Ko sem brskala po spletu o vas, sem naletela na stavek igralca Petra Musevskega, ki je pred 13 leti rekel: »Koga pa briga, katero številko modrca ima Natalija Verboten.« Takrat so vsi govorili in pisali o vaših prsih, kako se spominjate tistih časov?
Leta 2000 me je skladba Rdeč ferrari izstrelila na mesto najpriljubljenejše izvajalke v državi, po tistem času pa so se pri nas prvič pojavili rumeni mediji, ki so leta izkoriščali mojo priljubljenost za svojo prodajo tudi na račun mojih prsi. Če se niso »vpiknili« v prsi – ki so jim nekaj časa pripisovali, da so umetne, nekaj časa pa, da so povešene – so se v kaj drugega ali pa so si kakšno stvar izmislili. Takrat sem doživela tudi medijski linč na račun svojih prsi in priznam, da je bilo grozno. Bilo je obdobje nekaj mesecev, ko so se vsi, tako mediji kot ljudje, ukvarjali z mojimi prsmi, kamorkoli sem šla, vsi so s prstom kazali name. Za nekaj časa sem nehala hoditi v domačo trgovino, ker mi je bilo vsega pritiska preveč – na primer prodajalka na blagajni mi je pred nos potisnila naslovnico rumene revije, na kateri sem bila, z besedami: »Končno bo moj mož, ki vas tako obožuje, videl, kakšni ste!« Pravzaprav sem teh nekaj mesecev zaradi močne osebne stiske večinoma kar izbrisala iz spomina. Večina glasbenih kolegov mi je medijski linč privoščila, kar so povedali javno ali mi povedali in pokazali kar v obraz. Bila sem mlada, neizkušena, nisem vedela, kaj bo to za sabo prineslo ... Ko sem odšla na prvi nastop po izbruhu fotografij »povešenih« prsi, so mi, preden sem stopila na oder v Grosupljem, nekateri posamezniki pod nos tiščali naslovnico rumene revije, s katero se je začel medijski linč. Ko sem stopila na oder, v šotoru je bilo nekaj tisoč ljudi, sem na pol v šali omenila, da je več kot očitno, da smo z mojima »dvojčicama« okej in da smo vsi pripravljeni na dober žur, občinstvo pa mi je, tudi v znak podpore, namenilo močan aplavz. Tako je bilo tudi na vseh ostalih nastopih. Takrat sem videla, da bodo moji nastopi zaradi krivice, ki so mi jo mediji naredili, kvečjemu le še bolj obiskani, sama pa sem se posvetila predelovanju psihičnih posledic tega močnega pritiska javnosti, ki ga je nekajmesečno dogajanje pustilo na meni. V tistem obdobju sem zaradi izgorelosti hvalabogu že obiskovala psihiatrinjo dr. Metodo Vidmar. To, da sem šla k psihiatrinji, je ena mojih najboljših odločitev v življenju. Medijski linč je sicer lansirala založniška hiša, ki je izdajala revijo za odrasle. Kakšen mesec ali dva pred afero so me povabili, da bi se zanje gola fotografirala. Ker me ponudba ni zanimala, je izdala v rumeni reviji afero »povešenih prsi« in po aferi so mi spet ponudili, da lahko v reviji za odrasle dokažem s svojimi golimi fotografijami, da moje prsi niso povešene. Seveda nikoli nisem čutila potrebe po tovrstnem dokazovanju, ker je z mojimi prsmi vse okej, še zdaj po dveh porodih.
Zelo ste iskreni: razkrili ste, da ste doživeli splav, kakšni občutki so vas takrat prevevali, da ste obiskovali psihiatra, da ste izgoreli ... Reklame gotovo na potrebujete, zakaj se odločite povedati tako intimne stvari – vaše pevske kolegice takih stvari o sebi ne govorijo?
Morda je komu lažje, če vidi, da smo vsi samo ljudje. Sem borka, optimistka, rada komu dam kanček upanja. O slabi samopodobi, izgorelosti, težavah z zanositvijo in drugih življenjskih preizkušnjah spregovorim tudi zato, ker nikoli nisem obupala, vedno sem se s težavami spopadla in našla rešitev. S pomočjo moža, družine, strokovnjakov. Če je volja, se vedno najde pot. In če sem rešitev našla jaz, pomeni, da jo lahko vsakdo, če le ima voljo za to. Vzponi, padci, trenutki sreče, razočaranj, težke preizkušnje …, skratka vse je bilo potrebno, da me je življenje oblikovalo in marsičesa naučilo. Naredilo me je bolj hvaležno, skromno. Mnogo bolj cenim male stvari in se jih zavedam ter znam ceniti vse, kar imam. Naučilo me je, da je treba verjeti vase, kako se pobrati, ko si na tleh, preboleti, se iz boleče izkušnje naučiti, izluščiti modrost za boljše življenje in dvigniti glavo ter iti pogumno naprej v lepše dni. Sami smo odgovorni za svojo srečo, zadovoljstvo in moramo iz dneva v dan trdo delati zanju. Zdaj razumem, kaj pomeni, ko pravijo – ni najpomembnejši cilj, ampak pot, ki te pripelje do cilja. Ja, in res je, kar ne ubije, okrepi!
Bližajo se volitve – se jih udeležujete ali ne?
Seveda, to je naša državljanska dolžnost.
