidite največji napredek in kje je največji primanjkljaj, kjer opozorila ne učinkujejo?
Največji napredek je zagotovo v opremi. Ljudje so danes bistveno bolje opremljeni, kot so bili. To je povezano tudi z modo. Včasih smo imeli vsi Alpinine »gojzarje«, rdeče nogavice in »pumparice«, danes pa je v hribih prava modna revija. Včasih se pošalim, da planinci prihajajo naravnost iz trgovin za planinsko opremo.
Težava se lahko pojavi, če opreme ne znajo uporabljati. Temu v planinski zvezi posvečamo veliko pozornosti. Vsak naš planinski izlet v okviru društev je neke vrste planinska šola. Ko gledaš druge in ko te opozarja vodnik, se naučiš pravilno uporabljati opremo, vsaj v poletnih razmerah.
Zimske razmere so resnejše, zato menim, da bi bilo dobro, da bi se več ljudi udeleževalo tečajev za zimsko hojo v gorah, za plazove in tako naprej. Druga težava je zbiranje informacij. Tiste v pisnih vodnikih PZS so zanesljive, medtem ko je splet problematičen. Nekatere informacije so sicer točne, a je tudi veliko napačnih informacij. Preveč je »duvanja«. Za nekatere je vse lahko, a ne razmišljajo, da za druge ne bo lahko. Spodbujanje na forumih je zelo nevarno, ampak na tem področju, razen preventivnih akcij na spletu in tiskovnih konferenc, težko kaj naredimo. V času covida so se zadeve še malce zaostrile. Ogromno ljudi je začelo hoditi v hribe. S premalo informacijami in brez spremstva nekoga, ki ima izkušnje.
Značilno je tudi to, da so se v hribih s korono ponovno pojavili odpadki, ki jih prej na visokogorskih poteh skoraj ni bilo. Tudi te ljudi bomo počasi »vzgojili«. Menim, da v dveh, treh letih to ne bo več problem, čeprav bodo ti isti ljudje hodili v hribe, vendar se bodo začeli obnašati drugače.
Skupna komisija Gore in varnost Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze Slovenije obravnava in analizira posamezne nesreče, akcije in podobno. Verjetno bi bilo med planinci več resnosti, če bi bilo reševanje plačljivo, vendar ni. Če pa bi bilo, bi morda ljudje le malce premislili, kaj počnejo. Število posredovanj izjemno narašča, kar predstavlja težavo.
Prejšnji minister za obrambo Matej Tonin je napovedoval uvedbo dodatnega zavarovanja, ki bi pokrivalo reševanje.
V alpskih državah je praviloma tako, da se plača dodatno zavarovanje, ki je običajno vključeno v planinsko članarino. Tudi pri nas je tako, vendar zavarovanje velja le za tujino, saj za Slovenijo ni potrebno.
Obstajajo argumenti za in proti. Argument za je zagotovo večja odgovornost, argument proti pa je, če nekdo, ki ni zavarovan, ne bo pravočasno poklical na pomoč. Argument se skriva tudi v vprašanju, zakaj bi se morali planinci dodatno zavarovati, medtem ko ne obstaja na primer posebno zavarovanje za rolkanje in uporabo električnega skiroja, ki povzročajo veliko poškodb. Tu so tudi nevarnosti, saj ni nevarno samo planinstvo.
S tem bi se verjetno odprla pandorina skrinjica zavarovanja za kadilce, tiste s prekomerno težo in tako naprej.
Če bi šli v to, bi bilo treba zadevo zastaviti celovito. Sem pristaš dobro zastavljene preventive, ker se da s tem veliko, veliko narediti. Lani je ob uvedbi takšnega zavarovanja potekala razprava, ki jo je sprožil prejšnji minister Tonin, potem pa je vse skupaj potihnilo.
Tako kot verjetno vse skupaj v zadnjih 20 letih ...
Če bi zadevo zastavili celovito, bi to osebno podprl. Kakšno pa bi bilo stališče članstva planinske zveze, pa težko rečem.
Kako pametne naprave in navigacija vplivajo na planinske aktivnosti in reševanje?
V Karavankah smo nedavno imeli smrtno nesrečo, ko je neka gospa delala »selfije« in se premikala, da bi ujela idealen posnetek, pri tem pa je po nesreči stopila v globino. Kar zadeva navigacijo, je Planinska zveza Slovenije v to vložila veliko energije in denarja. Za potrebe dela markacistov smo pred približno 15 leti začeli v elektronsko obliko prenašati vse svoje planinske poti. Danes so vse vnesene.
