Ines Likar je študentka psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti in sekretarka v Društvu študentov psihologije Slovenije. V času, ko duševno zdravje postaja vse manj tabuizirana tema, ugotavlja, da je kljub temu pri nas še vedno močno prisotna stigma pri odnosu do ljudi, ki trpijo za depresijo ali anksioznostjo in so zaradi tega potisnjeni na rob družbe. Naj bo ta pogovor vaš povod za premislek o tem, zakaj je tako.
Če v klasičnem zdravstvenem smislu že nekaj časa koristimo, sicer dosti vprašljivo poimenovanje sedanjosti postpandemija, ali lahko kaj takega povemo tudi za duševno zdravje ljudi? Zaprtja javnega življenja pač ni več, vrnili smo se v staro normalnost, zato tudi o duševnih težavah, povezanih s pandemijo, ne moremo več govoriti?
V bistvu ne čisto. Če vprašate kateregakoli strokovnjaka tako na svetovni ravni kot v naši državi, po navadi vsi rečejo enako, in sicer da se problemi v duševnem zdravju pokažejo šele z zamikom. Ko beremo raziskave, ugotavljamo, da je bil v času pandemije viden porast znakov depresivnosti in anksioznosti, ampak celostne posledice na ravni generacij mladih se bodo pokazale verjetno šele v prihodnosti.
Raziskava o doživljanju epidemije med študenti, ki jo je Nacionalni inštitut za javno zdravje izvedel lani, je pokazala, da je izmed sedem tisoč sodelujočih študentov 51 odstotkov le teh poročalo o zmernih do resnih znakih anksioznosti, 16 odstotkov pa o resnih znakih depresije. Ti odstotki so bistveno višji kot v podobni raziskavi pred 10 leti, pričakuje pa se, da bo tega še več.
Pri teh raziskavah gre torej za samoporočanje posameznikov o težavah? Ali obstajajo tudi drugačni načini pridobivanja tovrstnih informacij?
V psihologiji imamo zelo radi vprašalnike in ankete. Samoporočanje je še nekako najboljši kazalec stanja, zato ga največ uporabljamo. Tisti, ki delajo v zdravstvu, lahko v odstotkih povedo, koliko več takšnih obravnav so imeli ..., a kar zadeva to, da vidimo, kako se na populaciji ena stvar odraža, se da najbolje preveriti z vprašalniki.
Jasno je, da je nedvomno več depresije in anksioznosti med mladimi, a zanima me, kakšno vlogo pri takšnih vprašalnikih igra dejstvo, da se o duševnih težavah pogovarjamo bistveno več kot pred 10, 20 leti? Takrat je morda nekdo imel enaka čustva, a jih ni prepoznal kot taka.
Res je, o depresiji in anksioznosti se zdaj govori bistveno več, sploh pri mladih je opaziti, da smo se začeli več ukvarjati sami s seboj. Kakšne starejše generacije rade rečejo, da mladi potrebujejo samo disciplino in urnik, pa bo bolje, ampak seveda to ni tako preprosto. Če se nekaterih stvari namreč ne zdravi, če se ne ukvarja s tem, če ne poskrbimo sami zase pravočasno, imamo lahko težave vse življenje. Pomanjkanje motivacije in težave s samopodobo lahko ostanejo z nami vse življenje, kar na koncu tudi pomeni, da nismo toliko koristen člen družbe, kot če bi bili psihično bolj zdravi.
Res je, da se je včasih mogoče ob kakšnih depresijah reklo zgolj, da je nekdo pač malo žalosten. Zdaj pa smo dali neko nalepko na to in znamo tudi poimenovati to čutenje.
Torej lahko trdimo, da so se tudi starejše generacije do določene mere spopadale s temi občutki, a se niso nujno znale s tem soočiti?
Depresivnost, sploh v mladostništvu, je stanje, ki skoraj vsakogar vsaj do neke mere doleti, a hkrati po navadi sčasoma mine. Skoraj vsak se sreča s temi občutki, problem pa je, ko se vlečejo več mesecev ali let. Problem je, ko ne gre samo za neprijetne občutke osamljenosti, ampak se pojavljajo tudi škodljive misli, ko se pojavi dolgotrajnejša neproduktivnost, ko začne trpeti skrb zase, denimo osebna higiena. Ko se to dogaja, so to že znaki, da gre za hudo depresijo.
