V šovu Poroka na prvi pogled ste se kot zadnja poročili, odšli na medene tedne in v šovu ostali skupaj s svojim možem Aleksandrom. Povejte torej, ste našli ljubezen? Ste se v šovu zaljubili?
Tako je, z Aleksandrom sva se na svoji prvi ceremoniji odločila, da greva naprej, a če so preskočile iskrice, vam ne morem razkriti, zato vas povabim, da si oddajo ogledate do konca.
Kakšna je izkušnja sodelovanja v šovu? Kaj vam je bilo všeč, kaj vas moti?
Izkušnja sodelovanja v takšnem eksperimentu je več kot odlična, saj to ni tipičen resničnostni šov. To je eksperiment, kjer lahko izkoristiš čas zase in se mogoče spoznaš še bolje. Všeč mi je bilo, kako je produkcija skrbela za nas, nas dobesedno razvajala – šoferji, izleti, večerje ... Zame je bil to kot dopust.
Zakaj ste se odločili iti v šov in se poročiti z neznancem? Kako so to sprejeli vaši najbližji?
Odločitev, da se priključim eksperimentu, mi je bila več kot pisana na kožo, saj sem velika ljubiteljica avstralske različice in sem jo skupaj z otroki redno spremljala. Mislim, da se lahko veliko samskih žensk in moških poistoveti z menoj, ko rečem, da je v današnjih časih, predvsem po »karantenski izolaciji«, ki smo jo vsi doživeli, vsem velik izziv spoznati nekoga novega. Seveda obstajajo razne spletne platforme, kjer se ljudje spoznavajo, a jaz sem iz stare šole, ko se dva srečata, si pogledata v oči in ustvarita pristno in direktno komunikacijo. Če pa pri tem pomagajo strokovnjaki, ne vidim razlogov, zakaj ne sodelovati pri tako edinstveni priložnosti. Seveda sta otroka bila takoj za. Imam njuno stoodstotno podporo, tako kot od vseh bližnjih.
Za vami je težka preizkušnja – pred petimi leti ste izgubili moža. Kaj se je zgodilo, lahko to opišete?
O svoji težki preizkušnji sem se že izpovedala pred dvema letoma v velikem intervjuju za revijo Dobra karma. Takrat sem povedala vse, kar sem imela za povedati, in pustila sem, da preteklost postane preteklost. Življenje je šlo naprej.
Ostali ste sami z otrokoma. Kako ste se spopadli z izgubo in našli pot naprej?
Dovolila sem si žalovati na svoj način in nisem se obremenjevala, kaj bodo drugi rekli, saj drugi imajo vedno kaj za povedati. Če bi sedela doma, bi me nagnali ven; če bi šla ven, bi rekli, da se to ne spodobi. Zato sem svojo usodo vzela v svoje roke in »strukturirano« žalovala. Jaz sem prevzela nadzor nad svojimi čustvi in jaz sem sebe pripeljala do tukaj, kjer sem danes. Srečna! Pomembno je, da si zastavite jasne in nove cilje v obdobju žalovanja, jih časovno opredelite. Priporočam pa tudi, da čas izkoristite in dobite jasen uvid, kakšne so vaše vrednote in kdo so vaši resnični prijatelji, ter zavedajte se, da ni konec vašega življenja. Čez čas sem ugotovila, da sem dobila priložnost za novo življenje. Dovolila sem si iti na zmenke, kolikor čudno in neprijetno je to bilo. Šla sem iz svoje cone udobja in racionalno razmislila, kaj želim od življenja. Ves čas sem delala na sebi, se družila, brala knjige, potovala, spoznavala nove ljudi, dovolila sem si biti drugačna, kot sem bila prej, spoznala sem svoje nove plati. Kot samska mama imam zelo velik izziv pri vzgoji otrok, saj so odločitve izključno moje in nimam podpore partnerja, ki bi lahko sugeriral ali pokazal tudi kakšen drug uvid na vzgojo in družinsko življenje. Ravno tako je finančno breme samo na mojih plečih. Zato imamo kot enostarševska družina kar nekaj odrekanj, po drugi strani sem z otrokoma vzpostavila dobro komunikacijo in dober odnos. V zameno sem dobila popolno, najlepšo in brezpogojno ljubezen.
