Kako je zdaj doma, ko imate dve rockerski zvezdi? Morate še vedno pomivati posodo in tla?
Kris: Posodo pomivam, čeprav manj. Mami me obtožuje, da je dom zame kot hotel, da pridem samo spat in jest, a kakšne tedne res ne gre drugače – grem v službo, na fakulteto, tisoč in ena stvar je. Kar je super, ker pred osmimi leti nisem imel nič početi! Raje imam preveč kot premalo dela.
Gušti:Vsem otrokom se zdi normalno, da je vse urejeno, tako sem jim rekel: Jaz sem vaš oče in bom poskrbel za vas, nisem pa vaš sluga. Druga dva sta bolj problematična, ampak tudi Kris je bil v njunih letih bolj, kot je zdaj. S Krisom zdaj nimam težav.
Kris:Jaz se očetu nisem upal ugovarjati in konec. Najbolj me je bolelo, če mi je vzel eno uro računalnika, ki sem jo imel na voljo, ali da nisem smel od mize, dokler nisem pojedel zelenjave …
Gušti:Ki je še danes ne je. (smeh obeh)
Kris, kako vam je všeč glasba, ki jo je vaš oče delal s skupino Big foot mama in potem na samostojni poti?
Kris:Na prehodu iz 9. razreda v prvi letnik sem se spoznal s fanti iz benda in začel igrati kitaro. Prej sem poslušal samo ameriško glasbo, novi prijatelji pa so me spodbudili, naj poslušam tudi kaj od Big footov, ker so jim bili všeč. In tako sem nekaj časa poslušal samo Big foot mamo in očetu nisem mogel odpustiti, da je zapustil bend! (smeh) Kasneje sem začel poslušati sodobnejšo glasbo in sem dojel, zakaj je šel … Mu je odpuščeno in to odobravam. (se oba nasmejita)
Gušti:Krisa nisem želel posiljevati s tem, kar počnem. Moja glasba ga dolgo ni zanimala. Ko je imel 11 let, sem mu kupil kitaro, da ne bi kdaj rekel, da ni imel možnosti. Pa čeprav ni kazal zanimanja. In te kitare se, razen za hec, ni dotaknil. Dokler ni spoznal šolskega benda in začel z njim prijateljevati. Oni so rekli: ‘Stari, to, kar tvoj fotr dela, je pa kar hudo …’ Nad tem se je zamislil in začel name gledati z drugačnimi očmi. Ko je začel igrati kitaro, smo ga peljali k Mateju Mršniku in njegova glasbena pot kitarista je šla potem strmo navzgor. Žena Chantal je odločila, da niti nisem tako dober kitarist, kot je Mršnik, niti očeta sin ne posluša tako kot koga drugega. To je bila res ena boljših odločitev, saj je Mršnik sijajen mentor.
Se brat in sestra tudi zanimata za glasbo?
Kris:Brat ne igra inštrumenta, vendar sem ga že leto, dve nazaj vključil v ekipo benda. Z nami hodi na koncerte, saj prodaja naše obleke. Sestra pa je zelo kreativna, rada riše in poje, ne kaže pa zanimanja za inštrumente.
Se še spomnite, ko ste Krisa prvič prijeli v roke?
Gušti: Seveda se! Bil sem pri porodu. Videti je bil grd, zmečkan, vijoličast, tako kot vsi novorojenčki. In sem si rekel: Kaj pa je to? Imel pa sem cmok v grlu … Dejansko sem bil ganjen. Že naslednjič, ko sem prišel v bolnišnico, je bil to res lep dojenček.
Ste se z njim ukvarjali več kot z drugima dvema, ker je bil prvi, pet let tudi edini?