Ali si že znamo odgovoriti na vprašanje, zakaj točno beležimo porast duševnih težav med mladimi?
Kar zadeva samo epidemijo, je tu precej jasen odgovor. Gre za to, da so v mladostništvu socialni stiki ključna stvar za oblikovanje identitete, za socialni razvoj na splošno. To so ključne stvari, to so razvojne naloge, ki jih moramo doseči v tem obdobju. In tu ključno vlogo igrajo vrstniki, saj so izmed vseh obdobij življenja ravno v tem času prijateljstva najpomembnejša. V tej fazi razvoja so mladostnikom vrstniški odnosi pomembnejši kot družinski odnosi ali akademski dosežki. Ta razvoj, o katerem govorim, to ni takšen fizični razvoj; v medicinskem smislu lahko tu vse poteka normalno. Čustveni, socialni, moralni razvoj, to, kako se vede posameznik v družbi, kako plete tesne stike, razvoj vseh teh veščin pa poteka v tej razvojni fazi. Če namesto teh interakcij nastopita osamljenost in dolgčas, ko si veliko časa sam s svojimi mislimi, lahko pride do pojavov depresivnosti in anksioznosti.
Kaj lahko rečemo o bolj splošnem poslabšanju duševnega zdravja mladih, ki ni nujno vezano na pandemijo?
Tukaj je sicer veliko problemov, ki bi se jih dalo dotakniti, nedvomno eden glavnih je ta, da gledamo popolnost na družbenih omrežjih in se s tem primerjamo. Saj ne da tega že vsi ne vemo, pa vendar ponavljam, da ne smemo toliko stremeti za to popolnostjo, ampak moramo strmeti za tem, da bomo sami bolj srečni. To, kakšno je naše življenje dejansko, mora imeti prioriteto nasproti temu, kako se kažemo na spletu. Mnogi tega ne zmorejo, zato ure in ure preživljajo na spletu in posledično zaradi primerjanja z drugimi spet trpijo identiteta, samopodoba, zadovoljstvo, tudi vrednote. Vse to izkrivi ta stvar, ki zares sploh ne obstaja, govorim o popolnosti.
Lahko torej govorimo o nekakšnem duhu časa, ki vpliva na duševno zdravje?
Veliko stvari je v današnjem svetu takšnih oziroma so sestavine za to, da se skuha toliko nekih težav, še posebej pri mladih. Mislim, da bodo to čutile tudi ostale generacije.
Ali obstajajo primerjalne analize, iz katerih lahko razberemo, kje je Slovenija med evropskimi državami v kontekstu duševnega zdravja mladih?
To je zelo »smotano« področje, ker vsaka raziskava pokaže nekaj drugega. Ene kažejo na to, da smo prvi po samomorilnosti, spet druga, da smo pravzaprav zadovoljni z življenjem. Je pa to spet naše nagnjenje, da se primerjamo z drugimi. Ne glede na vse je treba upoštevati kulturne razlike, sestava družbe je drugačna, prav tako so drugačne naše vrednote. Rekla bi, da tu primerjanje ni pretirano pametna aktivnost.
V javnosti vse več radi govorimo o pomembnosti duševnega zdravja, ampak ali smo na institucionalni ravni sprejeli potrebne ukrepe? Je slovenski javni zdravstveni sistem zmožen resne obravnave naraščajočega števila primerov ljudi z duševnimi težavami?
Če pri sebi opazimo, da se nekaj dogaja, da nam zmanjkuje motivacije, da imamo vsiljive misli, da nismo pravi, bo prvi nasvet, ki ga boste vedno našli na spletu, pogovor. Če se nekdo o teh zadevah pogovarja z vami, se ne pretvarjajte, da razumete, če res ni tako. Prav tako v tem primeru ne dajajte nasvetov, ampak samo poslušajte in dajte človeku vedeti, da ste prisotni. Naslednji korak je obravnava pri osebnemu zdravniku, kjer se pogovorimo, zdravnik ti lahko da napotnico za naprej; čakalne dobe pa so kar hude. Tam so potem na voljo različne vrste terapij, med njimi je opcija medikamentoznega zdravljenja, ki je precej učinkovito. O tem, koliko je pametno, da duševne stiske, ki niso na fizični ravni, ampak bolj abstraktne, zatremo z zdravili … Glede tega nimam zares izkušenj, nisem pa čisto prepričana, da je to najboljša opcija. Še vedno je najbolje, da sproti delamo, da takoj ko začnemo opažati težave, poiščemo pomoč in tako zmanjšamo razvoj večjih težav v prihodnosti.