Pravite tudi, da niste vdova, ampak samska ženska – kaj je razlog, da ste se odločili za to?
Vse je odvisno od terminologije. V kolikor si govoriš, da si žrtev, boš temu tudi verjel in tudi okolica tako sprejemala. Trenutno sem v eksperimentu, zato nisem ne eno ne drugo. (smeh)
Zdaj ste NLP-svetovalka. Ukvarjate se z nevrolingvističnim programiranjem – lahko na kratko razložite, za kaj gre? Kako vam to znanje pomaga v vsakdanjem življenju?
NLP je način tehnik in vaj, s katerimi lahko odpravimo travme, izboljšamo komunikacijo ali zgradimo kakovosten in trden odnos. Sama sem pri 26 letih začela z NLP, saj nisem bila vešča kakovostne komunikacije, ter morala odpraviti kar nekaj negativnih sider. Danes mi to znanje pomaga skoraj na vsakem koraku. Pri odnosu in vzgoji mojih otrok, pri družinskih in prijateljskih odnosih in ne nazadnje pri poslu.
Ali svoje veščine uporabljate tudi v šovu Poroka na prvi pogled? Analizirate ostale pare? Vas ljudje večkrat vprašajo za nasvet ali se pogovora bojijo?
Svojih veščin nisem uporabljala v eksperimentu, saj ni bil primeren niti čas niti kraj za to. Priznam pa, da mi je kot coachu bilo lažje sprejemati raznolikost parov, saj je eden od glavnih aksiomov NLP »spoštuj model sveta drugih ljudi«. Drugih parov nisem analizirala, raje sem se posvetila analizi sebe in svoje komunikacije oziroma odnosa do Aleksandra. Ljudje oziroma prijatelji me večkrat vprašajo za nasvet, saj sem nekdo, ki lahko objektivno pogleda na situacijo in svetuje z drugega položaja.
Sem pa zelo neposredna in znam zastaviti ravno tisto vprašaje, ki človeka izvabi iz cone udobja, kar je v določenem trenutku lahko neprijetno, zato mogoče izpadem »stroga«, a vedno delujem le iz stališča, da želim osebi pomagati in nikoli škodovati. Ko enkrat ljudje, prijatelji ali klienti to ozavestijo, se vedno vrnejo k meni na pogovor oziroma nasvet.
----------
Težko otroštvo
Danica ima za sabo težko otroštvo. Rodila se je v Srbiji, s starši in bratom so se preselili v Ljubljano. »Naši začetki v Ljubljani so bili težki. Sprva smo živeli v kleti stare hiše, kjer je najemodajalka oddajala sobice za samske delavce, in v eni majhni kletni sobi smo živeli tudi mi, vsi štirje. Vsi skupaj smo spali na eni majhni postelji in kuhali na kuhalniku, saj v sobi ni bilo prostora niti za štedilnik. Mama in oče sta delala cele dneve, brat je bil v šoli, jaz pa sem kot triinpolletno dekletce ostajala doma. Dnevi so bili dolgi, zato sem jih zapolnila z igro in bogato domišljijo. Kolikor kruto se mogoče to sliši zdaj, ter kolikor je bilo takrat res travmatično zame – biti sama cele dneve, se lahko danes samo zahvalim za te izkušnje,« se spominja. »Starša sta bila kolerične narave z dodano emocionalno reakcijo – agresivnosti, kar lahko prevedem, da sta imela težko roko in trdo vzgojo. Spomnim se, kako sem se izogibala športne vzgoje v šoli, saj mi je bilo nerodno pokazati noge in hrbet od vseh modric. Jaz sem že kot otrok sprejela, da sta moja starša takšna, kot sta, a vseeno sem verjela in še danes verjamem, da me imata neizmerno rada, kar sta z leti tudi dokazala. Vedno sem poiskala pozitiven namen, ko sem bila v stanju nelagodja. Tako tudi zanju lahko rečem, da sta me le želela vzgajati v dobri veri, da postanem to, kar sem danes. Odločna, ciljno naravnana ter uspešna v tistem, kar počnem.«