Gušti:Morda … Zelo rad je imel bagre, kamione … Vedno, ko sem mu narisal kaj od mojstra Mihe, je rekel, še. Kadar smo šli na sprehod, je dvigal roke proti meni, da sem ga nosil. Kris je bil od vseh treh otrok najbolj trmast. Zelo rad je risal, in če je šel malo čez črto, je znorel, dobil je prav koleričen napad. Že takrat je bil zelo natančen, in če mu kaj ni uspelo, je bil zelo jezen sam nase … Ko se je rodil, mi je bilo zelo težko biti oče. Mislil sem, da delam prav, a sem ugotovil, da ni res. Karkoli sem naredil, je bila reakcija nasprotna, kot sem si želel. Vsak dan sem padel na izpitu, kar se očetovstva tiče.
Torej sta oba kar stroga do sebe!
Gušti:Ne, Kris je do sebe strožji in zahtevnejši. Jaz sem najbolj popustljiv v naši družini. Doma imamo veliko sob, a če hočem vaditi, moram najprej preveriti, ali je kakšna prazna. Pri nas ima vsak svoj kotiček, samo jaz ne. Včasih me tako podijo iz ene sobe v drugo …
Vaju je glasba še bolj povezala?
Kris:Zagotovo. Mogoče je bolje reči, da sva se povezala na drugačnih dimenzijah sobivanja. Končno sva imela temo, pri kateri sva bila oba strastna. O glasbi bi se lahko pogovarjala do neskončnosti. Enako velja za mamo.
Gušti:Mi smo glasbo bolj predalčkali, on pa je dozorel veliko hitreje, verjetno tudi zato, ker je glasba danes bolj dosegljiva. Jaz sem z Big footi prvi album izdal pri 25. Moja glasbena pot je bila počasnejša. V to smo šli naivno, edina želja je bila, da se bo kakšna skladba kdaj zavrtela na radiu – pa čeprav samo enkrat in potem lahko umrem. Oni so imeli že v štartu začrtano pot. Pet let sem bil pri Big footih, pa nisem vedel, da bom od tega živel. V tem je velika razlika med nami in njimi.
Kris:No, tudi jaz sem potreboval kakšna štiri leta, preden sem dojel, da gre zares. Nismo pričakovali, da bomo kaj zaslužili, da je to karierna možnost. Naj pa dodam, da so za mojo generacijo pogoji za začetek življenja slabši, kot so bili včasih, čeprav nam pravijo, da smo razvajeni.
Gušti: Kar se razvajenosti tiče, govorim predvsem o udobju, ki ga imajo današnji otroci v primerjavi z nami, ko smo bili otroci. Včasih je bila res sivina, moj oče je imel pa še večjo …
Kris:Ampak mi imamo manj mentalnega udobja!
Kako prenašate pritisk družbenih medijev, kritike?
Kris:Da si zares priljubljen, veš šele, ko te začnejo kritizirati. Kritizirajo tudi nas, seveda. Recimo, naj se ne razglašamo za rock band, ker to več nismo. (nasmešek) A s tem nimam težav. Če je kritika konstruktivna, jo sprejmemo. Kar me res moti, je to, da moraš biti ves čas na voljo. Če hočeš delati v tako dinamičnem poslu, kot je glasbena industrija, moraš biti ves čas dostopen. To je skrita zanka tega posla.
Od rockerjev se je pričakovalo, da popivajo in pridejo domov čez tri dni, ne pa da se oglasijo na vsak klic, kajne, Gušti?
Gušti:Saj danes tudi popivajo, ampak so hkrati ves čas na voljo.
Včasih je veljalo: seks, droge in rock and roll. Kako se je ta scena spremenila v 30 letih?
Gušti:Upam, da se ni dosti. Fantje še vedno popivajo, dekleta še vedno hodijo v zaodrje, ker vidijo lepe, mlade samce na odru, glasba je dobra ...
Kris:Seks, droge in rock and roll še velja, samo zdaj je treba paziti, kje to počneš, da ne pristaneš na kakšni fotografiji … (nasmešek) Zdaj se delamo, da tega ni več, a še vedno je, na polno.
Gušti:Takoj ko je nekdo priljubljen, pridejo oboževalke.
Govorite iz osebnih izkušenj? Ste še priljubljeni?