Veliko ljudi se odloči za alternativne metode lajšanja duševnih stisk.
To je problem v Sloveniji. Zelo veliko je takšnih, ne vem, kakšen je lep izraz za to ... šarlatanov. Takšnih, ki obljubljajo, da bodo pozdravili ljudi z različnimi čarovnijami in energijami. To se mi zdi sicer v redu, ker ima vsak človek pravico do tega, da verjame v stvari, v katere verjame, sploh če mu pomagajo. Na koncu je to vendarle cilj, tudi če ni v skladu z zahodno medicino in če ne gre za dokazane metode. Imamo pa vseeno v Sloveniji zelo velik problem z zakonom o psihološki dejavnosti, ker nikjer jasno ne določa, kdo lahko psihološko dejavnost izvaja. Tukaj bi se dalo še veliko narediti.
Če ima nekdo resno obliko depresije ali anksioznosti in se obrne na nekoga, ki ne ve, kaj dela, se lahko naredi več škode kot koristi. S tem ko duševno zdravje postaja trend, ko se vsi o tem pogovarjamo in s tem ukvarjamo, vsi nekaj vemo, vsi nekaj prebiramo. To je vse po eni strani v redu, po drugi strani pa populariziramo stvari, ki so čisto klinične.
Kako se v duševnem zdravju odražajo ekonomske zagate mladih, ki so pogosto ujeti v prekarnih oblikah zaposlitve, brez možnosti redne službe, posledično so tudi nezmožni nakupa lastne nepremičnine in plačujejo vse višje najemnine?
To je sploh ogromna težava. Zdaj veliko o teh stvareh poslušamo v predvolilnih kampanjah, ampak mislim, da še ni ključnih odgovorov na ta vprašanja. Prekarizacija pomeni to, da so določenim ranljivim skupinam kratene osnovne delavske pravice, ki so v času kapitalizma res nujne. Brez njih je življenje zelo negotovo, veliko mladih se še samih preživlja, brez tega nekateri niti ne bi mogli nadaljevati študija. To, da takšni ljudje delajo prekarna dela, pomeni en sam stres. Stres zaradi negotovost. Dovolj je, da se spomnimo, kako so študenti prvi odpadli, ko se je epidemija začela. To se lahko študentu, ki dela prek napotnice, kadarkoli zgodi, če ga delodajalec pač ne potrebuje več. Nadalje, če mora nekdo delati za svoje preživetje, bo vselej delal in ne bo šel na bolniški dopust, saj si niti ne upa manjkati na delu. To pomeni, da takšen posameznik ne more zase poskrbeti, če potrebuje bolniški dopust zaradi poslabšanja fizičnega ali duševnega zdravja.
Potem so tu še grozne cene najemnin, ki se nenehno višajo. Stres, ki ga to vse skupaj povzroča, se kmalu lahko odraža tudi na fizičnem zdravju. Negotovost, anksioznost, strah, tu gre za začaran krog. Nisem še slišala nobene konkretne rešitve ali perspektivne novice glede tega, da obstaja recept, da se vse te negativne posledice preprečijo. Mislim, da je ljudem, predvsem mlajšim, vse težje.
Kaj menite o krilatici, ki se v določenih krogih pojavlja tudi pri nas, češ da imajo mladi pravzaprav radi fleksibilnost, saj se nočejo vezati na eno delovno mesto ali kraj?
To je privilegiran pogled. Verjamem, da se marsikomu zdi, da mladi ne trpijo toliko kot v resnici, ko skačejo iz kraja v kraj in iz službe v službo. Takšno razmišljanje ni relevantno za ranljive skupine, na katere se ta prekarizacija najbolj nanaša.