Pred nekaj leti smo z ljubljanskim urbanističnim zavodom sklenili pogodbo za pripravo ustrezne programske opreme, za geografski informacijski sistem, ki ga imamo danes. To je PlanGIS, ki je namenjen strokovnim kadrom in markacistom. Na tej podlagi smo pripravili tudi javno aplikacijo MaPZS, kjer so vidne vse naše planinske poti in številne tematske, gozdne, učne in druge poti.
V aplikaciji lahko preprosto ugotovite, kje ste, kar je po navadi glavna težava. Tudi če ni spletne povezave, ima planinec možnost, da si v naprej za področje, kamor gre, na telefon lokalno shrani karte. Na tečajih za turne kolesarje in markaciste učim orientacijo. Najprej razložim klasično orientacijo, pri čemer izpustim vse, kar danes elektronika zlahka ponudi. Ključna stvar je točka, kjer si. Danes si lahko lokacijo preprosto ogledaš na telefonu.
S klasično orientacijo in zemljevidom čutiš prostor, z elektroniko pa imaš na voljo točno lokacijo. Mislim, da se to dopolnjuje. V moji zavesti je vedno, da imamo s seboj zemljevid področja, telefon, ki mi pokaže, kje sem. V nahrbtniku pa je vedno tudi »battery pack«, saj je največji problem elektronike, ko zmanjka napajanja. Če imamo to s sabo, smo lahko prepričani, da bomo v vsakem trenutku vedeli, kje smo, kar je najpomembneje. Na telefonu lahko, če se kaj zgodi, odčitamo koordinate, jih sporočimo reševalcem, in helikopter nas pobere. Osnovni problem do zdaj je bil povedati, kje si. Danes to s pametnim telefonom in primerno aplikacijo ni več težava.
Se zaradi navigacije nekateri šele v poznih popoldanski urah odpravijo na ture? Spomnimo se nočnega reševanja nemške družine, ki je na zahteven Prisojnik odšla pozno popoldne.
Navigacija v strmem skalnatem svetu ni povsod dovolj natančna. Poleg tega ni resno ponoči hoditi z baterijami naokoli. Ob tem je treba opozoriti, da gre za čas, ko motimo naravne procese živali. Dajmo planinariti podnevi, čeprav je seveda čudovito pričakati sončni vzhod na vrhu Triglava, ampak to naj ne bo množična dejavnost.
Za vzdrževanje planinskih koč so zadolžena društva. Koliko sredstev se lahko nameni prenovam dotrajanih planinskih koč?
Največja težava so sredstva. Koče ustvarijo dohodek, ki zadostuje le temu, čemur ekonomisti pravijo enostavna reprodukcija. Ko je treba narediti korak najprej, smo prekratki. Zgodili so se tudi trije požari, na neki način celo štirje.
Izgubili smo Okrešelj, Mozirsko kočo in Korošico, pa tudi Kočo na Osankarici smo imeli planinci za svojo, čeprav je v zasebni lasti. To je bil hud udarec. Počasi se pobiramo. Okrešelj je že pod streho, polno operativen bo čez leto dni. Korošica bo še počakala, medtem ko so se Mozirčani dobro organizirali. Gradnja odlično napreduje, a je tam lažje, saj lahko uporabljajo hruško za dovoz betona, medtem ko je šlo na Okrešelj pretežno vse s helikopterjem.
Kdaj naj bi Okrešelj vsaj zasilno odprl svoja vrata?
Osnovno oskrbo s hrano in pijačo nudi že zdaj. Te stvari bomo počasi uredili. Lani je bil po dolgih letih objavljen razpis za energetsko in okoljsko sanacijo koč v višini petih milijonov evrov. Društva so se dobro odzvala in sredstva že črpajo, vendar bi takšen razpis potrebovali vsaj vsaki dve leti.
V Sloveniji je 176 streh planinskih koč, bivakov in zavetišč.
Tako je. Naše planinske koče so v primerjavi s tistimi v centralnih Alpah zelo uboge. Ne vse, sploh ne, a mnoge so takšne, da bi jih bilo najbolje podreti in na novo postaviti. To so naredili Bohinjci na Uskovnici, in naredili so dobro potezo, saj bodo v nekaj letih toliko privarčevali na energiji, kolikor jih je vse skupaj stalo. Takšno investicijo bi morali narediti tudi v primeru številnih drugih koč, toda če denarja ni, potem društva nekako »flikajo«.