Gušti: Ja, ampak danes ni stacionarnih telefonov, da bi me dekleta klicala in potem spuščala slušalko, kot je bilo to v časih BFM. Ko sem zapustil skupino, se je vse spremenilo. Dobil sem drugačno publiko in te ženske niso več klicale ali na avtu puščale srčka in telefonske številke.
Ste kakšno kdaj poklicali?
Gušti:Nikoli. (smeh)
Vi tudi dobivate številke?
Kris:Ne, tega se ne počne več. Mi pa stalno pišejo na Instagram. A Bojan (Cvjetičanin, pevec skupine Joker Out, op. a.) ima glede tega še trikrat hujšo situacijo. Tega mu ne zavidam …
Kaj pa slog oblačenja? Ste kdaj oblekli kaj od očeta?
Kris:Sem, pa ne zato, ker sem hotel spominjati nanj v 90., ampak ker se lahko veliko naredi s kombinacijo starih in novih oblek. Včasih se s tem že čisto preveč ukvarjamo: na triurnem fotografiranju uro in pol izbiramo, kaj bomo oblekli …
Gušti:Mi se s stajlingom sploh nismo ukvarjali! Dokler nam niso povedali, da se moramo. Šele pri tretjem albumu smo se zavedeli, da je podoba na odru pomembna. Pri prvih dveh albumih smo oblekli, kar se nam je zdelo O. K.: kavbojke, allstarke.
Kris:Danes je oblačenje bolj liberalno, bolj ko se žensko oblečeš, bolj vžge. Måneskin to dokazujejo. Zafrkavamo se, da je LGBT novi straight. Harry Styles je bil na naslovnici Vogue v ženski obleki.
Gušti:Pri nas se je Skočir (Gregor, pevec skupine BFM, op. a.) za video Garbage naličil, ker je to želel režiser Ven Emeršič, ampak danes se to dogaja ne za šalo, ampak zares.
Zanimivo je, kako pomembni za sceno sta obe vajini skupini. BFM je v 90. odprla pot novi generaciji rockerjev in tudi zaradi Joker Out je zdaj zaživela nova scena …
Gušti:Postali so idoli in idoli porajajo posnemovalce, ki hočejo na sceno. Presrečen sem, da so se mladi začeli ukvarjati s strunami, se zaprli v garaže. Ker rocka na sceni po Siddharti praktično ni bilo in so sceno prevzeli DJ-ji. Zdelo se je, da bo rock z nami izumrl …
Ali hodita skupaj na koncerte?
Kris:Večkrat se tam naključno srečava.
Gušti:Vsi njegovi prijatelji so moji prijatelji in upam, da mu ne delam sramote.
Kris:Zdaj sem se tega navadil. Stari in mladi glasbeniki se povezujemo. Bojan je, recimo, dober prijatelj s Tomijem Megličem (pevec skupine Siddharta, op. p.), tako da moji prijatelji tudi radi vidijo mojega očeta, pa čeprav se mi je to na začetku zdelo res nenavadno.
Gušti:Na koncertu ali po njem mu ne težim, če pije alkohol, ker sem bil nekoč enak. A na srečo ne v vsem – zelo sem vesel, da je že diplomiral. (ponosno) Niti enega izpita ni padel! Jaz fakultete nisem naredil, ker sem vse padel.
Kris:Ja, januarja sem diplomiral na kemijskem inženirstvu. Zdaj grem na magisterij, študirat mednarodne odnose na FDV. Zanima me znanje, ne titula. Tudi glede tega se mi zdi danes drugače – da je rockerju lahko v ponos, da naredi šolo.
Bi se vam zdelo čudno, če bi kdaj nastopali kot sinova predskupina?
Gušti:Ne, sploh ne – bolje to, kot pa da se zgodi, kot se je že, da nastopim za njimi, ampak po njihovem nastopu vsa dekleta odidejo! (smeh) Za moj ego je hujši udarec, če se mojih skladb ne predvaja na radiu. Čudi me, kaj vse je ljudem všeč, pa ne zato, ker bi moralo biti tisto, kar je meni všeč, všeč tudi drugim. Zame je vez med bizarnim in popularnim pravi šok.