V perspektivi nekaterih je ena vrsta prekarnega dela tudi delo od doma. Zdaj po epidemiji raziskave kažejo na to, da dosti ljudem ustreza hibridni delovnik, drugi pol pa zagovarja, da je delo v službenem kontekstu in okolju produktivnejše, češ da si tam bolj osredotočen in tako več narediš. Tukaj gredo številni mladi v zrak, ker gre za ozko kapitalistično gledanje, da je treba samo delati, da si ne smeš vzeti niti desetminutnega premora, kot bi si ga doma, saj te v pisarni vedno nekdo nadzoruje.
Kako pomemben dejavnik pri predvidevanju duševnih težav je položaj posameznika na dohodkovni lestvici?
Obstajajo znani dejavniki tveganja za probleme v duševnem zdravju in povsod, kjer beremo, je ravno revščina zelo dober napovednik za takšne težave. Tudi otroci, ki odraščajo v revnih družinah, to čutijo, saj se pri njih že od otroštva pojavlja socialna izključenost, slabša samopodoba. Ti otroci imajo manj prijateljev, ker obstajajo stigma in predsodki glede revnih. Ker se to začne v otroštvu, to ostane s človekom tudi pozneje.
Tu velja še omeniti vse osebe, ki imajo težave z duševnim zdravjem ali trpijo za duševnimi motnjami. Stigma glede tega je namreč še vedno tu. Včasih mi je res neposrečeno to, da se vse več govori o anksioznosti, depresiji in skrbi zase, še vedno pa je ogromna stigma vezana na ljudi, ki imajo tovrstne motnje. Mi mladi se moramo začeti pogovarjati o ključnih težavah in nekaj storiti v zvezi s tem, da končno dosežemo, da se ti posamezniki, kolikor se lahko, začnejo vključevati v družbo, da se jih začne sprejemati, da se zavemo, da duševna motnja ni nalezljiva zadeva … Skratka, če damo vsem ljudem priložnost, bomo vsi srečnejši.
Kaj bi želeli sporočiti starejšim bralcem tega časopisa, staršem in starim staršem, ki imajo doma opravka z mladostniki, ki se morebiti srečujejo z duševnimi težavami?
Dostikrat se reče za nas mlade, da jamramo in se preveč ukvarjamo sami s sabo, kot rešitev pa nam ponujajo zgolj nasvete, češ da je normalno, da nekoliko potrpiš, saj te to naredi močnega. Pravijo nam tudi, da potrebujemo rutino ali da moramo delati nekaj drugega, da se ne bi toliko ukvarjali sami s seboj. Tem bi rekla, da ne vem, zakaj bi kdorkoli moral trpeti, če lahko težave naslavlja in rešuje sproti. Kot drugo se mi zdi, da se morajo naši starši in stari starši zavedati, da mi ne odraščamo v istih okoliščinah in isti družbi, kot so oni odraščali. Oni so imeli svoje izzive – in mislim, da so jih dobro premagali, mi pa se moramo soočiti s svojimi izzive, o katerih sva se pogovarjala – in mislim, da jih mi premagujemo najbolje, kot znamo. Starejši bi morali malo manj kazati s prstom in se več pogovarjati, pa bi mogoče bolje razumeli drug drugega.
V tem okolju, ki ga je družba ustvarila, torej v ozračju, kjer je vsaka skrb zase videna kot odvečna, ekonomsko izkoriščanje pa kot nuja, mi je zanimivo, da je pri tem spregledano, da dejansko obstaja tudi povsem kapitalističen argument, zakaj bi dejansko morali vsi bolje skrbeti za lastno duševno zdravje – in to je, kar si že prej do neke mere nakazala, da je zdrav delavec boljši delavec.
Res je, to je tudi neko sporočilo za tiste, ki so iz starejših generacij, saj ne razumem, zakaj se ne bi ukvarjali sami s seboj, s svojim zdravjem, če to pomeni, da bomo bolj zadovoljni, dobri in celostni ljudje, ki bodo imeli motivacijo za doseganje ciljev, za delo in ustvarjanje družine, če bomo to želeli. To so same pozitivne stvari. To, da se mi toliko ukvarjamo sami s seboj, ni nič slabega, bomo pa zato mogoče boljši ljudje in bomo soustvarjali boljšo družbo.