To je lahko tudi eden izmed razlogov za požare. Kadar se naredi razširitev in posodobitev koče, bi bilo treba tudi stari del v celoti obnoviti – vse napeljave, ampak tega se ne dela ali pa se ne dela v zadostni meri. Tukaj je resen finančni problem, ki ga s prostovoljstvom ne moreš rešiti. Treba bi bilo narediti nekaj izrazitih premikov in pripeljati elektriko do koče iz omrežja, kjer je to mogoče. To pomeni, da čistilna naprava dobro deluje, ker ni težav z zmrzovanjem, prav tako ni negativnih vplivov zaradi ogrevanja.
Poznam primere iz Švice, kjer so za kočo na višini 1800 metrov v gorah preprosto skopali jarek, vanj položili kanalizacijo, elektriko in vodo. Vse pride gor, fekalije pa gredo dol. Spodaj v dolini je čistilna naprava. To je sicer rigorozen pristop, zato ne vem, ali bi v Triglavskem narodnem parku pristali na takšno rešitev. Kredarica bi imela tako zelo malo vpliva na okolje, neprimerno manjšega kot danes. V tem primeru gre za premik v razmišljanju. Verjamem, da je to lahko v mnogih primerih dobra rešitev, a bo težko prepričati ljudi. Tudi oskrba koč s helikopterjem je vse prej kot ekološko idealna rešitev, vendar marsikje ne gre drugače.
Prav zaradi občutnega dviga cen goriv lahko verjetno pričakujemo dražjo ponudbo v planinskih kočah.
Prenos s helikopterji se bo zelo podražil, zagotovo bo to vplivalo na cene v kočah. Seveda se ne moremo vrniti na konje. Videl sem konje, ki so nosili na Kredarico. To je mučenje živali. Kadar je bilo lepo vreme, je šlo, sicer pa je bilo v mrazu in vetru. Ko so prišli gor, so bili popolnoma prepoteni. Potem so jih pokrili, potrudili so se zanje, a živali so trpele, zato to ne pride več v poštev. Najboljša rešitev so žičnice, vendar mora biti za to primeren teren. Žičnica je tiha, odpelje in pripelje kadarkoli.
Leta 2020 ste začeli s sistemom za rezervacijo nekaterih koč. Se je zadeva prijela, jo boste razširili?
Zadevo poskušamo širiti, društva prepričujemo, naj se priključijo. Nekaj zapletov je bilo zaradi evropske direktive o varnosti osebnih podatkov, a smo to rešili.
Takšen sistem je razširjen po vseh alpskih državah, zato je dober. Še posebno je dobrodošel za tujce. Dejansko je to edini način, da se stvari normalizirajo, da ljudje ne spijo na tleh, temveč vedo, da jih čaka postelja.
Zadevo bomo absolutno razširili. Mislim, da smo začeli s šestimi kočami, zdaj jih je vključenih 16. Gre za najbolj obiskane koče. V Zasavju ni nobenih težav z zmogljivostjo koč. Težava je obratna, da tam nihče več ne prespi, včasih pa so. Po drugi strani so tudi težave prepolne koče v Julijcih in Kamniških Alpah med sezono, toda sezona traja le tri mesece.
Naj navedem primerjavo; zasedenost ležišč v Ljubljani je 170 dni od 365. V slovenskih planinskih kočah pa so povprečno postelje zasedene 16 dni od 365, v Zasavju celo le dva dni od 365. To ne more biti ekonomično, brez pomoči države v smeri prestrukturiranja ponudbe (ureditev učilnic oziroma družabnih prostorov, družinskih apartmajev ...) ne bo šlo.
Tu so tudi planinske poti, ki predstavljajo infrastrukturo. Vzdrževanje je osnovano le na prostovoljstvu in sredstvih društev. Z novim dopolnjenim zakonom o planinskih poteh naj bi prihodnje leto država začela sofinancirati vzdrževanje poti, izobraževanje markacistov in nabavo njihove opreme. Upam, da bo kaj iz tega. Minister Han je na predstavitvi na odboru državnega zbora za gospodarstvo poudaril, da bodo temu sledili in to uredili.
